Jedro

Organ mora tudi pri podaljšanju trajanja ukrepa preizkusiti, ali razlogi za omejitev gibanja še obstojijo, torej vključno s tem, ali je to potrebno zaradi dokončanja postopka. Brez slednjega bi podaljševanje omejitve gibanja predstavljalo avtomatizem (če bi imel zakonodajalec tak namen, bi že v izhodišču dopustil možnost izreka štirimesečne omejitve), upravnemu organu pa omogočalo dodaten čas za izdajo odločbe v zvezi s prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav v okoliščinah, v katerih bi lahko o njej že odločil.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-103/2010/33 (1312-08) z dne 28. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku – prosilcu za mednarodno zaščito podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni od 3. 12. 2014 od 17.45 ure dalje, in sicer do prenehanja razlogov, vendar največ za en mesec, to je do 3. 1. 2015 do 17.45 ure.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku s sklepom z dne 4. 9. 2014 iz razloga po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) že omejeno gibanje do 3. 12. 2014 do 17.45 ure. Ta sklep je Upravno sodišče RS potrdilo s sodbo I U 1462/2014 z dne 16. 9. 2014, Vrhovno sodišče pa odloča o tožnikovi pritožbi. Toženka pojasnjuje, da je bil s prosilcem 24. 10. 2014 opravljen osebni razgovor. Ker je je ponovno spreminjal razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je to pristojni organ utrdilo v prepričanju, da zlorablja postopek mednarodne zaščite. To pa pomeni, da se v času trajanja omejitve gibanja ni pojavilo nobeno novo dejstvo, ki bi zmanjševalo sum pristojnega organa, da prosilec zlorablja omenjeni postopek. Zato so podani zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka v sklepu navedla le, da je tožnik na osebnem razgovoru ponovno spreminjal razloge za mednarodno zaščito. Kateri razlogi naj bi bili spremenjeni, ni razvidno, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da za presojo izpodbijanega sklepa niso ključne tožnikove izjave na osebnem razgovoru, ampak to, da se v času trajanja omejitve gibanja niso pojavile nobene okoliščine, ki bi ovrgle sum zavajanja oziroma zlorabe postopka mednarodne zaščite. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona (tretja alineja). V skladu s četrtim odstavkom istega člena omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

Iz navedenega izhaja, da se prosilcu, za katerega obstoji sum, da zavaja in zlorablja postopek mednarodne zaščite, ker so podane okoliščine iz naštetih določb 55. člena ZMZ, lahko odredi omejitev gibanja (in podaljšanje) v primerih, če se to izkaže za potrebno. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je bila v tožnikovi zadevi omejitev gibanja s sklepom z dne 4. 9. 2014 potrebna zaradi izvedbe postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito.

V takem primeru sme omejitev gibanja kot poseg v človekovo pravico iz 32. člena Ustave RS že po naravi stvari trajati najkrajši čas, ki je potreben, da se opravijo dejanja v postopku in odloči o prosilčevi zahtevi. To pa na drugi strani vzpostavlja dolžnost organa, ki obravnava zahtevo za mednarodno zaščito, da o njej čim prej odloči. Zato mora organ tudi pri podaljšanju trajanja ukrepa preizkusiti, ali razlogi za omejitev gibanja še obstojijo, torej vključno s tem, ali je to potrebno zaradi dokončanja postopka. Brez slednjega bi podaljševanje omejitve gibanja predstavljalo avtomatizem (če bi imel zakonodajalec tak namen, bi že v izhodišču dopustil možnost izreka štirimesečne omejitve), upravnemu organu pa omogočalo dodaten čas za izdajo odločbe v zvezi s prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav v okoliščinah, v katerih bi lahko o njej že odločil. S tega vidika je neutemeljeno stališče upravnega organa, ki izhaja tudi iz odgovora na tožbo, da za podaljšanje omejitve gibanja zadostuje, da se niso pojavile nobene okoliščine, ki bi ovrgle sum zavajanja oziroma zlorabe postopka mednarodne zaščite. Tako stališče bi lahko namreč v posamičnih primerih dalo podaljšanju omejitve gibanja značaj sankcije, ki jo je deležen prosilec, osumljen zavajanja in zlorabe postopka, ne pa ukrepa, ki naj zaradi okoliščin na strani prosilca zagotovi doseg zasledovanega cilja (izvedbo postopka). Navedeno torej utemeljuje zahtevo, da mora iz sklepa izhajati, zakaj v treh mesecih ni bilo mogoče odločiti o prošnji in je v tem pogledu potrebno podaljšanje ukrepa.

V zadevi ni sporno, da je toženka s sklepom z dne 4. 9. 2014 tožniku omejila gibanje do 3. 12. 2014 do 17.45 ure, in sicer zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ki temelji na okoliščinah iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. točke istega člena (da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države). Prav tako ni sporno, da je bil omenjeni sklep predmet preizkusa v upravnem sporu I U 1462/2014, v katerem je sodišče s sodbo z dne 16. 9. 2014 tožnikovo tožbo zavrnilo. Iz predloženih upravnih spisov in U vpisnika tega sodišča izhaja, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 342/2014 z dne 27. 11. 2014, ki je bila strankam poslana 2. 12. 2014, tožnikovo pritožbo zoper omenjeno sodbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je navedlo, da je glede na vse okoliščine primera tožniku treba izreči omejitev gibanja na prostore centra za tujce, ker bi v nasprotnem primeru izkoristil okoliščine, ki so v azilnem domu, in ga zapustil, s tem pa preprečil izvedbo tretjega postopka mednarodne zaščite.

Tožnik ne zatrjuje, da bi se v njegovem primeru z vidika suma zlorabljanja postopka pojavile nove okoliščine ali dejstva, zato v tem pogledu dejansko stanje ostaja enako kot v času odreditve ukrepa. Ker pa bi moralo po prej povedanem iz obrazložitve sklepa izhajati, zakaj je omejitev gibanja, katere namen je preprečiti tožnikova ravnanja, s katerimi onemogoča izvedbo postopka in meritorno odločitev o zahtevi, potrebno podaljšati, se sodišče strinja s tožbenim očitkom, da bi moral organ navesti, v čem je tožnik spremenil razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pomanjkanje razlogov v tej smeri namreč onemogoča preizkus, ali gre za tako spremembo razlogov, ki utemeljeno terjajo podaljšanje omejitve gibanja, ker organ zaradi njih še ni mogel odločiti o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (npr. ker je potrebno dodatno preverjanje) in je zato treba izreči ukrep še za (najdalj) en mesec. Še zlasti, ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka opravila osebni razgovor s prosilcem 24. 10. 2014 (iz spisov ni razvidno, da tudi katera druga procesna dejanja), na njegovi podlagi pa v izpodbijanem sklepu navedla, da je prepričana v njegovo zlorabljanje postopka mednarodne zaščite (torej ne gre več le za sum). To pa ob izostanku njenih razlogov v izpodbijanem sklepu celo kaže, da bi o prošnji lahko odločila in jo iz razloga po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ zavrnila.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.