Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da je predstojnik upravne enote v razpisnem postopku ravnal diskriminatorno s tem, ko je na razpisano delovno mesto izbral drugega kandidata, njen zahtevek, naj se razpisni postopek razveljavi ter z njo sklene PZ za razpisano delovno mesto, ni utemeljen. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je bilo v razpisnem postopku kršeno načelo prepovedi diskriminacije, pa po novem ZDR ne bi moglo razveljaviti razpisnega postopka, ampak bi tožnici lahko priznalo le odškodnino. Tudi po ZJU je razveljavitev mogoča le, če se ugotovi, da izbrani kandidat ne izpolnjuje natečajnih pogojev.

Predstojnik upravne enote mora pred odločitvijo o zasedbi prostega sistemiziranega delovnega mesta z novimi delavci preveriti, ali je delovno mesto mogoče zapolniti z že zaposlenim delavcem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zavrnitve zahtevka za "razveljavitev sklepa o izbiri kandidata z dne 19.3.2003 in ponovitve postopka in izbire kandidata (1. točka 1. odstavka izreka)" ter glede zavrnitve zahtevka, da je "tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višjega svetovalca v oddelku za okolje in prostor, s katero naj ji glede na razvid del in nalog za to delovno mesto prizna vse pravice za čas od

19.3.2003 dalje" (2. točka 1. odstavka izreka) razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa o izbiri z dne 19.3.2003 in ponovitev objave in izbire kandidatov za prosto delovno mesto višjega svetovalca, za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višjega svetovalca s tožnico, ki naj ji tožena stranka prizna vse pravice, izhajajoče iz tega delovnega mesta za čas od 19.3.2003 dalje, vključno s plačo, tako, da ji plača razliko za čas od 19.3.2003 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi skupaj z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 28.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2003 do plačila, svoje stroške postopka pa mora kriti sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, saj je zaslišalo le tožnico, zato dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. V bistvo spora ni poseglo, saj se ni opredelilo do zakonitosti postopka o izbiri kandidata. Ni upoštevalo, da bi morala biti nadomestna zaposlitev izvedena šele po tem, ko bi se prosto mesto višjega svetovalca zapolnilo z delavcem iz upravne enote. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo načelnika upravne enote, bi ugotovilo, da je bila zaposlitev tožnice na delovnem mestu višjega svetovalca možna. Seznanjen je bil tudi s tem, da se lahko predčasno vrne s porodniškega dopusta. Nadalje pritožba navaja trditve tožene stranke, ki naj bi ne bile resnične in ki jih sodišče prve stopnje ni razčistilo: da se je dne 10.6.2003 poškodovala V. G., da na dan 13.3.2003 ni bilo 95 nerešenih zadev, ampak 68, da je tožnica le redno napredovala za en plačilni razred, ne pa v višji naziv. Po mnenju pritožbe postopek izbire ni bil pravilno izveden, saj bi moral načelnik na prosto delovno mesto razporediti tožnico.

Načelnik ni spoštoval določb veljavnih predpisov, ki urejajo postopke zaposlovanja in razporejanja v državnih organih in tudi ne navodila Ministrstva za notranje zadeve. Če bi jih spoštoval, prostega delovnega mesta sploh ne bi razpisal, ampak nanj razporedil tožnico.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za ta spor relevantna dejstva, zato so pritožbene navedbe o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku neutemeljene. V spornem primeru gre za pravno vprašanje, ali je bil predstojnik dolžan ob izpraznjenem delovnem mestu višjega svetovalca na to delovno mesto razporediti tožnico. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da pri izbiri kandidatke na prosto delovno mesto višjega svetovalca prepoved diskriminacije v smislu 5. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ni bila kršena, da sta tako izbrana kandidatka kot tožnica izpolnjevali razpisne pogoje in da je tožena stranka izvedla postopek izbire v skladu z določbami Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90 - 38/99), Uredbe o postopku sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas v organih državne uprave (Uredba, Ur.l. RS št. 24/98) in Sklepa Vlade RS o postopku in kriterijih za izrabo pravice do nadomestne zaposlitve v upravnih enotah z dne

