Jedro

V izpodbijani odločbi razlog, zakaj izvedba dokazov ni potrebna, ni ustrezno obrazložen. Tožniki so s predlaganimi dokazi želeli dokazovati, da trpijo hrup iz spornega lokala, torej da pred njim niso zaščiteni. Da bi bilo to dejstvo že dokazano in da zato izvedba nadaljnjih dokazov v tej zvezi ni potrebna, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ravno obratno. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja denimo, da bi bilo pravnorelevantno dejansko stanje (torej vprašanje izpolnjenosti merila varstva pred hrupom) že ugotovljeno s takšno stopnjo gotovosti, da nadaljnje dokazovanje tega ne more več spremeniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je odločba župana Mestne občine Novo mesto, št. 321-20/2019-6 (404) z dne 6. 5. 2019, v 3., 4., 5. in 6. točki izreka nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka vlagatelju zahteve, A., d. o. o., ... (v predmetni zadevi in v nadaljevanju stranka z interesom), za gostinski obrat ... (v nadaljevanju pivnica) v izpodbijanem delu izreka pod točkami 3 do 6 izdala soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času za obdobje od vročitve odločbe do 31. 12. 2019, in sicer za torek, sredo in četrtek od 22.00 do 23.00 ure ter za petek in soboto od 22.00 do 1.00 ure (3. točka izreka), naložila, da v rednem in podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata ter še pol ure po koncu dovoljenega obratovalnega časa poskrbi za javni red in mir v obratu, na parkirišču ob njem in na javni površini, ki je v njegovi neposredni bližini in jo uporabljajo obiskovalci gostinskega obrata (4. točka izreka), odločila, da mehanske ali žive glasbe ni dovoljeno predvajati po 22.00 uri, če je s tem moten javni red in mir, razen na podlagi pravnomočnega dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (5. točka izreka), ter navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je moral drugostopenjski organ zaradi bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (kršitve pravice do izjave) odpraviti prvostopenjsko odločbo z dne 18. 1. 2019, z izpodbijano odločbo pa je ponovno odločil o zahtevku stranke z interesom za potrditev rednega in za izdajo soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času. Sklicuje se na Zakon o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik) ter (tedaj veljavni) Odlok o merilih za izdajo soglasij za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času v Mestni občini Novo mesto (Uradni list RS 57/09; v nadaljevanju Odlok). Navaja, da je določitev rednega obratovalnega časa v domeni gostinca, organ pa ga le potrdi, k podaljšanemu obratovalnemu času pa mora dati soglasje. V tej zvezi Odlok določa merila (2. člen) za podajo soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času, na podlagi teh pa ima organ diskrecijo, da obratu soglasje izda ali ne. Za konkretni primer ugotavlja, da tožnikom s podaljšanim obratovalnim časom niso kršene pravice do miru in počitka ter druge ustavne