Jedro

Po 2. odst. 58. člena ZTLR je podlaga za prenehanje služnosti sprememba okoliščin, to je, da v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti, okoliščine, ki so bile odločilne ob nastanku oziroma ustanovitvi služnosti, niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena in je zaradi tega sporna služnost postala nepotrebna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II/2 spremeni tako, da se glasi: „Nasprotno tožene stranke F. K., A. L., Jk. K. in Jn. K. so v roku 15 dni nerazdelno dolžne izstaviti nasprotni tožnici F. P., za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo v breme nepremičnin parc. štev. 9/2 in 13/4, obe vpisani v vl. št. 267 k .o. x ter parcele 13/3, vpisane pri vl. št. 856 k.o. .x kot služečih zemljišč in v korist parc. štev. 9/1 in 11, obe vpisani pri vl. št. 1 k.o. x., kot gospodujočih zemljišč, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice vožnje ter hoje, ki se opravlja istočasno z vožnjo po služnostni poti in sicer za potrebe kmečkega gospodarstva nasprotne tožnice F. P., da ne bo izvršbe.

Kar nasprotna tožnica v tem delu zahteva več ali drugače, se zavrne.“

II.

Pritožba se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijano sodbo pod točko I. odločilo, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče in nasprotno tožene stranke (v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je zahtevala ukinitev služnostne pravice hoje in voženj po nepremičninah s parc. št. 9/2 in 13/4, obe vpisani pri vl. št. 267 k.o. x ter parc. št. 13/3, vpisani pri vl. št. 856 k.o. x, ki so v solasti tožečih strank, pridobljene na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. P 231/68 z dne 19.3.1969, v korist nepremičnin s parc. št. 9/1 in 11, obe vpisani v vl. št. 1 k. o. x, v lasti tožene in nasprotno tožeče stranke (v nadaljevanju tožene stranke) F. P.. Posledično je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na opustitev poseganj v nepremičnine tožeče stranke, predvsem opustitev hoje in voženj po nepremičninah tožnikov ter stroškovni del zahtevka. Pod točko II/1. je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 9/1 in 11 k.o. x in v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, obstoji služnostna pravica hoje in živinogonje po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. štev. 9/2, 13/4 in 13/3, vse k.o. ...x ki so v solasti tožnikov. Tožnikom je pod točko II/2 naložilo, da toženki izstavijo za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. 9/1 in 11, obe k.o. x, kot gospodujočih nepremičnin, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje, vožnje za kmetijske namene z vsemi kmetijskimi stroji in živinogonje po obstoječi poti v breme nepremičnin parc. št. 9/2, 13/4 in 13/3, vse k.o. x, kot služne stvari. Pod točko II/3. je nasprotno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na „vožnje za kmetijske namene z vsemi kmetijskimi stroji“ in na oris služnostne poti „v približni dolžini 100 metrov in približni širini 3 metrov“, zavrglo. Sodišče je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na parcelo 717/3 k.o. x (točka II/4) in v celoti tudi zahtevek s katerim je toženka zahtevala, da se tožnikom prepove vsakršno poseganje v služnostno pravico opisano v 1. in 2. odstavku izreka sodbe (točka II/5). Pod točko IV. je sodišče odločilo, da so tožene stranke (pravilno: tožeče stranke oziroma nasprotno tožene) dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki (pravilno toženi stranki oziroma nasprotno tožeči stranki) F. P. stroške postopka v višini 2.682,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev. Pod točko III. je sodišče s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za povračilo separatnih stroškov.