6.12.2002. Ministrstvo je dalo soglasje za nadomestno zaposlitev, načelnik upravne enote pa je preveril in ugotovil, da izpada delavcev na področju denacionalizacije ni mogoče zapolniti s prerazporeditvijo že zaposlenih delavcev, saj delavci, ki bi bili sposobni opravljati tako zahtevne naloge, že opravljajo ključna dela v ostalih oddelkih upravne enote. Ugotovilo je, da je bil postopek nadomestne zaposlitve pravilno izpeljan in da ni bila kršena tožničina pravica do napredovanja.

Tudi materialno pravo je o bistvenih vprašanjih pravilno uporabljeno. Noben predpis, na katerega se sklicuje tožnica, ne nalaga predstojniku, da obvezno zapolni prosto delovno mesto z delavcem, ki je že zaposlen v državnem organu. Še manj pa iz teh predpisov izhaja, da bi morala biti ta delavec prav tožnica.

Najprej je treba ugotoviti, da je tožena stranka v spornem primeru izvedla postopek nadomestne zaposlitve zaradi izpraznjenega delovnega mesta in ne postopka zaposlitve na novem delovnem mestu, ki se osnuje zaradi povečanega obsega dela.

Sklicevanje na Uredbo, ki določa postopek sklenitve delovnega razmerja na novem delovnem mestu, ki se osnuje zaradi povečanega obsega dela, zato ni pravilno.

Iz 2. odstavka 7. člena ZDDO izhaja, da mora predstojnik pred odločitvijo o zasedbi prostega sistemiziranega delovnega mesta z novimi delavci ugotoviti, ali je mogoče na tako delovno mesto razporediti delavca iz drugega državnega organa. To določbo dopolnjuje Sklep Vlade RS o postopku in kriterijih za izrabo pravice do nadomestne zaposlitve v upravnih enotah z dne

6.12.2002. V tem sklepu je določeno, da je kot nadomestna zaposlitev mišljena zaposlitev na delovnem mestu, ki je postalo prosto zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve, zaposlitve drugje, smrti ... itd.. V kolikor je na to delovno mesto mogoče razporediti delavca iz upravne enote, se kot nadomestna zaposlitev šteje zaposlitev na delovnem mestu, ki je postalo prosto ob razporeditvi.

Iz citiranega sklepa izhaja, da se načelnik sam odloči, ali bo prosto delovno mesto zapolnil s prerazporeditvijo že zaposlenega delavca ali z novim delavcem. Preveriti mora le, ali je zapolnitev delovnega mesta sploh potrebna in ali ni mogoče z drugačno organizacijo dela (npr. prerazporeditvijo nalog) zagotoviti opravljanje nalog izpraznjenega delovnega mesta, ne da bi se na to delovno mesto sploh kogarkoli razporedilo. V sklepu ni določeno, da izpraznjeno delovno mesto mora zapolniti z že zaposlenim delavcem, ampak je v 3. odstavku I. točke sklepa ocena o tej možnosti prepuščena predstojniku, kar je logično, saj pozna potrebe delovnega procesa, sposobnosti zaposlenih, odgovoren pa je tudi za učinkovito organizacijo dela.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je načelnik upravne enote v predlogu za nadomestno zaposlitev obrazložil okoliščine, zaradi katerih se naloge izpraznjenega delovnega mesta ne morejo prenesti z drugačno organizacijo dela na zaposlene in da je potrebna nadomestna zaposlitev. Ministrstvo za notranje zadeve je dalo soglasje za eno nadomestno zaposlitev s predlogom (kakršnega vsebuje že citirani sklep), da se po možnosti na izpraznjeno delovno mesto razporedi delavca upravne enote, ki bo v najkrajšem času začel voditi denacionalizacijske postopke. Gre torej le za predlog, priporočilo, ki ni obvezno in ki odločitev o tem prepušča predstojniku.

Predstojnik je tisti, ki odloči, ali je taka prerazporeditev smotrna.