pravice. Kljub temu, da je obratovanje lokala povezano z določeno stopnjo hrupa, to ne pomeni v vsakem primeru kršitev javnega reda in miru (v nadaljevanju JRM). PP Novo mesto v letu 2018 ni ugotovila kršitev JRM zaposlenih ali gostov, pristojni inšpektorat doslej ni prejel nobene prijave o kršitvah, tudi inšpektorji niso zaznali nobenih kršitev, KS Center pa ne nasprotuje direktno podaljšanju obratovalnega časa. Gostinski obrat se poleg tega nahaja v mestnem jedru, ki je del centra Novega mesta, zato je določeno stopnjo hrupa treba pričakovati in tolerirati. Navedbe tožnikov o povzročanju hrupa organ šteje za subjektivne, saj meritve doslej niso bile izvedene. Za območje mestnega jedra tudi ne veljajo posebne omejitve varstva pred hrupom, zato je dovoljena običajna višja raven hrupa kot v spalnih naseljih. Pritožbeni organ verjame, da v mestnem jedru sicer prihaja do ravnanj posameznikov (onesnaževanje ulic in stavb, onemogočanje dostopa do stavb, povzročanje hrupa), ki so za prebivalce moteča, vendar organ ni ugotovil, da izvirajo neposredno iz obratovanja konkretnega lokala. Ne drži, da bi morala toženka ali vlagatelj od stanovalcev pridobivati soglasje za podaljšan obratovalni čas, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz Odloka. Toženkin občinski svet je določil tudi nov prometni režim na Glavnem trgu, ki bo odslej zaprt za motorni promet, stanovalci pa bodo zaradi tega imeli več miru. Tožniki niso izkazali kršitev njihovih ustavnih pravic, saj gre za manjše nesporazume med sosedi, ki že dolgo prebivajo v doslej zaspanem mestnem jedru, in med novimi poslovnimi subjekti, ki želijo narediti določene spremembe. Ti nesporazumi pa niso tako veliki, da bi sodili v ustavno kategorijo. V interesu toženke in tudi v javnem interesu je, da gostinski obrati v centru mesta obratujejo tudi v podaljšanem obratovalnem času, saj se s tem prispeva k oživitvi mestnega jedra, kar je eden izmed ciljev, ki se jih zasleduje pri razvoju turizma in občine. Vhod v pivnico je od najbližje točke stavb na nasprotni strani ceste oddaljen približno 19 metrov (stavba ...) oziroma 18 metrov (stavba ..., od stavbe na naslovu ... pa 45 metrov, iz česar objektivno sledi, da motenje ni tako intenzivno, kot ga zatrjujejo tožniki. Organ je tehtal med javnim interesom po oživljanju centra starega mestnega jedra, kjer je le malo stanovalcev, in večletno željo več sto ljudi, da gredo lahko zvečer ven v center mesta, ter domnevnimi kršitvami pravic nekaj bližnjih stanovalcev. Ocenjuje, da je pravica nekaj specifičnih posameznikov, ki so konstantno proti vsem spremembam v mestnem jedru, manj pomembna kot pravica več sto občanov, ki si želijo pestrega dogajanja v mestnem jedru in javnega interesa, ki ga je toženka jasno izrazila prek določil Odloka. Pritožbeni organ navaja tudi, da se je odločil, da ne bo sledil dokaznim predlogom po zaslišanju prič in ogledu lokacije, saj ocenjuje, da niso potrebni in bi to pomenilo le zavlačevanje postopka.