(2.) Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko izvedenke ni vabilo na narok za glavno obravnavo, čeprav pravdnih strank ni z nobenim pisanjem opozorilo, da morajo to izrecno zahtevati. Določila ZPP so jasna in govorijo, da se dokazi izvajajo praviloma neposredno in bi se zato tudi izvedenec moral zaslišati. Izvedenka kmetijske stroke praktičnega preizkusa vožnje ni opravila in so zato vsa dejstva, ki se nanašajo na obstoj razlogov, ki naj bi toženi stranki onemogočali obračanje na lastnem dvorišču, napačna. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz napačnega izhodišča, kaj je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo v letu 1969. Takrat je pravni prednik tožnikov pravnemu predniku toženke priznal le služnostno pravico občasnih voženj z vozom in ob istih prilikah tudi hoje, vendar se je po vsebini poravnava nanašala na odvoz gnoja. Vse ostale vožnje, kakor tudi gonja živine, so potekale z druge strani, to je po poti neposredno z javne poti po parc. št. 717/1 k.o. x Ni res, da tožniki ne bi izkazali, da se toženka ne ukvarja več s kmetovanjem, saj je nosilec kmetijske dejavnosti F. P.. Zgrešeno je stališče sodišča, da pozidava objektov na dvorišču toženke za to pravdo ni pomembno vprašanje. Če na dvorišču ne bi zgradila garaže in povečala gnojne jame, bi lahko traktor s prikolico obrnila na lastnem dvorišču in krožne vožnje ne bi potrebovala. Zaključek sodišča, da tožniki niso izkazali zatrjevane škode, je nepravilen. Grajajo dokazno oceno izpovedb prič tožene stranke, saj gre večinoma za ljudi, ki niso niti domačini, ali pa so premladi, da bi vedeli, za kakšne potrebe se je uporabljala služnostna pot. Služnost, ustanovljena s poravnavo, ni vsebovala pravice gonje živine in se gonja živine tudi nikoli ni izvrševala. Zgrešeno je stališče sodišča, da je služnostna pot že določena in strankam znana in določanje mer nepotrebno. Za moderne kmetijske stroje je namreč služnostna pot preozka. Sodba je neživljenjska in vzpostavlja pravna razmerja na silo. Zgolj iz razloga tehničnega napredka razširitev služnosti ni dopustna. Tožena stranka služnosti ne potrebuje, z njenim izvrševanjem nastaja pritožnikom škoda. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je spregledalo, da so predujem za izvedenko kmetijske stroke plačali tožniki in ne toženka in je v posledici prišlo do napačne odmere stroškov na škodo tožečih strank.

(3.) Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in v omejenem obsegu tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP ).

(6.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točkah II/4 in 5, saj tožena stranka zoper zavrnilni del sodbe po nasprotni tožbi ne vlaga pritožbe. Prav tako je pravnomočna odločitev pod točko III, ki se nanaša na plačilo separatnih stroškov. V preostalih delih je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo v zgoraj navedenem obsegu.

(7.) Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, kar vključuje tudi pravna sredstva, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 30.6.2009 (list. št. 318) je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog za neposredno zaslišanje izvedenke kmetijske stroke (in postavitev novega izvedenca) zavrnilo in pri tem tudi navedlo razloge za takšno odločitev. Glede na to, da so bili pritožniki z odločitvijo sodišča in z razlogi zanjo seznanjeni, bi morali kršitev, ki jo sedaj uveljavljajo v pritožbi, uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, to je najkasneje do zaključka glavne obravnave z dne 30.6.2009. Ker tega niso storili, prav tako pa tudi ne zatrjujejo, da brez svoje krivde tega (pravočasno) niso mogli storiti, zatrjevanih kršitev pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Podrobnejši razlogi o sicer tudi neutemeljeno uveljavljani kršitvi zato niso potrebni.

(8.) Iz izvedeniškega mnenja (list. št. 257) izhaja, da je bil praktični preizkus vožnje s traktorjem s prikolico opravljen, pri čemer je ta preizkus opravil F. P., tožeča stranka pa se je s tem strinjala, saj izvedenka zaradi poškodbe noge tega sama ni mogla storiti, niti ni uspela za poizkus pridobiti poklicnega traktorista. Enak poizkus vožnje je bil predlagan tudi tožeči stranki, ki pa je to zavrnila. Izvedenka je glede na navedeno imela podlago, da je v izvedeniškem mnenju zaključila, da tožena stranka na lastnem dvorišču ne more obračati vozil, sodišče pa, tudi z upoštevanjem lastnih ugotovitev ob ogledu in izpovedb prič, podlago, da je takšno ugotovitev izvedenke sprejelo kot pravilno.

