Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine zaradi trajne poškodbe noge pri 17 let staremu dekletu.

Izrek

Reviziji tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je zavrnjena pritožba tožene stranke, spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke proti izpodbijanemu dajatvenemu delu sodbe sodišča prve stopnje deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njen izrek v odločitvi o glavni stvari in stroških postopka v dokončnem besedilu glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 4.000.000,00 SIT in 56.488,12 SIT pravdnih stroškov, (oba zneska) z zamudnimi obrestmi od 10.12.1991 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." sicer se reviziji tožene stranke (v preostalem delu) in tožeče stranke (v celoti) zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 13.665,00 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči, dne 21.7.1990, v znesku 4.500.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasni reviziji tožena in tožeča stranka. Revizijskemu sodišču tožeča stranka predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, tožena stranka pa znižanje prisojene odškodnine.

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je med zdravljenjem trpela nadpovprečno intenzivne ter izjemno dolgo trajajoče telesne bolečine, kar sta sodišči ob odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevali. Prav tako sta sodišči prenizko odmerili odškodnino zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, saj je tožnica utrpela hudo in definitivno poškodbo organizma, kar je glede na tožničino starost izjemno hudo. Ob odmeri je bil premalo upoštevan postkomocijski sindrom, zaradi katerega ima tožnica slabši spomin in koncentracijo. Zato se težje uči in je vprašanje, ali bo sploh izdelala srednjo šolo. Tudi odškodnini za strah in skaženost sta prenizki. Revident v reviziji opisuje dejanske okoliščine, ki bi po njegovem mnenju govorile v prid zvišanju odškodnine.

Tožena stranka v reviziji meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Presojo o tem prepušča revizijskemu sodišču, saj se njena ocena višine odškodnine bistveno razlikuje od presoje sodišča prve in druge stopnje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija tožene stranke je deloma utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Res je, da je tožnica trpela zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, nadpovprečno intenzivne in izjemno dolgo trajajoče telesne bolečine (37 dni hude telesne bolečine, kar 253 dni zmerno hude telesne bolečine, 69 lažje telesne bolečine, občasne lažje bolečine se še pojavljajo ob spremembah vremena in večjih obremenitvah leve noge, glavoboli pa ob večjih psihičnih naporih; med dosedanjim zdravljenjem je bila tožnica 4-krat opreirana v splošni anasteziji, trpela pa je tudi številne druge nevšečnosti). Tudi o intenzivnosti in dolgotrajnosti duševnih bolečin zaradi strahu, izhajajoč pri tem iz dejanskih ugotovitev o tožničini prizadetosti, naravi poškodbe in načinu zdravljenja, ni dvoma. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevaje pri tem posledice, ki jih tožnica trpi in jih bo trpela zaradi poškodbe (ni sposobna za dela, pri katerih je potrebna daljša stoja ali hoja, hoja po stopnicah, po neravnem terenu, za športna udejstvovanja, pri katerih je potrebna groba moč mišic in neokrnjena gibljivost v sklepih spodnjih okončin; stanje pri tožnici je podobno, kot pri podkolenski amputaciji noge). Toda, kot je bilo že uvodoma povdarjeno, se mora skozi odmero odškodnine za negmotno škodo, da bi ta ustrezala pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" odražati tudi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo (2. odst. 200. čl. ZOR). Vse to sta sodišči prve in druge stopnje po presoji revizijskega sodišča primerno upoštevali, ko sta tožnici prisodili 1.200.000,00 SIT za telesne odškodnine, 2.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in 300.000,00 SIT za strah. Materialno pravo (200.čl.ZOR) je bilo tedaj glede opisanih vrst negmotne škode pravilno uporabljeno, zato je revizijsko sodišče obe reviziji v tem delu, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeni (393.čl.ZPP).

V zvezi z revizijsko grajo tožeče stranke, češ da sodišči pri odmeri odškodnine nista upoštevali postkomocijskega sindroma, zaradi katerega je vprašljivo nadaljnje šolanje tožnice na srednji šoli, je revidentu potrebno pojasniti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano, da bi bile težave zaradi postkomocijskega sindroma tako hude, da bi tožnici onemogočale šolanje na srednji šoli. Zato sodišči tega ob odmeri odškodnine niti nista mogli upoštevati (1. odst. 2. čl. ZPP).

Pač pa je po presoji revizijskega sodišča previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Na znižanje odškodnine iz tega naslova z zneska 1.000.000,00 SIT na 500.000,00 SIT je vplivalo zlasti to, da je zaradi skaženosti prizadeta tožničina noga. Poškodbo noge pa je moč vsaj do neke mere prikriti, tako da ni opazna vsakomur in ni očitna na vsakem koraku. Ne gre tedaj za najhujšo obliko skaženosti. V tem obsegu sta sodišči ob povedanem zmotno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo deloma spremenilo, potem ko je deloma ugodilo reviziji tožene stranke (in s tem zavrnilo revizijo tožeče stranke tudi v tem delu; 1. odst. 395. čl. in 393. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe pa je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka (2. odst. 166. in 2. odst. 154. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo le toliko, kolikor se je spremenil (ne)uspeh tožeče stranke, ne da bi pri tem moglo posegati v samo odmero teh stroškov in začetek teka zamudnih obresti. Tako gre tožeči stranki 52 % njenih pravdnih stroškov (namesto prej 58 %) ali 60.089,12 SIT (52 % ob 115.556,00 SIT), toženi stranki pa 48 % njenih pravdnih stroškov (namesto prej 42 %) ali 3600 SIT (48 % od 7.500,00 SIT). Po medsebojnem pobotanju obeh terjatev mora tožena stranka tožeči stranki plačati 56.489,12 SIT pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka. Ker pa je tožena stranka deloma uspela s pritožbo in revizijo, mora tožeča stranka tej povrniti njene pravdne stroške za sodni taksi za vloženi pravni sredstvi, upoštevaje pri tem delni uspeh tožene stranke (15 %), in sicer 3.465,00 SIT za takso za pritožbo (pri tej odmeri je revizijsko sodišče upoštevalo plačano takso v znesku 15.400,00 SIT, preračunano po sedanji vrednosti točke 6 SIT; 2. in 7. odst. 7. čl. Zakona o sodnih taksah), in 10.200,00 SIT za takso za revizijo (5. odst. Tarifne številke 3 Zakona o sodnih taksah).