Jedro

Pravnomočnost odločbe ne preprečuje možnosti presoje o protipravnosti sodnikovega ravnanja le, če je očitek usmerjen na razmerje, ki presega okvire sodnega preizkusa tožbenih zahtevkov oškodovanca v zaključenih sodnih postopkih.

Ni dopustno ugotavljanje pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo oziroma nastalo šele v prihodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za glavnico 24.004,18 EUR z zamudnimi obrestmi in glavnico 1.468,27 EUR z zamudnimi obrestmi in v tem delu ustavilo postopek. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Glede ugotovitvene tožbe ali podrejeno predhodnega vprašanja se po uradni dolžnosti ugotavlja in izreka: - da zadeva v temelju še ni zrela za obravnavo - pogodbo z dne 14.03.2002 za nično ali nični dogovor - da ima tožnik zoper RS pravico do odškodnine na podlagi Ustave RS, 26. člen 1. odst. ali ZUSTS 46. člen 4. odst. - da je tožnik povsem v skladu z Ustavo RS 14. čl. 2. odst. in OZ 833. čl. 4. odst. 824. čl. 1. odst., 835. člen uveljavlja pravico do odpravnine po temelju in po višini, kakor da se dolžnik ni izključil za plačilo v skladu z OZ, 834. člen in, da je RS protipravno oprla svojo odločitev na OZ 833. člen 1 ODST, ZIZ 62. čl. 2. odst. 2. Tožena stranka RS je dolžna plačati tožeči stranki M. A. znesek 62.376,90 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.01.2004 dalje do plačila (izdani sklep o izvršbi),

3. Tožena stranka RS je dolžna plačati tožeči stranki M. A. 35.177,00 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 07.11.2008 dalje do plačila (pogoj za pokoj ob normalnem teku stvari).“ Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki stroške v višini 1.653,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od vročitve sodbe do plačila, vse v 15 dneh.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Poudarja, da je s S. A. d.o.o. dne 14.3.2002 sklenil pogodbo o trgovskem zastopanju (za gorenjsko regijo) do njegovih pogojev za upokojitev. Naročnik pa ni izpolnil 6. člena pogodbe oz. 2. odstavka 820. člena OZ, saj bi mi moral izročiti oz. dati na razpolago potrebno dokumentacijo, vzorce, cenike, načrte, reklamno gradivo, zaključnice, splošne pogoje poslovanja, kar ni izpolnil, kar je utemeljeno pričakoval. Tak dogovor je ničen. Pogodba je bila izpolnjena izključno iz vzroka na strani naročnika in je naročnik tudi neutemeljeno in brez resnih razlogov odstopil od pogodbe. Tožnik je za naročnika tudi opravil promocijo. Zato je v skladu z 833. členom OZ uveljavljal pravico do odpravnine. Sodišče ni upoštevalo določb 833., 834., 835. in 824. člena OZ, na katera se je skliceval. Zastopnik ima pravico do odpravnine tudi če po 1. odstavku 833. členu OZ ni upravičen do odpravnine po prvem odstavku tega člena kot tudi če bi bila ustrezna odpravnina po prvem odstavku tega člena nižja od odpravnine po prejšnjem odstavku. Tožnik svojih pravic do odpravnine iz 4. odstavka 833. člena OZ ni uspel uveljaviti, ker se je sodišče v vseh postopkih protipravno smiselno sklicevalo na določbo 833. člena OZ, rekoč, da samo v tem primeru zastopniku pripada pravica do odpravnine, kar sploh ni res, upoštevajoč določbo 833. člena OZ. Naročnikova odpoved zaradi neusklajene strategije obdelave trga nima podlage ne v dejanskem stanju v pogodbi ali zakonu. Potrebno je upoštevati tudi določbo 820. člena in 822. člena OZ. Dokler zadeva ne bo rešena pred Ustavnim sodiščem, zadeva še ni zrela za obravnavo. Povzročena mu je bila nepopravljiva škoda namenoma oz. iz hude malomarnosti zaradi protipravnosti in ker se zadeva ni razrešila v razumnem roku treh let ter nepristransko po poštenem sojenju. Posledično je utemeljeno uveljavljal zapadlo terjatev v izvršilnem postopku. Dolžnik ni podal obrazloženega ugovora v izvršilnem postopku. Postopek je bil namerno zavlačevan. Posledično je bilo nepravilno uporabljeno določilo 62. člena ZIZ. Posledično so kršena določila 11. člena in 131. člena ZPP. Tožena stranka mu je protipravno in v nerazumnem roku preprečila uveljavljati pravice. Ugotavlja tudi utemeljenost za oba gmotna zneska v skladu z 26. členom Ustave RS. Tudi mu ni omogočen dostop do sodišča. Sodišče protipravno ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov. Kršene so mu bile pravice iz 14., 15, 23., 26 in 50. člena Ustave RS in zahteva, da se odpravijo oziroma nadomestijo z nepogojnim odplačilom odškodnine. Predlaga, naj se pritožbi ugodi. Predlaga tudi ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo zneskov 62.376,90 EUR in 35.177,00 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