(9.) Po 268. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1.1.2003), zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. V konkretnem primeru je bila tožba pritožnikov, s katero so zahtevali ukinitev služnosti, ki je bila dogovorjena s sodno poravnavo v letu 1969, vložena 25.10.1996. Materialnopravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku tožnikov zato predstavljajo določila Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in sicer, upoštevajoč pri tem trditveno podlago tožbe, 2. odstavek 58. člena. Le-ta je določal, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena.

(10.) Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pri presoji tožbenega zahtevka po tožbi sicer zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na določila SPZ in sicer 223. člen, vendar pa je kljub zmotni uporabi materialnega prava sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo tudi pravilno odločitev.

(11.) Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da za služnost ni več gospodarske potrebe, češ, da ima tožena stranka možnost dostopa na javno cesto s parcele 717/3 k.o. x, ki jo je pridobila po podpisu poravnave, navajala pa je tudi vrsto drugih okoliščin, ki pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v pogledu presoje utemeljenosti zahtevka za ukinitev služnosti, niso pravno relevantne. Po 2. odst. 58. člena ZTLR je tako lastnik služne stvari lahko zahteval, naj pravica stvarne služnosti preneha, če je postala nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če je prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. V tem določilu uporabljen izraz „postane nepotrebna“, oziroma „če preneha razlog zaradi katerega je bila ustanovljena“, pomeni, da je podlaga za prenehanje služnosti sprememba okoliščin, to je, da v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti, okoliščine, ki so bile odločilne ob nastanku oziroma ustanovitvi služnosti, niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena in je zaradi tega sporna služnost postala nepotrebna. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo in te dejanske ugotovitve kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je bila 19.3.1969 med pravnim prednikom tožnikov in pravnim prednikom toženke podpisana sodna poravnava, s katero je pravni prednik tožnikov priznal pravnemu predniku toženke služnostno pravice voženj v breme svojih parcel in korist parcel pravnega prednika toženke in sicer za potrebe njegovega kmečkega gospodarstva, pa tudi pravico hoje, kadar je bilo to nujno povezano z opravljanjem dovoljenih voženj. Na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič (na pritožbo glede dokazne ocene bo odgovorjeno v nadaljevanju) je bilo nadalje ugotovljeno, da tožena stranka vse od ustanovitve te služnosti, pa tudi že pred tem (toženkina kmetija je namreč stara že več kot 100 let, tožba v letu 1968 pa je bila vložena prav zaradi varovanja voženj po tej služnostni poti) dogovorjeno služnostno pravico izvaja in sicer na način krožne vožnje in se na isti način uporablja še sedaj. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je namen uporabe poti še vedno isti in se uporablja za gospodarske (kmetijske) potrebe kmetije toženke. Res je nosilec kmetijske dejavnosti sin toženke, kar pa ni pravno relevantno, saj je stvarna služnost vezana na nepremičnino in se ustanovi za potrebe nepremičnine in v korist vsakokratnega lastnika. Služnostna pravica je za izvajanje kmetijske dejavnosti na kmetiji toženke tudi še vedno nujno potrebna, saj toženka drugače voženj ne more opravljati. Toženka tudi ne more pripeljati na svojo kmetijo (ali z nje) drugje kot po tej poti v smislu krožne vožnje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na izvedeniškem mnenju izvedenke kmetijske stroke, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na dejanskih ugotovitvah na kraju samem (preizkus vožnje), mnenje je tudi sicer jasno, logično in v njem ni nobenih nasprotij. Tako je izvedenka ugotovila, da je služnostna pot še vedno potrebna za normalno funkcioniranje kmetije in normalno opravljanje kmetijske dejavnosti in da je v funkcionalnem in ekonomičnem smislu ne more nadomestiti nobena druga možnost v danih okoliščinah. Kmetija P. F. je namreč utesnjena med cestama, na dvorišču je izredno malo manevrskega prostora, pri čemer so vsi objekti, ki stojijo na tudi sicer razmeroma majhni površini, nujni za kmetijsko proizvodnjo, saj brez njih kmetija ne more funkcionirati. Gnojna jama je zgrajena v smislu evropskih standardov za uveljavljanje subvencij v kmetijstvu, glede na število živine, ki jo tožena stranka redi na kmetiji, pa je tudi kapaciteta silosa in gnojne jame primerna. Obračanje kmetijskega traktorja s priključki na parc. št. 9/1 ali 717/3 k.o. x ni izvedljivo zaradi utesnjenosti, pa tudi zaradi same konfiguracije terena, ki je rahlo nagnjen. Vzvratna vožnja po dvorišču je sicer možna, nikakor pa ne pride v poštev za namene dostopanja na cesto in sicer iz varnostnih razlogov. Po oceni izvedenke tožena stranka ne more nemoteno opravljati kmetijske dejavnosti, v kolikor ne izvaja krožne vožnje in s tem še naprej uporablja služnostno pot. (12.) V zvezi s parcelo št. 717/3 k.o. x, ki naj bi toženki potrditvah tožnikov omogočala vožnje (če bi podrla tam stoječo garažo), pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v tem pogledu tudi sicer ne gre za spremenjene okoliščine v smislu 58. člena ZTLR. Po neizpodbijanih trditvah pritožnikov je bila parcela 717/3 k.o. x v času podpisa poravnave javna (vaška) pot in jo je torej lahko že takrat uporabljala in po njej dostopala tudi tožena stranka oziroma njen pravni prednik. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, se je enak način voženj (krožne vožnje) izvajal tudi v času podpisa poravnave, pri čemer se je že takrat za vožnje uporabljala tudi parcela 717/3 v enakem obsegu kot se uporablja še danes. Samo dejstvo, da je tožena stranka oziroma njen pravni prednik kasneje postal lastnik te parcele, zato na vprašanje, ali je služnost, ki je bila dogovorjena, še potrebna, ne more vplivati.