3. Tožniki vlagajo tožbo zoper 3. do 6. točko izreka izpodbijane odločbe. V bistvenem navajajo, da toženka v izpodbijani odločbi ni iskala ravnotežja med interesi stranke z interesom ter interesi stanovalcev – tožnikov, nekritično in arbitrarno je zaščitila le interese gostinca, odločila je v nasprotju z namenom, zaradi katerega je njenim organom dano pooblastilo za odločanje o podaljšanem obratovalnem času. Pivnica se nahaja v objektu na območju stanovanj, zato sme skladno s 3. členom Pravilnika obratovati le med 6. in 22. uro. Stanovanje prvega tožnika je od pivnice oddaljeno le 40 metrov, stanovanje drugega in tretjega tožnika ter poslovno-stanovanjska hiša četrte tožnice pa so na nasprotni strani ulice, od pivnice oddaljeni le cca. 18 oz. 19 metrov. Vmes ni nobenih pregrad ali ovir, ki bi zadržale hrup iz pivnice in iz območja pred njenimi vhodi, kjer se zadržujejo gostje. Obratovanje pivnice po 22. uri povzroča prekomeren hrup, vandalizem, razbijanje predmetov in fasad, vpitje, bruhanje in uriniranje okrog objektov, zaradi hrupa iz pivnice in hrupa gostov pa je tožnikom po 22. uri v njihovih stanovanjih in stavbah onemogočen nočni mir, počitek ter spanje. Dejansko stanje v izpodbijani odločbi je glede tega napačno ugotovljeno, presoja dokazov je očitno zmotna. Tožniki nimajo niti šest ur spanja, med vikendi pa še manj, s čimer se posega v njihove ustavne pravice. To dokazujejo med drugim s svojimi izjavami ter izjavami sosedov tožnikov, z vsebino predloga sprememb Odloka (ki dokazuje, da je toženka seznanjena s problematiko kršitev nočnega miru in počitka stanovalcev; gre za splošno znana dejstva), z videozvočnimi posnetki, priloženimi že k pritožbi (ki niso nezakoniti), ter podatki policije. V izpodbijani odločbi ugotovljeno dejansko stanje (da pravice tožnikov niso kršene, da so ocene o hrupu le subjektivne, da je hrup v mejnih vrednostih in skladen z omejitvami, da hrup in vandalizem ne izvirata neposredno iz dejavnosti pivnice, da gre za le za nesporazume med sosedi, itd.) je zato napačno, drugostopenjski organ pa tudi ni navedel dokazov zanje. Poleg tega je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, saj bi organ moral izvesti tudi ostale predlagane dokaze (vpogled v posnetke, poizvedbe pri policiji in Tržnem inšpektoratu RS o prekrških, ogled), odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov je poleg tega tudi povsem neobrazložena. Okoliščina, da se lokal nahaja v območju mestnega jedra, ne pomeni avtomatično, da ima pravico obratovati v podaljšanem obratovalnem času in da so sosedje dolžni tolerirati hrup gostinske dejavnosti. Upravni organ bi moral ustrezno upoštevati 4. člen Pravilnika ter preveriti, kako se širi hrup po Glavnem trgu, kako se sliši v stanovanjih tožnikov ter ali je zadoščeno kriteriju varstva pred hrupom, ki je po Odloku povsem enakovreden ostalim kriterijem. Tudi kriterij javnega interesa izpodbijana odločba napačno tolmači in ga nepravilno ugotavlja. Relevantnih okoliščin oziroma dejstev toženka torej sploh ni ugotavljala, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Stopnja hrupa preko mejnih vrednosti, ki so predpisane za III. stopnjo varstva pred hrupom, ni edina niti odločilna podlaga za zavrnitev zahteve za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas, saj že nižja stopnja hrupa onemogoča mir, počitek in spanje tožnikov ter posega v njihove pravice. Razlogi v odločbi glede potreb gostov so nejasni in arbitrarni - več sto gostov, ki bi želeli prihajati, ne obstaja in toženka tega tudi ni dokazala; gre le za veseljake in razgrajače, ki nimajo kam s seboj ter jih ne čaka nobeno delo, ki povzročajo hrup in vandalizem, bruhajo in urinirajo. Ob upoštevanju Pravilnika je treba upoštevati ne le potrebe gostov, temveč tudi značilnosti območja ter določila o podaji soglasja ob presoji vseh meril iz 2. člena Odloka. Obratovanje lokala po 22. uri je izjema od pravila, zato je primarno treba skrbeti za interese sosedov, torej tožnikov. Varstvo pravic, ki jih skušajo zavarovati tožniki, predstavlja javno korist, ki lahko omejuje svobodno gospodarsko pobudo; toženkin interes po oživitvi mestnega jedra pa se napačno povzdiguje v javni interes. Na Glavnem trgu že desetletja obratujejo lokali, da je mestno jedro zaspano, pa dokazuje, da potreb gostov po 22. uri skoraj ni. Javni interes za obratovanje pivnice v podaljšanem času torej ni izkazan, za varstvo pred hrupom pa z izpodbijano odločbo ni poskrbljeno, čeprav je to ključna dolžnost in namen danega pooblastila. Z naložitvijo, naj skrbi za javni red in mir, ni določen pogoj v smislu drugega odstavka 4. člena Pravilnika, prav tako tega ni treba posebej nalagati, saj je to zakonska dolžnost. Poleg tega stranka z interesom tega doslej ni spoštovala. Poleg tega je toženka že predhodno leta 2016 izdala tudi dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi prireditev, ki velja 10 let, za kar tožniki do leta 2019 sploh niso vedeli in zaradi katerega so prisiljeni vsak konec tedna najmanj en dan in pretežni del noči trpeti hrup, zato še toliko bolj utemeljeno zahtevajo varstvo v tem postopku, da si bodo vsaj med tednom zagotovili pravico do miru in počitka.

