Jedro

V postopku denacionalizacije lahko stranka zahtevo glede obsega premoženja razširi, vendar le do roka za vložitev zahteve. Če v spisih ni podatkov o tem, kdaj je bila zahteva za denacionalizacijo glede obsega premoženja dopolnjena, odločbe tožene stranke glede pravočasnosti zahteve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.2.2002 in ji zadevi vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 25.4.2001, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka kot denacionalizacijski zavezanec dolžna izročiti skrbniku za posebne primere T.L., na ime upravičenca M.P. in E.P., za vsakega do 1/2, obveznice v višini 1.317,88 DEM v roku štirih mesecev po pravnomočnosti odločbe, kot odškodnino za podržavljeno zemljišče, parcela, št. 1197/247, njiva v izmeri 924 m2, vl. št. 939 k.o. L.; odškodnina za podržavljeno premoženje je predstavljala 20,7 % vrednosti podržavljenega premoženja in se, ker ni presegala 30% vrednosti podržavljenega premoženja ne upošteva.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve (1. odstavek 61. člena ZDen), kar pomeni, da v tem primeru velja načelo dispozitivnosti; če zahteva ni vložena, potem upravni organ postopka ne more začeti. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je iztekel dne 7.12.1993 (64. člen ZDen), kar pomeni, da je bila stranka v zahtevi dolžna postaviti materialni zahtevek do izteka navedenega roka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na določno postavljen pritožbeni ugovor, da zahteva za denacionalizacijo za parcelo, ki je predmet tega postopka, ni bila pravočasna, ni odgovorila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka izhaja le iz razloga, ki se nanaša na popolnost vloge glede na določbo 62. člena ZDen in 67. člena ZUP ter pravilnost ravnanja prvostopnega organa, ki je vlogo obravnaval kot popolno. Ne vsebuje pa odločba tožene stranke razlogov, zakaj šteje, da je bila zahteva za denacionalizacijo predmetnega zemljišča pravočasna. Zato se njene odločbe, niti odločbe organa prve stopnje ne da preizkusiti. Sodišče pa v predloženih upravnih spisih ne najde podlage za odločitev, da je bila zahteva pravočasna.

Stranki z interesom v tem upravnem sporu M.L. in M.P., ki ju zastopa odvetnik iz B. M.Č., v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je bila zahteva za denacionalizacijo parcele, št. 1197/247, njiva v izmeri 934 m2, vl. št. 939 k. o. L. pravočasna, saj bi jo sicer upravni organ prve stopnje nedvomno zavrgel kot prepozno, tako kot v vseh ostalih primerih. Že ob uvedbi postopka za denacionalizacijo sta upravni organ prve stopnje opozorila na velike težave v zvezi s pridobitvijo listin, potrebnih za reševanje denacionalizacijskih zahtev. Ko sta med drugim pri Okrajnem sodišču v Brežicah uspela pridobiti odločbo Okrajnega odbora K. z dne 11.3.1953, sta to odločbo in popravek dodatne odločbe istega organa z dne 17.1.1955 poslala upravnemu organu z dopisom z dne 6.12.1993 in predlogom, naj se vloga šteje kot nova zahteva za denacionalizacijo, kar pomeni, da je bila zahteva za denacionalizacijo parcele, št. 1197/247 vložena pravočasno. Že v zahtevi za denacionalizacijo sta si pridržala pravico, da bosta po potrebi obseg razlaščenega premoženja sporočila naknadno, kar sta dejansko storila z vlogo dne 6.12.1993. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP se namreč morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje preizkusiti vsi pritožbeni ugovori. Tožena stranka je pritožbeni ugovor o nepravočasnosti zahteve za denacionalizacijo sicer presodila in ga zavrnila s presojo, da je bila zahteva za denacionalizacijo popolna. Za tako presojo pa v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage. Zahteva za denacionalizacijo je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, pravočasna, če je vložena do roka, določenega v 64. členu ZDen, to je do 7.12.1993. Pravočasnost zahteve je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve za denacionalizacijo. Med temi so tudi podatki o podržavljenem premoženju, na katero se zahteva nanaša ter o pravnem temelju podržavljenja. V postopku denacionalizacije lahko stranka zahtevo glede obsega premoženja razširi in zahtevo dopolni, vendar le do roka za vložitev zahteve. O tem, kdaj sta vlagatelja zahteve, v kateri parcela, št. 1197/247, vl. št. 939 k.o. L. ni navedena, zahtevo dopolnila z navedeno parcelo in predložila odločbo o podržavljenju le te, pa v predloženih spisih ni podatkov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odločbe tožene stranke glede pravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo, ni mogoče preizkusiti. S tem pa je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka in razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.