- k pritožbi zoper sklep V zvezi s tem delom pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta nanaša le na tisto trditev na prvi strani pritožbe, ko pritožnik poudarja, da „kadar se zmanjša tožbeni zahtevek, tožba ni spremenjena...“. Ta trditev pa nima nobene razumne zveze s (ne)pravilnostjo izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo umik dela tožbe in v tem delu ustavilo postopek. Ker pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni našlo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih ali materialno pravnih kršitev, je zavrnilo pritožbo zoper sklep in ga potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

- k pritožbi zoper sodbo Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi niso kršene tožniku kakšne z ustavo zagotovljene pravice. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe ter v zvezi s pritožbenimi trditvami, ki sicer zgolj povzemajo oz. ponavljajo sicer obširne tožnikove navedbe, podane že v prvostopnem postopku, še navaja: Pritožnik v pritožbi ponovno očita nepravilno odločanje sodišča v postopkih X in opr. štev. Y, ki sta že pravnomočno zaključena. S tožbenima zahtevkoma uveljavlja delno tisto, kar je uveljavljal že v postopku zoper tam toženo stranko S. A. d.o.o. – in sicer ničnost pogodbe z dne 14.3.2002, nadalje da je upravičeno uveljavljal pravico do odpravnine ter da sta odločbi sodišč protipravno oprti na določbi 833. člena OZ in 2. odstavka 62. člena ZIZ; terja pa tudi plačilo zneska 62.376,90 EUR, ki se nanaša na zatrjevani izgubljeni dobiček oz. povzročeno škodo, kot posledici zanj neuspešnega zaključka omenjenih sodnih postopkov ter znesek 35.177,00 EUR, ki se nanaša na pravico do „običajnega plačila za dobo 63 mesecev kot zaposlenega po 521,83 EUR mesečno oziroma za plačilo odškodnine oziroma pokojnine za 54 mesecev po 651,43 EUR“; zahteva tudi ugotovitev, da ima pravico do odškodnine na podlagi 1. odstavka 26. člena Ustave RS oz. 4. odstavka 46. člena ZUST ter da zadeva v temelju še ni zrela za obravnavo.

Na ta način pa - strnjeno povedano - v bistvu terja ugotovitev nepravilnega ravnanja sodišča in posledično odškodnino od tožene stranke (kot tiste pravne osebe, ki na podlagi 26. člena Ustave RS odgovarja za nepravilno delo sodišč oziroma sodnikov), ker naj bi bilo v omenjenih sodnih postopkih nepravilno odločeno, zaradi takšnega nepravilnega ravnanja sodišča pa naj bi mu nastala zatrjevana škoda v obliki navadne škode in izgubljenega dobička. Pri tem pa spregleda, da pravnomočne odločitve veljajo za pravilne in so nanje vezane stranke postopka (inter partes) v nekaterih primerih pa veljajo tudi širše (erga omnes). Pravnomočnost odločbe sicer ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu. Pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (1). Vendar pa pogled na tožnikove trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, ter primerjava teh trditev s sodnimi odločitvami v omenjenih postopkih, pokažeta, da izpodbija v tej pravdi izključno odločitve in razloge odločb sodišč (predvsem procesnopravne in materialnopravne) in ne očita protipravnega ravnanja sodišč izven okvirov sodnega preizkusa njegovih tožbenih zahtevkov v omenjenih postopkih. Sodnikom torej ne očita nekega posebnega protipravnega ravnanja, ravnanja v nasprotju s pravili stroke (kršenja izrecnih določb zakona ali uporabe metode dela, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe (2)), izven samega sprejema odločitev, v zvezi s katerimi je pritožnik celo izkoristil vsa redna in izredna pravna sredstva. Tako se pokaže, da v spornem primeru tožnik ne izkazuje protipravnega ravnanja sodišča, za čigar delo bi lahko odgovarjala tožena stranka. Protipravnost ravnanja povzročitelja škode pa je eden od kumulativnih pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti. Tega se očitno zaveda tudi sam, ko v pritožbi poudarja preuranjenost odločanja, ker še ni bilo izčrpano sredstvo ustavne pritožbe, saj o njej še ni bilo odločeno. Ker pa je upoštevaje časovne meje pravnomočnosti pomembno stanje na dan zaključka glavne obravnave, so tudi ta njegova pritožbena opozorila pravno irelevantna.

