Jedro

Bistven pogoj za nastanek služnosti je ta, da se izvršuje tako, da je izvrševanje opazno in lastnik temu ne nasprotuje, kar torej pomeni, da mora biti izvrševanje lastniku služeče nepremičnine znano.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, naj se ugotovi, da za potrebe vodovodnega omrežja, ki ga upravlja tožeča stranka, obstaja v korist vsakokratnega upravljalca tega omrežja služnostna pravica napeljave vodovodnega omrežja, dostopa do vodovodnega omrežja in vzdrževanja tega omrežja po obstoječi trasi, ki je razvidna iz priložene skice in sicer po parcelah št. 1794/4 in 1794/3 in dela parc. št. 1794/7, vse k.o. J., vse last toženke, ki je dolžna v 15-ih dneh izstaviti tožeči stranki za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo zaradi potrebe vodovodnega omrežja kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis navedene služnostne pravice, da ne bo izvršbe ter naj se toženki prepove vsakršno poseganje v služnostno pravico, v posledici neuspeha pa je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter priglaša pritožbene stroške. Uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je kot lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševala služnost 20 let, izpolnjeni so torej pogoji iz tedaj veljavnega 54. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR v zvezi z 266. členom SPZ). To je tudi sodišče ugotovilo. Napačno pa je ugotovilo, da ni izpolnjen drugi pogoj, to je, da lastnik služeče stvari, torej toženka ni nasprotovala služnosti. Sporna napeljava je bila zgrajena leta 1979, priposestvovana je bila torej služnost že z iztekom leta 1999. Sodišče bi moralo upoštevati stališče Višjega sodišča v Kopru, ki je prvo sodbo razveljavilo, z napotili naj se ugotovi, kako pogosto je bila toženka v spornem obdobju na svojih nepremičninah. Sodišče ugotovi, da tožena stranka in njen brat v J. nista živela, a to še ne privede do zaključka, da nobeden od njiju v vsem tem obdobju tja ni prihajal. V luči potrebne minimalne skrbnosti v pravnem prometu je zelo nerealno pričakovati, da se posest v smislu prihajanj do svoje nepremičnine opusti za tako dolgo obdobje kot je 20 let. Do priposestvovanja po 54. členu ZTLR ne pride le, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je lastnik gospodujoče stvari služnost izvrševal s silo, ali zvijačo, ali če je bila dovoljena do preklica. Služnost vodovodnega omrežja se je izvrševala na običajen način, tožeča stranka je zgradila, vzdrževala in uporabljala vodovod na tej parceli enako kot na drugih, kjer teče vodovod. Vprašanje je, ali je tožena stranka nadzorovala kaj se dogaja z njenim zemljiščem, kar pa sega na področje njene potrebne skrbnosti in to ne more biti razlog, zaradi katerega tožeča stranka ni mogla priposestvovati služnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejanske okoliščine potrebne za razsojo v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Res je, da je tožena stranka posest izvrševala prek 20 let. Tudi nepoštenosti pri dejanskem izvrševanju ji sodišče ni očitalo. Vendar pa je zaključilo, da ni podan drugi pogoj iz 2. odst. 54. čl. ZTLR (sedaj enako 2. odst. 217. čl. ZPZ) torej, da lastnik služeče stvari (v tem primeru toženka) temu ni nasprotovala. Ugotovilo je namreč, da izvrševanje služnosti toženki kot lastnici ni bilo znano. Ni namreč živela v obdobju, ko se je vodovod gradil vse do sedaj v tem kraju, za sporno vodno napeljavo je izvedela šele leta 2003. Zato je zaključilo, da tako izvrševani služnosti tudi ni mogla nasprotovati. Gre za specifično služnost, ko so cevi položene pod zemljiščem, zato ni jasen očitek pritožbe, da bi morala biti toženka bolj skrbna in vedeti kaj se dogaja na njeni nepremičnini. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo še dodatne okoliščine, že od leta 1954 ni živela več v tem kraju, čim je izvedela za priključek do nepremičnine z naslovom J., je vložila tožbo, tudi ne bi toženka, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče kopala za vodovodno napeljavo, če bi vedela za obstoječo napeljavo prek njenega dvorišča. Tudi teorija poudarja, da je bistven pogoj za nastanek služnosti ta, da se izvršuje tako, da je izvrševanje opazno in lastnik temu ne nasprotuje, kar torej pomeni, da mora biti izvrševanje lastniku služeče nepremičnine znano. Breme takega dokazovanja pa je na prisposestvovalcu (tako tudi komentar SPZ – GV Založba, stran 903). Breme takega dokazovanja je torej na tistem, ki priposestvovanje zatrjuje, torej tožeči stranki, ki v tem postopku ni dokazala, da je bila tožnica seznanjena s tem, da je vodovod zgrajen na njenem zemljišču. Pritožbeni razlogi tako niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni našlo (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).