4. Toženka v bistvenem odgovarja, da tožniki niso izkazali, da bi jim bile kršene ustavne pravice, temveč da gre le za manjše nesporazume med sosedi. Pojasnjuje, da je v njenem in tudi javnem interesu, da obrati obratujejo v podaljšanem času, saj se s tem oživlja mestno jedro, kar je cilj pri razvoju turizma in občine, kot to opredeljujejo Odlok in drugi toženkini strateški dokumenti. Glede na lokacijo pivnice objektivno sledi, da motenje ni tako intenzivno, kot ga zatrjuje tožniki. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnike moti zlasti nemir pred pivnico, ne pa v njej, tožniki imajo glede na čas odprtja te tudi dovolj počitka. Glede sklicevanja tožnikov na izjave šestih oseb toženka izpostavlja, da ne držijo, saj ni nobena od teh oseb doma v neposredni bližini pivnice. Prometni režim na Glavnem trgu je bil nedavno spremenjen in je sedaj zaprt za motorni promet, pri čemer pa so se trije od tožnikov javno zavzemali za nasprotno - hrup se je torej zmanjšal. Predlog sprememb Odloka, ki ga omenjajo tožniki, je bil le poskus, ki ni uspel, stanje v mestu pa se je od leta 2015 naprej bistveno spremenilo, v okviru česar je bil Glavni trg povsem obnovljen, ravno z namenom, da bo to sedaj eden pomembnejših prireditvenih prostorov ter da se bo sedaj še bolj vzpodbujalo gostinsko dejavnost na tem območju. Toženka vztraja, da so posnetki tožnikov nezakoniti in se jih v upravnem postopku ne sme uporabiti kot dokaz. Obrat se nahaja v centru, v mestnem jedru, zato je treba pričakovati določeno stopnjo hrupa. Navedbe tožnikov o hrupu zaradi dejavnosti pa toženka šteje za njihovo subjektivno oceno. Za to območje je določena III. stopnja varstva pred hrupom in posebne omejitve ne veljajo, hrup pa je po toženkini oceni v okviru pričakovanj za takšno območje. Toženka ponavlja, da navedbe tožnikov kažejo, da jih moti predvsem vandalizem ter hrup, a to ne izvira neposredno iz obratovanja spornega lokala. Upravni organ toženke je pristojen le za izdajo soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času, ne pa tudi za nadzor JRM. Tožniki pojem „značilnosti območja“ iz 4. člena Pravilnika tolmačijo veliko širše. Toženka pa je ta pojem opredelila že v Odloku, in sicer tako, da je obrate razdelila v tri kategorije glede na območje, na katerem se nahajajo (6., 7. in 8. člen Odloka). Sporni lokal se nahaja v strogem mestnem jedru, kjer se predvideva III. stopnja hrupa, prav tako pa se lahko odobri podaljšan obratovalni čas vse do 2. ure zjutraj. Tožniki meritev hrupa niso nikoli izvedli, glede na oceno toženke pa je ta (ob upoštevanju mikrolokacije pivnice in posameznih stavb na naslovih ...) v mejnih vrednostih in tak, kot ga je mogoče pričakovati na takšnem območju. Iz pridobljenega poročila PP Novo mesto izhaja, da v letu 2018 policisti niso zaznali kršitev, za katere bi bila odgovorna pivnica, prav tako glob zaradi kršitev JRM v tem letu zoper pivnico niso izrekli redarji. Tudi Krajevna skupnost Center podaljšanju obratovalnega časa pivnice ni nasprotovala, ob predpostavki, da odgovorni v gostinskih lokalih ravnajo v skladu z predpisi o JRM. Toženka samostojno odloča, katere dokaze bo izvedla. Odločila se je, da dokaznim predlogom tožnika ne bo sledila, saj je ocenila, da niso potrebni. Iz razloga ekonomičnosti ni izvedla ogleda na kraju samem in se ni odločila za zaslišanje prič. Toženka je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala načelo sorazmernosti ter prizadetost javne koristi in koristi tožnikov. Stranka z interesom ni naredila nič narobe, saj le izvaja svojo dejavnost; če bi se tožbi ugodilo, bi stranki z interesom nastala merljiva škoda, hkrati pa bi to nasprotovalo javnemu interesu, tj. oživitvi mestnega jedra skladno z zahtevami občanov in strategijami toženke. Svoje opredelitve glede hrupa je toženka že pojasnila, glede javnega interesa pa je tehtala oživljanje centra in domnevne kršitve nekaj bližnjih stanovalcev; pretehtalo je prvo, saj je naloga občine tudi omogočanje gospodarskega razvoja in izvajanje nalog na področju gostinstva, turizma in kmetijstva, za kar ima toženka tudi določeno polje proste presoje. Toženka je pri izdaji soglasja tudi upoštevala možnost postavitve zahteve z izpolnitvijo določenih pogojev, zaradi česar je izrekla dolžnost varovanja JRM ter opredelitev glede predvajanja glasbe. Meni, da pooblastilo za izdajo soglasij k podaljšanemu času ni dano le zaradi varstva sosedov, saj se te pravice ščitijo bolj na območjih stanovanjskih objektov oz. objektov v stanovanjskih naseljih, ne pa v mestnem jedru. Odlok v 6. členu pa ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi jih bilo treba izpolnjevati v mestnem jedru, določa pa možnost obratovanja do 2. ure zjutraj. Ugovarja, da gre pri tožbenih navedbah o dovoljenju za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom iz leta 2016 za nedovoljeno novoto, ki poleg tega s predmetom te zadeve tudi nima nobene zveze. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži povračilo stroškov postopka.

5. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6. Tožniki v nadaljnji pripravljalni vlogi (in kasnejši dopolnitvi te) odgovarjajo na navedbe toženke in dodatno utemeljujejo svoja stališča v zadevi.

7. Toženka v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožnikov v njihovi pripravljalni vlogi ter dopolnitvi te.

8. Tožniki so z vlogo z dne 15. 1. 2020 zaradi poteka časa spremenili tožbeni zahtevek. Sodišču predlagajo, naj ugotovi nezakonitost izreka 3. - 6. točke izreka izpodbijane odločbe, ker je bilo z njimi nedopustno poseženo v ustavne pravice tožnikov po 22., 72., 35., 34., 33. in 67. členu Ustave RS (V nadaljevanju URS) ter ker je bil z njimi kršen tretji odstavek 15. člena URS. Toženki naj sodišče naloži tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka in stranka z interesom se glede spremembe tožbenega zahtevka nista opredelili.

**K I. točki izreka:**

10. Tožniki so svojo tožbo sprva oblikovali kot izpodbojno in predlagali odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek, naknadno pa so jo zaradi poteka časa spremenili v ugotovitveno tožbo. Pri tem so argumentirali, da je njihov pravni interes za takšno tožbo v tem, da se vpliva na kasnejše odločanje toženke o izdaji soglasij stranki z interesom, da bo preprečeno ponavljanje bodočega istovrstnega odločanja in kršitev pravil postopka. Kot že pojasnjeno, se toženka in stranka z interesom glede spremembe tožbenega zahtevka nista opredelili.

11. Sodišče v tej zvezi uvodoma ugotavlja, da gre (po opisani spremembi) za tožbo na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in ne morebiti za tožbo po 4. členu ZUS-1, čeprav tožniki sodišču predlagajo, naj nezakonitost izpodbijane odločbe ugotovi zaradi zatrjevanih kršitev njihovih ustavnih pravic, ki jih naštevajo. Če se izpodbija odločbo, je tožbena trditev o nezakonitem posegu v ustavno pravico namreč trditev o nezakoniti odločbi, ZUS-1 pa za takšen primer določa možnost postavitve zahtev, navedenih v prvem odstavku 33. člena, med njimi pa je tudi zahteva za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba).1

12. Tožba, kot jo uveljavljajo tožniki, je torej po drugi alineji 33. člena ZUS-1 izrecno predvidena, po presoji sodišča pa so tožniki zanjo tudi izkazali pravni interes. Prepoznati je namreč mogoče interes tožnikov za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe v luči bodočih postopkov, zlasti glede na to, da je pred naslovnim sodiščem že potekalo več upravnih sporov v primerljivih zadevah (npr. v zadevah I U 10/2019 ter I U 982/2019, ki sta se sicer nanašali na drug lokal, ki pa se – tako kot predmetni – nahaja na Glavnem trgu v Novem mestu, tudi v navedenih zadevah pa so (isti) tožniki izpodbijali odločitev (iste) toženke o soglasju za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času).

13. ZGos v prvem odstavku 12. člena pooblašča ministra, pristojnega za gostinstvo, da izda _merila_ za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. V tretjem odstavku istega člena pooblašča samoupravno lokalno skupnost, da lahko sprejme akt, v katerem glede na potrebe _gostov in značilnosti ter potrebe kraja_, v skladu s predpisom iz prvega odstavka tega člena, določi _podrobnejša merila_ za določitev obratovalnega časa. Merila za določitev obratovalnega časa v konkretni zadevi tako določata Pravilnik, ki ga je sprejel pristojni minister, in Odlok, ki ga je sprejela toženka. Občinski organ mora torej pri odločanju poleg določb ZGos upoštevati določbe Pravilnika ter Odloka.

14. Pravilnik med drugim določa, da gostinec lahko obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa občine, ki o tem odloča na podlagi meril, sprejetih na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos; _izdajo soglasja lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali na izpolnjevanje določenih pogojev_ in ga ob neizpolnitvi teh pogojev tudi _prekliče_. Za gostinstvo pristojni organ občine pa mora pri izdaji soglasja iz prejšnjega odstavka upoštevati _potrebe gostov in značilnosti območja_, kjer je gostinski obrat oziroma kmetija (tretji in četrti odstavek 4. člena).

