Jedro

Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.

Kršitev načel pravne in socialne države ni mogoče uveljavljati brez povezav s konkretno prizadeto človekovo pravico.

Sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalen, temveč sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.172.926,06 EUR (prej 1.000.000.000,00 SIT) zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic takoj po pravnomočnosti sodbe (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 4.663,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka sama, pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi ter podrejeno, da sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

Pritožba, vložena po pooblaščencu, očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo ali so podane kršitve tožničinih ustavnih pravic po 2., 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zadovoljilo se je s tem, da dejanje tožene stranke zaradi opustitve normiranja stečajnega postopka nad premoženjem fizične osebe ni protipravno dejanje. Takšna ugotovitev je zmotna že zato, ker je zakonodajni organ sam dokazal, da je takšno normiranje potrebno, saj je naknadno takšno zakonodajo sprejel. Tudi ustavno sodišče se je v svojih odločbah že postavilo na stališče, da so pravne praznine protiustavne in celo, da je takšna pravna praznina, ko določeno področje ni urejeno, lahko še bolj protiustavna kot ureditev, ki sicer ni povsem v skladu z Ustavo. V konkretnem primeru stečaj fizične osebe ni bil urejen in s tem nedovoljen, zato meni, da je takšno (ne)dejanje zakonodajnega organa protipravno, kljub temu, da ni v nasprotju z izrecno zahtevo po normativnem urejanju. Pritožba vztraja pri tem, da so bile kršene tožničine ustavne pravice po 2., 14., 22. in 23. členu Ustave in pri svojih navedbah s tem v zvezi. Poudarja, da ima lastnina tudi socialno funkcijo, kar je lepo povzeto v dopisu CSD naslovljenem na Jamstveni sklad, ki poziva Jamstveni sklad naj odstopi od izterjave zoper dolžnico.

Pritožba meni, da je zmotno stališče sodišča, da v kolikor bi bil stečaj nad fizično osebo dopusten, v trenutku, ko ga je tožeča stranka predlagala, to tožnice ne bi postavilo v boljši položaj, saj terjatve upnikov ne prenehajo in jih upniki lahko uveljavljajo tudi po koncu stečajnega postopka. Takšna ugotovitev je pomanjkljiva, saj morajo upniki terjatve prijaviti, sicer prenehajo, prav tako pa je v stečajnem postopku nad fizično osebo možen odpust dolgov, kar bi tožnico, v kolikor bi do takšnega odpusta prišlo (in v njenem socialnem položaju to ni izključeno), postavilo v izrazito drugačen položaj. Pomembno postane vprašanje odpusta morda šele pri ugotavljanju višine škode.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe spregledalo, da premoženje tožeče stranke v času, ko je predlagala stečajni postopek, ni bilo enako premoženju, ki ga je naknadno ustvarila in je bilo predmet izvršilnega postopka. Leta 2006, ko je bil predlagan stečaj, je bilo 10 ha kmetijskih zemljišč in 90 m2 gradbene parcele na kateri je stala hiša, ki je leta 2001 pogorela do tal. V stečajno maso bi šlo le zemljišče, 10 ha grmovja in hriba. Po zaključku stečajnega postopka bi si tožnica novo bivališče lahko ustvarila drugje, tako pa so šla vsa sredstva za obnovo hiše, v zastavljeno premoženje. Njen finančni in socialni položaj bi bil po izvedbi stečajnega postopka ugodnejši, kar bi tožeča stranka izkazala tudi še s postavitvijo izvedenca, pa do tega ni prišlo, saj je sodišče prekinilo postopek.

Pravna praznina, ki jo je pustil zakonodajni organ, predstavlja protipravno ravnanje tožene stranke, ki je podlaga odškodninski odgovornosti. Ta je v skladu s 26. členom Ustave na državi kot zakonodajalcu. Vzročna zveza ne more biti sporna, saj je zakonodaja, ki je tožeči stranki preprečevala stečaj v letu 2006, bila razlog za sodne odločbe, s katerimi je bil zavrnjen stečajni predlog tožeče stranke. Takšna pravna ne/ureditev je povzročila škodo tožeči stranki, saj so bile kršene njene z ustavo zagotovljene pravice. Za neupravičeno se izkaže tudi ugotovitev sodišča, da primerjava ureditve stečaja pravne osebe ni primerljiva z ureditvijo stečaja fizične osebe, saj zanemari vidik stečaja samostojnega podjetnika posameznika, tako po stari kot po novi ureditvi. Prav ta je povezovalni člen med obema in zato v stari ureditvi ni bilo nikakršnega zakonitega razloga za takšno pravno praznino.

Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je bila z odločbo opr. št. Bpp 190/2008 z dne 5. 3. 2008 oproščena med drugim tudi plačila stroškov predmetnega postopka, s posebnim sklepom pa je bila tudi oproščena plačila sodnih taks. Oprostitev vključuje tudi stroške tožene stranke, saj tožeča stranka le teh zaradi svojega finančnega stanja ni sposobna poravnati. Sodišče bi moralo plačilo stroškov naložiti v breme proračuna, v skladu z 49. členom ZBPP pa je država upravičena od tožnice izterjati povračilo plačanega, če se v 4 letih po zaključku postopka njeno finančno stanje izboljša do te mere, da do brezplačne pravne pomoči ne bi bila več upravičena.

V laični pritožbi tožeča stranka dodatno navaja, da sodna praksa v RS ni formalni vir prava in bi sodišče prve stopnje moralo skrbneje presojati tožbeni zahtevek, ne pa se samo sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 342/2004. Nadalje navaja, da je od vložitve tožbe do izdaje sodbe na prvi stopnji preteklo malodane 4 leta, pisni izdelek sodbe pa je sodišče vročalo od aprila 2010 do novembra 2010, se pravi 7 mesecev. V samem tožbenem zahtevku se je tudi sklicevala na 8. člen Ustave RS in člen 6 in 6/1 EKČP, saj je pričakovala in zahtevala, da sodišče o zadevi odloča takoj, najmanj pa v razumnem roku. V vlogi z dne 24. 10. 2007 se je tudi sklicevala na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, 6. člen EKČP, sodišče prve stopnje pa se o tem ni izreklo. Predmetna pravdna zadeva je sodni zaostanek, upoštevajoč določbe 50. člena Sodnega reda. Ker se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je ignoriralo izjave v dopolnitvi tožbe, kjer je zatrjevala poseg v zasebno lastnino, ki jo varuje 33. člen Ustave v povezavi s 67. členom Ustave, ki lastnini določa socialno funkcijo in v 74. členu določa tudi svobodo gospodarske pobude. Sodišče prve stopnje se ni opredeljevalo do dejstva, da je tudi kmetijstvo gospodarska dejavnost, da je tožnica bila v službi na svoji kmetiji v času, ko je predlagala stečaj in v času vložitve tožbe, in da je država dolžna zagotoviti enako sodno varstvo pravic vsem subjektom gospodarske dejavnosti.

Sodišče prve stopnje se ni izreklo o mnenju Varuha človekovih pravic z dne 5. 2. 2010, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba nadalje navaja, da kmetje in zaposleni na kmetijah kljub sprejetemu Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami; ZFPPIPP) nimajo enake pravice bankrotirati kot denimo tajkuni v Sloveniji.

Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo 398. člena ZFPPIPP, ki omogoča vložitev predloga za odpust obveznosti. Ne more zdržati zapis sodišča prve stopnje, da uvedba stečaja tožnici ne bi omogočala, da nepremičnino (hišo, v kateri živi) izvzame iz stečajne mase, saj hiše – novogradnje v času predloga za stečaj sploh ni bilo. Vnovčenje hipoteke Javnega sklada bi bilo v primeru možnosti stečaja le na zemljiščih. Za nadaljnje terjatve bi dolžnica lahko predlagala odpust, lahko pa bi tudi pridobila od občine v najem neprofitno stanovanje, kjer bi lahko z mladoletnim otrokom bivala. Starejši sin pa bi lastni denar lahko porabil kje drugje. Ker se je sodišče v sodbi sklicevalo na izvršilni postopek, bi lahko vsaj pregledalo in prebralo ta spis v celoti in ne navajalo trditev, ki v tem spisu nimajo podlage.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o tem, ali so podane kršitve tožničinih ustavnih pravic po 2., 14., 22. in 23. členu Ustave. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da primerjava med fizičnimi in pravnimi osebami ni (v celoti) možna, saj pravne osebe z izvedbo in zaključkom stečajnega postopka prenehajo obstajati, postavilo se je tudi na stališče, da so v izvršilnem pravu predvidene oprostitve in omejitve izvršbe, ki preprečujejo, da bi dolžnik ostal brez vseh osnovnih sredstev za preživetje. S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo na zatrjevanje tožeče stranke, da je prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom, vsebovanim v 14. členu Ustave. Načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Prav tako zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na stališče, da zakonodajalčeva rešitev ni arbitrarna in da obstaja razumna zveza med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem, torej kršitev načela enakosti pred zakonom ni podana. Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom. Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer zatrjevala kršitev načela enakega varstva pravic, vendar v zvezi s tem ni podala nobenih relevantnih navedb. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene. Sicer pa sta sodišči s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo tožničin predlog za začetek stečajnega postopka, Višje sodišče pa je pritožbo tožnice zavrnilo, ravnali v skladu z določbo 22. člena Ustave. Drugačna odločitev bi pomenila prav kršitev te iste določbe, saj bi bilo odločeno drugače, kot se je sicer redno odločalo v vsebinsko enakih primerih. V zvezi s kršitvijo 23. člena Ustave, ki določa pravico do sodnega varstva, je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni podlage za odgovornost tožene stranke za neplačevitost dolžnikov v izvršilnih postopkih, tožnica pa konkretnih ravnanj organov tožene stranke, s katerimi bi v izvršilnih postopkih prekršili njene pravice, ne navaja. Iz navedenega razloga tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ignoriralo izjave tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 29. 3. 2007, da je od leta 1994 zalagala sredstva za preživljanje mladoletnega otroka sama, s čimer je prišlo s strani Republike Slovenije do nezakonitega posega v njeno lastno premoženje. Ker odgovornost tožene stranke za neplačevitost dolžnikov v izvršilnih postopkih ni podana, tudi ni prišlo do nezakonitega posega v tožničino zasebno lastnino. Pritožba izpostavlja, da se je tožnica sklicevala tudi na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 6. člena EKČP. Del ustavne pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vendar pritožba zmotno meni, da lahko uveljavlja pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine. Šele s trenutkom pravnomočnosti odločitve v tem postopku se lahko ugotovi trajanje zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neupoštevne. Načelo pravne države in načelo socialne države, ki sta vsebovani v 2. členu Ustave, sta temeljni ustavni načeli, ki ju mora upoštevati tako zakonodajalec pri oblikovanju pravnega reda, izvršilna oblast pri njegovem izvrševanju ter sodna oblast pri uporabi in interpretaciji predpisov. Vendar kršitve teh dveh načel ni mogoče uveljavljati brez povezav s konkretno prizadeto človekovo pravico. Ker je bilo ugotovljeno, da zatrjevane kršitve zgoraj navedenih ustavnih pravic niso podane, sta bili spoštovani tudi načeli iz 2. člena Ustave.