(13.) Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da vprašanje škode ni predmet te pravde, prav tako pa to tudi ni pravno relevantna okoliščina, ki bi bila podlaga za ukinitev dogovorjene služnosti. Ta okoliščina bi lahko bila relevantna pri presoji vprašanja, ali povečan obseg voženj in vožnje z modernejšo kmetijsko mehanizacijo morebiti pomenijo nedovoljeno razširitev s poravnavo dogovorjene služnosti ali nedovoljeno razširitev morda naknadno v večjem obsegu priposestvovane služnosti, vendar pa tožeča stranka zahtevka v tej smeri ni postavila. Sodišče se je z vprašanjem obsega dogovorjene služnosti po sodni poravnavi sicer ukvarjalo v zvezi s presojo zahtevka po nasprotni tožbi (ki temelji na priposestvovanju) in posledično tudi ugotavljalo, ali sedanji obseg voženj in uporaba modernejših prevoznih sredstev še sodi v okvir s poravnavo dogovorjene služnosti, ali pa bi eventualno lahko šlo za (nedovoljeno) razširitev, za katero pa bi bilo nato potrebno ugotoviti, ali je bila v tem povečanem obsegu priposestvovana. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek toženke po nasprotni tožbi v delu, kjer je zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala tudi vožnje v kmetijske namene z vsemi kmetijskimi stroji, zavrglo (in tožena stranka zoper ta del ni vložila pritožbe), vprašanje morebitne škode tudi v zvezi s tem ni več relevantno in ta del odločitve tudi ni predmet pritožbenega preizkusa. Ob ugotovitvi sodišča, da se služnost še vedno izvaja na enak način (krožne vožnje) in po obstoječi poti, ki je zaradi utesnjenosti niti ni mogoče širiti (torej po isti trasi kot ob ustanovitvi), je vprašanje morebitne gradnje oziroma širitve objektov na zemljišču tožene stranke, izven sicer običajne trase poti, prav tako nerelevantno.

