Jedro

Za zapuščen vojaški material je v smislu ZCIV šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja uporabljanja ali kakršnimkoli drugim namenom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2272/97-10 z dne 10.11.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.7.1997, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 13.12.1995. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnice za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno vprašanje ali so bile poškodbe, ki jih je utrpela tožnica (leta 1942) povročene po zapuščenem vojaškem materialu. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica skupaj z bratom, ki je ob potoku pobiral bombe (vojaški material), pri tem pa je prišlo do nenadne eksplozije, ki je tožnico ranila. Na tem nevarnem območju so pasli krave zato, da Nemcem ne bi bili sumljivi, da zbirajo vojaški material za partizane. Pravilno je stališče tožene stranke, da je tožnica vedela, da zbirajo vojaški material in da zaradi tega bombe, ki je kasneje eksplodirala, ni mogoče šteti za zapuščeni vojaški material v smislu Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št 56/92, v nadaljevanju ZCIV), ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa. Zato tudi poškodb, ki so nastale ob eksploziji, ni mogoče šteti za poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Za poškodovanje po zapuščenem vojaškem materialu v smislu ZCIV je značilna prav njegova zapuščenost in nevarnost oziroma nastanek škode kot posledica aktiviranja vojaškega materiala pri nehotnem stiku s takim materialom oseb, ki se sicer zavedajo nevarnosti, ali živali ali oseb, ki se njegove nevarnosti ne zavedajo. Tožnica je sama povedala, da so vajaški material zbirali za partizane, torej so ta material iskali, da bi ga prenesli oziroma uporabili oziroma da se ga uporabi. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnica ne izpodbija, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnica vlaga pritožbo proti izpodbijani sodbi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje zmotno, saj dejstvo, da so otroci vedeli, da zbirajo vojaški material ne izključuje možnosti, da je bil material zapuščen. Ravno nasprotno, otroci so vojaški material iskali, torej iz tega logično izhaja, da je šlo za zapuščeni vojaški material. Leta 1942, ko se je zgodila nesreča, je bila stara 9 let. Zato se ni mogla zavedati posledic morebitne eksplozije bomb, ki sta jih skupaj z bratom zbirala in pošiljala partizanom. Bila je otrok, ki je zbiranje vojaškega materiala dojemal kot neke vrste igro. Po njenem mnenju gre za poškodovanje z zapuščenim vojaškim materialom. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ji prizna status civilnega invalida vojne - žrtve vojaškega materiala oziroma zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri navedbah, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo. Navaja še, da novih dejstev in dokazov tožnica ni navedla tudi v pritožbenem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi, na katere je oprlo svojo odločitev.

Po določbi 2. odstavka 2. člena ZCIV je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Za zapuščeni vojaški material je v smislu ZCIV šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali kakršnimkoli drugim namenom. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, da je tožnica skupaj z bratom vojaški material iskala, ker ga je zbirala za določen namen (za partizane), takšnega materiala ni mogoče šteti za zapuščen vojaški material. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz podatkov spisa, namreč ni šlo za naključen dogodek ampak za namerno iskanje takšnega materiala in sicer na mestih, kjer so predvidevali, da se ta nahaja (ob zaminirani meji), kar zatrjuje tudi sama tožnica. V takšnem primeru pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne glede na to, da je bila tožnica ob navedenem dogodku še otrok, poškodbe, ki je nastala pri eksploziji tega materiala, ni mogoče šteti kot poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu, in tožnici na tej podlagi priznati statusa civilnega invalida vojne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, zato, po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni utemeljen. Ker tožnica ni navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker do takšnih napak in kršitev, po presoji pritožbenega sodišča, ni prišlo, je pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.