Pritožba zmotno meni, da neureditev stečaja fizične osebe pomeni protipravno dejanje zakonodajnega organa, kljub temu, da ni v nasprotju z izrecno zahtevo po normativnem urejanju. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je izčrpno obrazložilo, zakaj normativna protipravnost ravnanja države ni podana. Drži pritožbena navedba, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni vir prava. Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki pa zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 342/2004, saj je le-to obravnavalo identično pravno vprašanje, ki ga je do potankosti razdelalo. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da zaradi sklicevanja na omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča tožbeni zahtevek tožeče stranke ni bil skrbneje presojan. Pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča dodaja zgolj, da je pri presoji zakonodajne protipravnosti treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih vprašanjih. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 800/2006), za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Kljub neobstoju ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, namreč protipravnosti, pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe v zvezi z obstojem vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med opustitvijo normiranja postopka osebnega stečaja in zatrjevano škodo ni podana. Tudi primerno je to obrazložilo. Ni mogoče slediti pritožbi, da bi bila tožnica v boljšem položaju, če bi lahko v začetku leta 2006 predlagala začetek postopka osebnega stečaja. Pritožba navaja, da morajo upniki terjatve prijaviti, sicer prenehajo, kar je zmotno materialnopravno razmišljanje. V postopku osebnega stečaja roki za uveljavitev terjatev niso prekluzivni in so v 392. členu ZFPPIPP določena posebna pravila o preizkusu in uveljavitvi prepozno prijavljenih terjatev. Prepozno prijavljene terjatve se preizkusijo v poznejšem preizkusu terjatev (1. odstavek 392. člena v zvezi z 71. členom ZFPPIPP). Prepozno prijavljene terjatve se upoštevajo pri prvi oziroma poznejši razdelitvi, če so do izdelave načrta te razdelitve priznane (2. odstavek 392. člena ZFPPIPP). Drži, da je v stečajnem postopku nad fizično osebo možen odpust obveznosti, vendar pritožba spregleda, da so v 408. členu ZFPPIPP taksativno naštete terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti. Odpust obveznosti učinkuje za dve skupini nezavarovanih terjatev, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, in sicer za vse navadne in podrejene terjatve ter za prednostne terjatve za plačilo davkov in prispevkov iz 2. odstavka 21. člena ZFPPIPP. Terjatev Javnega sklada Republike Slovenije za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja (Javni sklad) je zavarovana s hipoteko, ki je ločitvena pravica. Terjatev Javnega sklada je tako zavarovana terjatev, za katero odpust obveznosti skladno s 408. členom ZFPPIPP ne učinkuje. Tožnica torej tudi v primeru, da bi bil postopek osebnega stečaja v času, ko ga je predlagala, dopusten, ne bi bila v boljšem položaju, saj do odpusta obveznosti tudi v stečajnem postopku ne bi moglo priti. V 8. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami; SPZ) je vsebovano načelo povezanosti zemljišča in objekta, ki določa, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo tožnici, da je hipoteka zastavna pravica na nepremičninah in da sega na vso nepremičnino, na njene plodove, dokler niso ločeni od nje, kot tudi na druge njene sestavne dele in pritikline. Zato bi bil položaj tožnice kot hipotekarne dolžnice v stečajnem postopku enak njenemu položaju v izvršbi. Upnik ima v obeh primerih pravico do prodaje nepremičnine in do prednostnega poplačila svoje terjatve. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da bi starejši sin tožnice v primeru možnosti uvedbe osebnega stečaja lahko denar porabil kje drugje, namesto da bi pomagal materi. Pri tem ne pojasni, zakaj in kako bi v primeru možnosti osebnega stečaja to lahko storil, sicer pa ne. Tudi ni mogoče odgovoriti na pavšalne pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko vsaj pregledalo in prebralo izvršilni spis v celoti in ne navajalo trditev, ki v tem spisu nimajo podlage, saj ni jasno, na katere trditve sodišča prve stopnje pritožba meri.

Iz sodbe sodišča prve stopnje na strani 7 izhaja, da je prvostopenjsko sodišče prebralo zapis v letnem poročilu Varuha človekovih pravic. Do tega zapisa se v sodbi ni opredelilo, kar v nasprotju s pritožbenim mnenjem ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Tega dokaznega predloga ni bilo potrebno oceniti, saj ne dokazuje relevantnih dejstev v tem postopku. Iz mnenja Varuha človekovih pravic namreč ne izhaja, da je izključna krivda za neizterljivost terjatev na strani tožene stranke, kot to trdi pritožba, pač pa govori o večmesečnem čakanju na izdajo sklepa o izvršbi, večletnem čakanju na odločitev o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi in dolgotrajnosti zlasti v izvršbah z udeležbo izvršiteljev, kar s predmetno pravdno zadevo ni v nobeni zvezi. Kot rečeno, sodišče se ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.

Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do dejstva, da je tudi kmetijstvo gospodarska dejavnost, in da je država dolžna zagotoviti enako sodno varstvo pravic vsem subjektom gospodarske dejavnosti, je pritožbena novota in kot taka neupoštevna (337. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja na nerelevantne pritožbene navedbe, vezane na osebno prizadetost tožnice.

Pritožba zmotno meni, da je tožeča stranka z oprostitvijo plačila stroškov pravdnega postopka oproščena tudi plačila stroškov nasprotne stranke. 9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami; ZBPP) določa, da odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. V pritožbi navedeni 49. člen ZBPP se ne nanaša na stroške nasprotne stranke, pač pa na stroške stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).