Razen tega pa iz omenjenih pravdnih postopkov ne izhaja, da bi bila izkazana krivda kot nadaljnji element odškodninske odgovornosti iz 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot pravilno poudarja tudi že sodišče prve stopnje. Pritožnikove trditve so v tej smeri zgolj posplošene in nesubstancirane. Ali z drugimi besedami povedano: tožnik ne konkretizira, zakaj in v čem naj bi sodnice oz. sodniki ravnali malomarno ali celo naklepno pri odločanju o njegovih tožbenih zahtevkih. Ni torej zadoščeno zahtevi po substanciranem navajanju tožbenih trditev o tej predpostavki odškodninske odgovornosti v smislu 7. člena ZPP (razpravno načelo).

Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje: Zahteva na ugotovitev, da zadeva v temelju še ni zrela za obravnavo (torej implicite: da zahtevek še ni utemeljen, pa v prihodnosti bo), tudi ne more biti predmet kakršnekoli tožbe v civilnem sporu, saj niti ne gre za odločanje o kakšni pravici ali pravnem razmerju (glej določbo 1. člena ZPP, po katerem sodišče v pravdnem postopku obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb). Tudi ugotovitvena tožba se v skladu z določbo 181. člena ZPP vloži z zahtevkom na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Izključeno je sodno ugotavljanje posameznih dejstev, pa čeprav lahko tudi pravne narave, pa tudi obstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja oziroma dejanskih in tudi pravnih zaključkov, ki so zgolj del dejanskega in pravnega substrata sporne zadeve ali celo lahko pomembni za odločitev o neki pravni posledici v zvezi obstojem ali neobstojem pravice ali pravnega razmerja, vendar ne predstavljajo pravice oziroma pravnega razmerja kot takšnega (3). Tudi ni dopustno ugotavljanje pravnega razmerja, ki naj bi obstajalo šele v prihodnosti, za kar se smiselno s tem zahtevkom zavzema pritožnik. Velja splošno pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti, kar pomeni, da morajo v tem času do zaključka glavne obravnave že obstajati vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o obstoju pravnega razmerja.

Za ugotovitev, da ima pravico do odškodnine na podlagi 26. člena Ustave RS pa tožnik ne izkazuje pravnega interesa upoštevaje, da istočasno uveljavlja tudi dajatvene odškodninske zahtevke, torej uveljavlja učinkovitejše in neposrednejše varstvo z dajatvenim zahtevkom, ki tudi neposredno meri na dosego željenega cilja - doseči odškodnino za nastalo škodo in je ugotovitveni zahtevek zato nepotreben (primerjaj 2. odstavek 181. člena ZPP, ki dopušča vložitev ugotovitvene tožbe le, če ima tožeča stranka kakšno pravno korist od vložitve takšne tožbe). Enako velja tudi za nadaljnje ugotovitvene zahtevke (da je pogodba z dne 14.3.2002 nična; da je v skladu z ustavo in v izreku zahtevka citiranimi določbami OZ upravičeno uveljavljal pravico do odpravnine in da je tožena stranka protipravno oprla svojo odločitev na prav tako tam citirane določbe OZ in ZIZ). Tudi v teh delih pa tožnik v bistvu zgolj „utemeljuje“, sicer – kot že pojasnjeno - tudi neutemeljene, dajatvene zahtevke in zato pravni interes ni izkazan tudi iz razlogov pojasnjenih v prejšnjem odstavku.

Upoštevaje pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da zaradi zatrjevanega sojenja v nerazumnem roku tožnik ne zahteva odškodnine (torej v tej smeri ne postavlja nobenega tožbenega zahtevka) in je že zgolj zato ta pritožbeni očitek pravno nepomemben v tej zadevi.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in še v zadostnem obsegu ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, izkazanih pa tudi ni procesnih kršitev, na katere opozarja pritožnik, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

(1) Glej: pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS objavljeno v : Pravna mnenja VSS 2/95, stran 5, z obr.

(2) Glej o tem več: Mag. Dunja Jadek Pensa: „Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt“, objavljeno v Pravnik, Ljubljana, let. 51 (1996), 4-5, strani 152-167, in tudi ista avtorica v „Pravica do povračila škode po 26. členu ustave“, objavljeno v Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, strani 1290 – 1297. (3) Glej o tem še: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151 do 305. člen)“, Ljubljana 2006, Založba Uradni list in GV založba, strani 144 – 148; v tem delu avtor komentarja: dr. A. Galič.