Jedro

Zakonitost konkretnega upravnega akta je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe upravnega organa. Po izdaji odločbe upravnega organa uveljavljena sprememba ZZVN (ZZVN-D), ki je za tožnico ugodnejša, ne more vplivati na dejansko odločitev v upravnem sporu, saj lahko tožnica vloži novo zahtevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1872/98-6 z dne 15.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998, s katero je ta po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave M. P. z dne 21.10.1997 in odločila, da se tožnici ne prizna uveljavljani status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 2.6.1942 do 15.5.1945 po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke o nepriznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožnici pravilna in ima podlago tako v ugotovljenem dejanskem stanju kot v materialnem predpisu. V obravnavanem primeru je tožnica skupaj s svojo družino zapustila dom v kraju J., kjer je potekala meja med italijansko in nemško okupacijsko oblastjo, na podlagi ukaza nemškega okupatorja zaradi rušenja hiš v obmejnem pasu. Takšno dejansko stanje izhaja iz predložene listine - potrdila Arhiva Republike Slovenije, po katerem je nemški okupator 2.6.1942 pričel z rušenjem hiš v obmejnem pasu v vasi J., ljudje pa so se izselili, kamor je kdo mogel. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da primeri, kot je tožničin, niso bili urejeni v določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je pobegnila pred nasiljem okupatorskih sil, oziroma da je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Zakonitost konkretnega upravnega akta je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času izdaje odločbe upravnega organa. Po izdaji odločbe upravnega organa uveljavljena sprememba ZZVN (ZZVN-D), ki je za tožnico ugodnejša, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu, saj lahko tožnica na podlagi spremenjenega materialnega predpisa vloži novo zahtevo.

Tožica v pritožbi ne navaja posebej pritožbenih razlogov. Meni, da je njena tožba krivično zavrnjena. Navaja, da je pod prisilo zapustila svoj dom, in poudarja, da ji status begunke pripada. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ki ga je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnica sama navaja, in med strankami niti ni sporno, se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja upravnega organa v revizijskem postopku niso bili izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli zakona iz leta 1999 pa je stvar drugega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.