15. Podrobnejša merila za izdajo soglasja k podaljšanem obratovalnem času določa 2. člen Odloka, in sicer:

1. območje, kjer se gostinski obrat nahaja: a) mestno jedro Novega mesta, b) stanovanjski objekti ali objekti v stanovanjskih naseljih, c) obrtne cone, večnamenski objekti, 2. vrsta gostinskega obrata: a) nastanitveni gostinski obrati (hoteli, moteli, penzioni, prenočišča, hotelska naselja, počitniške hiše in apartmaji, planinski in drugi domovi, kampi), b) prehrambeni gostinski obrati (restavracije, gostilne, kavarne, slaščičarne, okrepčevalnice, bari ter obrati za pripravo in dostavo jedi), 3. vključenost gostinskega obrata v turistično ponudbo, kulturno – zgodovinsko, zabavno in športno – rekreacijsko ponudbo, 4. varstvo pred hrupom, 5. interesi gostincev in kmetov, 6. ko je izkazan javni interes.

16. Odlok določa med drugim še, da organ lahko veže izdajo soglasja na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev tudi prekliče (npr. parkirišča, varnostna služba, protihrupna zaščita, prometna varnost, urejenost okolice, skrb za primeren in za okolico nemoteč odhod gostov iz gostinskega obrata in drugi objektivni razlogi), gostinskemu obratu, ki se nahaja v mestnem jedru Novega mesta, pa lahko organ izda soglasje za podaljšani obratovalni čas največ do 2. ure zjutraj (3. in 6. člen).

17. V obravnavanem primeru je med drugim sporno, ali je toženka pri odločanju o izdaji soglasja k podaljšanem obratovalnem času upoštevala vsa merila iz 2. člena Odloka, predvsem merilo varstva pred hrupom ter merilo izkazanosti javnega interesa.

_Glede merila varstva pred hrupom_

18. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre, glede na citirane predpise, za dajanje soglasja k podaljšanem obratovalnem času gostinskega lokala, ki je izjema od sicer predvidenega rednega časa obratovanja (ki ga gostinci sicer določilo sami in ga organom le notificirajo), zato je merila, ki take izjeme dopuščajo, treba ocenjevati ozko. Predvsem pa mora že glede na naravo stvari njihovo izpolnjevanje izkazati vlagatelj zahteve za izdajo soglasja, ki takšno izjemo želi doseči, organ, ki o njej odloča, pa jih mora presojati skrbno, predvsem mora poskrbeti, da so varovani tako interesi izvajalcev, kot tudi interesi strank, v katerih pravice in pravne koristi podaljšan obratovalni čas posega.

19. Prav tako sodišče izhodiščno opredeljuje, da določena stopnja zvokov, ki glede na njihovo jakost, trajanje, itd. evidentno pomenijo že hrup, izhaja že iz same narave gostinske dejavnosti, kot je to splošnoizkustveno znano in razumljivo. Zato pri odločanju o izdaji soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času niti ZGos, niti Pravilnik, niti Odlok ne predpisujejo tega, da hrupa sploh ne sme biti. Posledično že iz tega razloga po presoji sodišča razlogovanje toženke v izpodbijani odločbi o tem, da tožniki določeno stopnjo hrupa morajo tolerirati itd., ni na mestu, saj to ni predmet nobenega od zgoraj naštetih meril. Merilo št. 4 po 2. členu Odloka je varstvo pred hrupom, prav tako pa je po 5. členu mogoče izdajo soglasja vezati na predhodno izpolnitev določenih pogojev, v zvezi s čimer se primeroma našteva denimo _protihrupno zaščito_.

20. O _varstvu pred_ hrupom v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni mogoče razbrati ničesar. V vsebinskem delu obrazložitve izpodbijane odločbe je glede hrupa zapisano le, da je z obratovanjem gostinskega obrata povezana določena stopnja hrupa, da je ta v okolju pričakovan in ga je treba tolerirati, navedbe tožnikov o hrupu pa da so subjektivne in meritev ni bilo izvedenih; da za konkretno območje ne veljajo posebne omejitve hrupa ter da stopnja hrupa po oceni drugostopenjskega organa ni bila presežena (str. 16. izpodbijane odločbe).

21. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da kriterij _varstva pred_ hrupom v izpodbijani odločbi dejansko sploh ni bil obravnavan (temveč se je izpodbijana odločba osredotočila na to, da je hrup treba pričakovati in da ni prekomeren, kar pa je nekaj drugega). To pomeni, da izpodbijane odločbe glede tega merila ni mogoče preizkusiti (kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), česar glede na naravo kršitve sodišče ne more samo odpraviti (glede na to, da je zahtevana ugotovitev nezakonitosti, pa to v vsakem primeru že pojmovno ne bi bilo mogoče), prav tako pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. 22. Sodišče pritrjuje tožnikom tudi, da toženka ni ustrezno pojasnila, zakaj dokazov z zaslišanjem prič in ogledom, ki so jih predlagali, ni izvedla. V izpodbijani odločbi toženka v tej zvezi navaja, da izvedba teh dokazov ni potrebna in bi pomenila le dodatno zavlačevanje postopka (str. 18 izpodbijane odločbe). V odgovoru na tožbo je toženka v tej zvezi dodala še, da se za njihovo izvedbo ni odločila iz razloga ekonomičnosti.

23. Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, denimo da dokaz ni potreben (ker bi dokazoval že dokazano dejstvo), ni primeren za dokazovanje določenega dejstva, ni pomemben (dokaz za dokazovanje pravno nepomembnega dejstva), vnaprejšnja dokazna ocena2 pa je dovoljena le omejeno.

24. V izpodbijani odločbi pa razlog, zakaj izvedba omenjenih dokazov ni potrebna, ni ustrezno obrazložen. Tožniki so s predlaganimi dokazi želeli dokazovati, da trpijo hrup iz spornega lokala, torej da pred njim niso zaščiteni. Da bi bilo to dejstvo že dokazano in da zato izvedba nadaljnjih dokazov v tej zvezi ni potrebna, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ravno obratno. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja denimo, da bi bilo pravnorelevantno dejansko stanje (torej vprašanje izpolnjenosti merila varstva pred hrupom) že ugotovljeno s takšno stopnjo gotovosti, da nadaljnje dokazovanje tega ne more več spremeniti. Dopustna vnaprejšnja dokazna ocena bi bila v takšnem primeru podana le, _če bi uradna oseba svoje prepričanje oblikovala na podlagi vrste listinskih in drugih dokazov in bi zato svojo dokazno oceno sprejela z visoko stopnjo skrbnosti in s tem povezanega zavedanja o njenem pomenu, ne da bi izhajala zgolj iz posplošenega ali posrednega sklepanja_.3 O tem pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ne more biti govora, saj o varstvu pred hrupom v izpodbijani odločbi sploh ni nič zapisano in zato tudi predvidoma o tem ni bilo nič ugotavljano oz. ugotovljeno.

25. Neustrezna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov tožnikov tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravice do izjave iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

_Glede merila javnega interesa_

26. Sodišče uvodoma sodi, da je dilema, ki jo izpostavljajo tožniki, namreč ali upoštevanje javnega interesa pomeni upoštevanje interesov tožnikov ali upoštevanje interesov javnosti, zgolj navidezna. Tudi tožniki so del skupnosti, prebivalci Novega mesta, torej del javnosti in to pomeni, da je javni interes tudi njihov interes. Drži pa, da njihovi partikularni interesi niso nujno skladni s splošnim, javnim interesom.

27. Sodišče sodi, da je toženka v izpodbijani odločbi zadostno obrazložila, da je javni interes izkazan, kot to predpisuje merilo št. 6. v 2. členu Odloka. Navedla je, da je obratovanje lokalov v centru tudi v podaljšanem času potrebno za ožitvitev mestnega jedra, kar je cilj pri razvoju turizma in gospodarskem razvoju občine, navedla pa je tudi želje ljudi, prebivalcev, da imajo zvečer kam iti v mesto. Po presoji sodišča so razlogi toženke v tem delu razumljivi in ustrezni, saj ni vprašanje, da je v našem civilizacijskem krogu ohranitev aktivnih mestnih središč, kar vključuje tudi gostinsko ponudbo v širšem pomenu besede, obče sprejeta kot vrednota. Zato sodišče meni, da tudi ni na mestu tožbeni očitek o tem, da toženka v tem delu ni navedla nobenih dokazov, saj tega niti ni treba posebej dokazovati.

28. Tožniki pa bodo lahko svoje partikularne interese, ki vejejo iz njihove tožbe (npr. kršitve javnega reda in miru), uveljavljali v drugih, za to namenjenih postopkih in/ali v morebitnih postopkih za preklic izdanih soglasij za obratovanje v podaljšanem času po 11. členu Odloka.