(14.) Odločitev sodišča, ki je zahtevek tožnikov po tožbi zavrnilo, je glede na obrazloženo materialnopravno pravilna.

(15.) V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi pritožniki s pritožbo izpodbijajo predvsem ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer zgolj pavšalno grajajo dokazno oceno sodišča s trditvijo, da zaslišane priče niso domačini ali pa so priče premlade, s tem, da se tudi ta trditev v večjem delu izkaže za neresnično. Tako je S. V. bil ob zaslišanju star 63 let in živi v G. od leta 1974 in je tako lahko izpovedoval o uporabi poti od takrat dalje. S. R., ob zaslišanju star 71 let, od leta 1954 živi v G., A. in V. P. sta sinova toženke, stara 52 in 51 let in torej seznanjena z uporabo poti v celotni priposestvovalni dobi. J. M. je v zadnjih 10 letih pomagal pri delih na kmetiji in je torej tudi on lahko izpovedoval o dejstvih, ki se nanašajo na uporabo poti. Enako velja za pričo P. K., starega 65 let, ki že 35 let hodi na kmetijo toženke po mleko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z 8. člen ZPP, upoštevajoč tako listinske dokaze kot izpovedbe prič, sprejelo pravilno dokazno oceno, da se je po obstoječi poti, ki poteka preko nepremičnin tožeče stranke, tudi hodilo in gnalo živino in to več kot 30 let. Takšna dokazna ocena je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Trditve pritožnika, ki jih v pritožbi ponavlja, da se je služnostna pot po sklenitvi sodne poravnave v letu 1969 uporabljala zgolj za občasen odvoz gnoja, vse ostale vožnje, kar vključuje tudi gonjo živine, pa so potekale z druge strani, zato nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Tožniki teh svojih trditev niso z ničemer dokazali, oziroma so o tem izpovedovali le sami. Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev in sicer 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 do 1464 in 1479 ODZ, 1. odstavek 54. člena ZTLR in smiselno enako sedaj tudi 2. odstavek 217. člena SPZ). Materialno pravno podlago za odločitev v tem delu tako predstavljajo, upoštevajoč trditve po nasprotni tožbi, pravna pravila ODZ (1) ter določila ZTLR, ki je veljal od 1.9.1980 do 1.1.2003. V luči citirane materialnopravne podlage in upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, se izkaže odločitev sodišča, ki je glede hoje in gonje živine ugodilo tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi, kot materialnopravno pravilna.

(16.) Neutemeljena je pritožba tudi v pogledu določitve trase in širine poti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč obstaja služnostna pravica hoje in živinogonje po obstoječi poti v breme nepremičnin parc. št. 9/2, 13/4 in 13/3, vse k.o. x. Tožena stranka je v nasprotni tožbi sicer zahtevala ugotovitev, da je bila služnostna pravica priposestvovana v približni dolžini 100 metrov in približni širini 3 metrov, vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrglo z obrazložitvijo, da je bilo v tem delu že odločeno s sodno poravnavo iz leta 1969, pri čemer tožena stranka pritožbe ni vložila. Sodišče prve stopnje je ob takšni odločitvi sicer spregledalo, da je po nasprotni tožbi ugotavljalo obstoj zatrjevane služnosti, ki je bila pridobljena na podlagi priposestvovanja in to v obsegu, ki presega služnost, ki je bila že dogovorjena s sodno poravnavo v letu 1969 in da bi lahko bila priposestvovana služnostna pravica pridobljena tudi v širšem obsegu, vendar pa ta zmotna materialnopravna presoja ni vplivala na pravilnost (določljivost) dela zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo. Trasa poti je namreč kljub temu zadosti določena oziroma je določljiva, upoštevajoč, da se ta od podpisa sodne poravnave dalje ni spreminjala in da preko nepremičnin tožnikov poteka v korist gospodujočih nepremičnin samo ta pot, ki je poleg tega tudi prostorsko tako utesnjena, da njena širitev niti ni (bila) možna. Kot je že bilo pojasnjeno, pa sodišče ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila priposestvovana tudi stvarna služnost voženj z vsemi kmetijskimi stroji (v tem delu je bil zahtevek zavržen) in so zato pritožbene trditve, da je služnostna pot za takšne vožnje preozka, neupoštevne.

