Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo na podlagi ugotovitve, da sodno varstvo v zvezi s preklicem ukaza ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 7. 6. 2021. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi bilo tožbo treba obravnavati po vsebini in o zadevi meritorno odločiti. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da sodno varstvo po določbah 100.a člena ZObr ni dopustno. Vztraja, da ima pravni interes za tožbo, saj če bi sodišče ugotovilo, da je bil njegov odpoklic z misije neutemeljen, bi imel zoper delodajalca podlago za denarni zahtevek iz naslova razlike v plači med plačo na misiji in plačo, ki jo prejema za opravljanje vojaške službe v RS. Pojasnjuje, da je plača na misiji bistveno višja, zaradi predčasnega odpoklica z misije pa do misijske plače ni več upravičen. Meni, da predčasen in neupravičen odpoklic z misije nedvomno vpliva na njegove pravice iz delovnega razmerja. Trdi, da bi bilo nedopustno in ustavno sporno, če v predmetni zadevi ne bi imel možnosti sodnega varstva, saj ima status delavca v razmerju do tožene stranke kot delodajalca. Navaja, da tožena stranka ni reagirala na njegov ugovor po službeni poti, zato je utemeljeno in pravilno zahteval varstvo pravic s predmetno tožbo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo na podlagi ugotovitve, da sodno varstvo v zvezi s preklicem ukaza ni dopustno. Tožnik je bil z ukazom z dne 30. 11. 2020 napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države za čas od 7. 12. 2020 do 6. 5. 2021. Z izpodbijanim preklicem ukaza z dne 22. 2. 2021 je bil preklican ukaz o napotitvi na opravljanje nalog v tujino, zaradi česar je bil tožnik predčasno odpoklican z misije in 15. 2. 2021 napoten v RS.

6. V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da zoper ukaz oziroma njegov preklic ni sodnega varstva. Zoper preklic ukaza z dne 22. 2. 2021 je ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV) in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV niti ta zakon niti Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) zoper ukaz oziroma njegov preklic ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS (zadeva št. VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004) kot Ustavno sodišče RS (odločba opr. št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998) sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da tovrstni akti v Slovenski vojski niso akti delovno pravne narave, temveč akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso zoper takšne akte ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu (prim. odločitve Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 302/2002 in VIII Ips 151/2009 ter pritožbenega sodišča št. Pdp 269/2020, Pdp 820/2014 in Pdp 813/2012). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožbo tožnika pravilno zavrglo. Skladno z drugim odstavkom 100.a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen (kot v konkretnem primeru) če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v SV. Glede na to odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožbo zavrglo.

7. Z izpodbijano odločitvijo tožniku ni kršena z ustavo zagotovljena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Zoper odločbe tožene stranke, ki so sprejete na podlagi ukaza oziroma njegovega preklica in urejajo tožnikove pravice in dolžnosti, je namreč mogoče zahtevati sodno varstvo.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.