_Glede 4. točke izreka izpodbijane odločbe_

29. Z izpodbijano odločbo se stranki z interesom nalaga tudi, da še pol ure po koncu dovoljenega obratovalnega časa poskrbi za javni red in mir v obratu, na parkirišču ob njem in na javni površini, ki je v njegovi neposredni bližini in jo uporabljajo obiskovalci gostinskega obrata. Tozadevno tožniki ugovarjajo, da ne gre za pogoj v smislu 4. člena Pravilnika ter da za takšno naložitev ni potrebe, saj je to že zakonska dolžnost po zakonu, ki ureja javni red in mir.

30. Tega dela izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj njena obrazložitev v tej zvezi zajema le en stavek, ki dejansko pomeni le prepis te iste točke izreka (zadnji stavek drugega odstavka na str. 16 izpodbijane odločbe), pri čemer pa organ ni navedel niti pravne podlage za takšen izrek in zato sploh ni mogoča opredelitev, ali gre pri tem res za pogoj, na izpolnitev katerega je soglasje vezano po tretjem odstavku 4. člena Pravilnika ali po 3. členu Odloka. Če gre za takšen pogoj, prav tako ni obrazloženo, kako se ta pogoj _predhodno_ izpolnjuje, kajti 3. člen Odloka omogoča vezavo soglasja na _predhodno izpolnitev_ določenih pogojev. Tudi v tem delu je zato po presoji sodišča podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

_Glede 5. točke izreka izpodbijane odločbe_

31. S to točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da se po 22. uri ne predvaja mehanske ali žive glasbe, če je s tem moten javni red in mir, razen na podlagi pravnomočnega dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom. V zvezi s to točko izreka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja ničesar, zato prav tako ni jasno, zakaj je treba v izrek izpodbijane odločbe prepisovati takorekoč celotni 5. člen Pravilnika. Tudi v tem delu zato sodni preizkus ni možen.

_Glede 6. točke izreka izpodbijane odločbe_

32. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP, z njo pa je drugostopenjski organ odpravil odločbo prve stopnje in sam odločil o zadevi. Takšne odločbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo in je dokončna, izvršljiva pa postane z vročitvijo stranki (prvi in tretji odstavek 224. člena ZUP). Po povedanem je 6. točka izreka izpodbijane odločbe, ki določa, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži izvršitve, neskladna s predstavljenimi določbami ZUP.

_Sklepno k I. točki izreka te sodbe_

33. Glede na navedeno sodišče ne ugotavlja, da bi bila v obravnavani zadevi podana kršitev ustavnih pravic tožnikov, temveč ugotavlja nezakonitost izpodbijane odločbe, in sicer podanost absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, kot zgoraj obrazloženo, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je treba tožbi na podlagi 64.a člena ZUS-1 ugoditi in ugotoviti, da je izpodbijana odločba v 3., 4. in 5. točki izreka nezakonita. Glede na to, da je bil izrek v 6. točki izpodbijane odločbe zgolj posledični, v okviru sodne presoje deli usodo predhodnih točk izreka.

34. V predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti brez naroka, na seji, in sicer na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj se je sodna presoja zaključila že v fazi preveritve zatrjevanih kršitev postopka in se je torej odločalo le o spornih (procesno)pravnih vprašanjih4, zato do faze preverjanja kritike ugotovljenega dejanskega stanja sploh ni prišlo.

**K II. in III. točki izreka:**

35. Ker je sodišče tožbi ugodilo, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. V presežku je sodišče stroškovni zahtevek tožnikov zavrnilo, saj za priznanje tega podlage ni najti.

36. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi toženka. Ker ta v upravnem sporu ni uspela (saj je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo), je sodišče v skladu s 25. členom ZUS-1 njeno zahtevo po povrnitvi stroškov zavrnilo in odločilo, da sama trpi svoje stroške postopka.

1 Prim. VSRS sklep I Up 300/2015, tč. 6. 2 Prim. Erik Kerševan v Dokazni predlogi v splošnem in posebnih upravnih postopkih, Podjetje in delo - 2017, številka 6-7, stran 1012, GV Založba, 1.10.2017. 3 Prav tam. 4 Prim. Tatjana Steinman, komentar k 59. členu, v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 332. Tako tudi Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 583.