Posebnega postopka preverjanja možnosti o razporeditvi delavca iz drugega državnega organa (7. člen ZDDO) ali iz upravne enote same (sklep Vlade RS) zakon in sklep ne predvidevata, zato je pritožbena navedba, da postopek ni bil izveden, neutemeljena. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 3. in nadaljnjih členov Uredbe, ki se na primere, kot je sporni, sploh ne nanaša (kar je obrazloženo že zgoraj).

Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je predstojnik izmed prijavljenih kandidatov, med katerimi je bila tudi tožnica, izbral M. Š. K., ki pred tem ni bila delavka upravne enote. Ni sporno, da je razpisne pogoje izpolnjevala. Razlog, da predstojnik ni izbral tožnice ali kateregakoli drugega prijavljenega kandidata ni pomemben, razen, če kateri izmed njih ni bil izbran iz diskriminatornih razlogov, saj presoja primernosti izbranega kandidata ni v pristojnosti sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prepoved diskriminatornega ravnanja ni bila kršena, pritožba pa tej ugotovitvi ne oporeka. Prav tako sodišče ne more odločiti, da bi morala tožena stranka na prosto delovno mesto razporediti katerega od že zaposlenih (v primeru, da bi se predstojnik za to odločil, sploh ni nujno, da bi bila to tožnica).

Ocena o tem je prepuščena predstojniku in ne more biti predmet sodne presoje. Zadostuje ugotovitev, da je predstojnik možnost prerazporeditve preveril, kar pomeni, da se je odločil zaposlene obdržati na dotedanjih delovnih mestih, na izpraznjeno pa zaposliti novega delavca. Tudi v smotrnost te odločitve se sodišče ne more spuščati, saj noben predpis ne določa avtomatizma prerazporejanj.

Očitno je tožnica prepričana, da ji v okviru določb o napredovanju pripada izključna pravica do razporeditve na prosto delovno mesto, vendar pa za tako stališče v veljavnih predpisih ni podlage.

Tožnica je smiselno izpodbijala sklep o izbiri kandidata (zahtevala je, naj se naloži razveljavitev sklepa toženi stranki). V času izdaje sklepa o izbiri kandidata in sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) varstva pravic neizbranega kandidata ne ureja več tako, kot prejšnji Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ampak daje neizbranemu kandidatu le pravico do odškodnine v primeru diskriminatornega ravnanja. Tudi po sedaj veljavnem Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur.l. RS št. 56/2002) je v upravnem sporu mogoče doseči razveljavitev sklepa o izbiri le v primeru, če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev. V vseh ostalih primerih pa je prav tako upravičen le do odškodnine. Tožnica je takšno odškodnino tudi zahtevala in sicer v obliki razlike v plači med delovnim mestom svetovalke za denacionalizacijo stavbnih zemljišč in delovnim mestom višjega svetovalca v oddelku za okolje in prostor.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožnici pravice v postopku izbire kandidata na prosto delovno mesto višjega svetovalca v oddelku za okolje in prostor niso bile kršene, vendar pa je spregledalo, da tožnica v tem primeru nima sodnega varstva v obliki, kot ga je zahtevala. V spornem času veljavna ZDR in ZDDO sodnega varstva zoper sklep o izbiri nista predvidela (razen ZDR v obliki odškodnine), prav tako pa v sodni pristojnosti nikoli ni bilo narekovanje delodajalcu, na katero delovno mesto naj sprejme določenega delavca ter za katero delovno mesto in v kakšni vsebini naj z njim sklene pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnica v prvih dveh točkah zahtevka kljub temu tak zahtevek postavila, sodišče prve stopnje pa je o njem z zavrnitvijo meritorno odločilo, je storilo kršitev iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

V ostalem delu je izpodbijano sodbo potrdilo, saj tožnica do razlike v plači med delovnim mestom, na katerem je razporejena in delovnim mestom, za katerega ni bila izbrana, ni upravičena. Kot že rečeno, bi bila do odškodnine (lahko tudi v obliki razlike v plači) upravičena le v primeru diskriminatornega ravnanja, ki pa v spornem primeru ni bilo ugotovljeno.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.