Jedro

Če so elementi očitanega kaznivega dejanja po 3.odst. 250.čl. KZ v razlogih prvostopne sodbe povsem v skladu s krivdorekom, nadaljnje ugotovitve o načinu pridobitve čekovnih blanketov, ki so navedene le v obrazložitvi izrečene kazenske sankcije, niso pomembne za ugotovitev dejanskega stanja niti za pravno opredelitev kaznivega dejanja, zato ne predstavljajo kršitve določb kazenskega postopka iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Ker gre v določbah 3.odst. 169.čl. KZJ in 3.odst. 250.čl. KZ za povsem identično kazenskopravno varstvo z enako predpisano sankcijo, bi bilo glede na določbo 1.odst. 3.čl. KZ potrebno uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja - leta 1992, to je 3.odst. 169.čl. KZJ.

Čeprav je obsojenka ponaredila le podpis čekovnega blanketa, ni pa vpisala preostalih bistvenih sestavin čeka (datuma, zneska, upravičnca do vnovčitve čeka), ne gre za kaznivo dejanje po 186.čl. KZ-77, ampak za kaznivo dejanje po 3.odst. 169.čl. KZJ. Pred ponareditvijo je namreč kazenskopravno varovan podpis upravičenega imetnika tekočega računa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene T.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo obsojenko T.K. in njenega brata obsojenega P.K. za kriva kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev v sostorilstvu po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obema obsojencema je sodišče po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo kazni po 3. odstavku 250. člena KZ in sicer T.K. eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo treh let, P.K. pa kazen enega leta zapora, prav tako s preizkusno dobo treh let. Obsojencema je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s povprečnino v znesku 40.000,00 SIT vsakemu in hkrati izreklo, da sta dolžna povrniti nagrado in potrebne izdatke njunih zagovornikov. Na pritožbo zagovornika obsojene T.K. in po uradni dolžnosti glede obsojenega P.K. je pritožbeno sodišče z uvodoma navedeno sodbo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencema v okviru izrečenih pogojnih obsodb določeni kazni z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 3. točke 43. člena KZ znižalo, T.K. na šest mesecev zapora, P.K. pa na pet mesecev zapora, preizkusno dobo pa pri obeh obsojencih skrajšalo na eno leto; v ostalem pa je pritožbo zagovornika obsojene Terezije Kopčič zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenke T.K. je dne 22.5.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker se zatrjevano nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo. Zoper obrazložitev tudi ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Z uporabo 3. odstavka 250. člena KZ tudi ni bil v škodo obsojenke kršen materialni zakon, zato predlaga da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je v obrazložitvi prvostopne sodbe v zadnji vrstici tretjega odstavka na strani 7 navedeno, da je obtoženka ukradla čekovne blankete, torej je storila tudi kaznivo dejanje tatvine, čeprav ji takšno kaznivo dejanje v izreku iste sodbe ni očitano. Iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja noben dokaz, ki bi utemeljeval trditev o kraji čekovnih blanketov s strani obsojenke na škodo oškodovanke. Zato izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe kot tudi vsebini listin v spisu. Obsojenka se ne more strinjati s stališčem drugostopne sodbe, da navedena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, češ, da gre "v bistvu le za nespretno zaključevanje sodišča prve stopnje". Takšne obrazložitve ni mogoče sprejeti zato, ker gre za nedvoumno očitanje kaznivega dejanja obtoženki, katerega ni bila obtožena, niti ga ni storila, takšna obrazložitev pa naj bi bila v očitnem nasprotju z izrekom sodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči nista zagrešili očitane kršitve določb kazenskega postopka z navedbo v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, da je obtoženka ukradla čekovne blankete, ob siceršnjih razlogih te sodbe, ki se nanašajo na predmet krivdoreka, zato ni nasprotja med obrazložitvijo in izrekom sodbe. Ko so elementi očitanega kaznivega dejanja v razlogih prvostopne sodbe povsem v skladu s krivdorekom, nadaljnje ugotovitve o načinu pridobitve čekovnih blanketov, kot so navedene le v obrazložitvi obsojenki izrečene kazenske sankcije, niso pomembne za ugotovitev dejanskega stanja ne za pravno opredelitev kaznivega dejanja, zato ne predstavljajo kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Prav tako ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po mnenju vložnika v tem, da je z izpodbijano sodbo uporabljena kvalifikacija kaznivega dejanja po 250. členu KZ, torej naj bi bil uporabljen zakon, ki ni veljal v času, ko naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Tudi drugostopna sodba stoji na stališču, da je bil s tem v zvezi kršen zakon vendar iz drugega razloga, saj 3. odstavek 250. člena KZ naj ne bi bil milejši od 3. odstavka 169. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ), zato bi bilo treba po mnenju drugostopne sodbe uporabiti določilo 3. odstavka 169. člena KZ SFRJ. Vložnik pri tem navaja, da Kazenski zakon Republike Slovenije (KZ-77) ni vseboval tovrstnega kaznivega dejanja, ampak le temu podobno kaznivo dejanje ponarejanja listin po 186. členu, za katero pa je zagrožena milejša kazen. Upoštevati bi bilo treba še 20. člen Ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki med drugim določa, da določbe KZ SFRJ, s katerimi se kazensko pravno varuje pravni red SFRJ, veljajo v Republiki Sloveniji kot določbe, s katerimi se varuje pravni red Republike Slovenije le v primeru, če objekt kazenskopravnega varstva ni varovan že s Kazenskim zakonom Republike Slovenije. V predmetni zadevi je objekt kazenskopravnega varstva listina - vrednostni papir, katerega kazenskopravno varstvo je bilo inkriminirano v 186. členu KZ-77. Pri tem se vložnik še sklicuje na stališče kazenskopravne teorije, da ponarejanje čeka ni kaznivo dejanje ponarejanja vrednostnega papirja temveč kaznivo dejanje ponarejanja javne oziroma poslovne listine, inkriminirano v republiškem zakonu. Sodna praksa temu stališču ni sledila in je določila, da gre za kaznivo dejanje ponarejanja vrednostnih papirjev po 169. členu KZ SFRJ in ne po 186. členu KZ-77 v primeru, če storilec izpolni blanket čeka in pri tem ponaredi podpis upravičenega imetnika tekočega računa. Ta sodna praksa je bila očitno posledica dejstva, da takratna SR Slovenija kot edina od republik in pokrajin SFRJ ni prevzela inkriminacije 169. člena KZ SFRJ v republiški zakon. Odločba Vrhovnega sodišča, objavljena v poročilu o sodni praksi VS SRS 1980-II, je očitno vplivala na stališče izpodbijane sodbe, vendar meni vložnik, da je bila napačno razumljena. Zgolj s ponareditvijo podpisa imetnika tekočega računa na čekovnem blanketu storilec še ni storil kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev - čeka. Po Zakonu o čeku mora vsebovati papir vse bistvene vsebine čeka, da lahko velja kot ček. Zgolj ponarejen podpis imetnika tekočega računa na čekovnem blanketu, na katerem v predvidenih rubrikah ni ostalih pisanih bistvenih sestavin, ne more pomeniti ponareditve vrednostnega papirja, lahko pa pomeni kakšno drugo kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje po 169. členu KZ SFRJ gre takrat, ko storilec ponaredi podpis upravičenega imetnika tekočega računa na blanketu čeka, na katerem vpiše tudi ostale bistvene sestavine čeka ali pa so te bile že prej vpisane. To stališče naj bi imelo oporo v razlogih citirane odločbe Vrhovnega sodišča SRS: "...storilec, ki izpolni blanket čeka in pri tem ponaredi podpis", ki govori o izpolnitvi blanketa in ne samo o ponareditvi podpisa na blanketu čeka. Sicer pa naj bi bil objekt kazenskopravnega varstva v 169. členu KZ SFRJ vrednostni papirji po zvezni zakonodaji. Zakon o vrednostnih papirjih pa, ko našteva vrste vrednostnih papirjev, ne navaja med njimi čeka, ker je to področje urejal poseben Zakon o čeku. Vložnik je mnenja, da ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, po katerem ni pomembno, ali so izpolnjene druge bistvene sestavine čeka (razen podpisa), pri čemer se ni mogoče sklicevati na obstoječo poslovno prakso, po kateri imajo trgovine ali prodajalci žig za izpolnitev rubrike "upravičenec", kakor tudi žig za izpolnitev kraja in datuma izstavitve čeka, ker taka praksa v ničemer ne spreminja določb Zakona o čeku, ki določa, kdaj je šteti ček za vrednostni papir. Tudi ni sprejemljivo stališče prvostopne sodbe, češ, da civilnopravni in kazenskopravni pojem vrednostnega papirja nista identična. Tako stališče povzroča dvome o tem, kaj je vrednostni papir in ali je tak vrednostni papir objekt kazenskopravnega varstva ali ne. Pojem vrednostnega papirja ni bil definiran niti v 113. členu KZ SFRJ niti ni definiran v 126. členu veljavnega KZ, zato je treba definicijo tega pojma iskati v drugih materialnih zakonih, konkretno v Zakonu o čeku. Če obsojenka ni izpolnila vseh rubrik, ki pomenijo bistvene sestavine čeka kot vrednostnega papirja, potem je treba ugotoviti, da s podpisom ni ponaredila vrednostnega papirja - čeka, ampak kakšno drugo listino. To pa pomeni drugačno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja.