(17.) Je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu moralo poseči v odločitev sodišča v točki II/2. Soglaša sicer s tem, da tožena stranka, glede na dejstvo, da je bila s sodno poravnavo v letu 1969 dogovorjena služnostna pravica poti in ta služnostna pravica ni vpisana v zemljiški knjigi, od tožnikov kot pravnih naslednikov podpisnika te poravnave, utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine (2), vendar pa lahko slednja zahteva, da se na podlagi sklenjene sodne poravnave vpiše v zemljiško knjigo zgolj pravica v obsegu kot je bila dogovorjena. S sodno poravnavo tako ni bilo dogovorjeno, da v breme nepremičnin tožeče stranke obstoji služnostna pravica voženj za kmetijske namene z vsemi kmetijskimi stroji, ampak zgolj vožnje za potrebe kmečkega gospodarstva, ki je sedaj last toženke in v omejenem obsegu tudi hoje. V delu, ki se nanaša na ugotovitev služnostne pravice hoje in živinogonje iz naslova priposestvovanja, pa del zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nima podlage v materialnem pravu. Kadar služnostna pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben oziroma celo nasprotuje prvemu delu zahtevka. Značilnost izvirne pridobitve je ravno v tem, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane služnostne pravice bo toženka v tem delu lahko dosegla na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).

(18.) Neutemeljena je pritožba tudi zoper odločitev o stroških postopka. Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da je tožena stranka plačala predujem za izvedenko kmetijske stroke v višini 500,00 EUR in nato po sklepu sodišča doplačala še 171,51 EUR. Temu znesku je sodišče pri odmeri stroškov prištelo še poštnino in toženi stranki priznalo skupaj 676,51 EUR. Pritožniki so založili predujem za dopolnitev izvedeniškega mnenja, česar pa sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožene stranke pravilno ni upoštevalo. Tudi sprememba odločitve v točki II/2 ni terjala posega v odločitev o stroških, saj gre pri zavrnjenem delu zahtevka za sorazmerno majhen del, ki v postopku na prvi stopnji tudi ni povzročil nobenih posebnih stroškov (3. odstavek 154. člena ZPP).

(19.) Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbi v zgoraj navedenem obsegu ugodilo in v točki II/2 odločitev sodišča spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Takšna odločitev ima podlago v 5. točki 358. člena in 353. členu ZPP.

(20.) Glede pritožbenih stroškov temelji odločitev pritožbenega sodišča na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj v majhnem delu, ki ni povzročil posebnih stroškov, v preostalem delu pa je bila s pritožbo neuspešna. Do povračila zato ni upravičena. Glede stroškov, ki so toženi stranki nastali z odgovorom na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in je zato odločilo, da tožena stranka stroške odgovora nosi sama.

20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje lastninske pravice je bila določena z načelnim mnenjem razširjene občne seje Zveznega Vrhovnega sodišča 4.4.1960, sodna praksa pa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice – poročilo Vrhovnega sodišča SRS št. 1/86. Primerjaj 2. odst. 125. člena Obligacijskega zakonika