Ob gornjem pravnem razlogovanju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da tudi kršitev kazenskega zakona ni podana, upoštevalo naslednje kazenskopravne določbe KZ SFRJ in veljavnega KZ ter KZ-77: Glede na Ustavni zakon za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) je po določbi 1. odstavka 20. člena bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja (leta 1992) v uporabi KZ SFRJ, kolikor je med drugim varoval njen pravni red. Izven vsakega dvoma je, da je še vedno v veljavi Zakon o čeku (iz leta 1946), ki med drugim določa, da je ček vrednostni papir. Kazenskopravno varstvo čeka kot vrednostnega papirja je bilo zagotovljeno s 3. odstavkom 169. členom KZ-SFRJ, ki je določal, da se kaznuje z zaporom od enega do osmih let, kdor ponaredi vrednostne papirje, izdane na podlagi zveznega predpisa, ali kdor predrugači kakšen tak pravi vrednostni papir z namenom, da bi ga uporabil kot pravega ali ga dal v uporabo komu drugemu, ali kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali si jih s tem namenom pridobi. Glede kazenskopravne zaščite vrednostnih papirjev veljavni KZ vsebuje določbo 3. odstavka 250. člena, ki določa, da se kaznuje z zaporom od enega do osmih let, kdor napravi krive vrednostne papirje ali kdor predrugači kakšen tak pravi vrednostni papir z namenom, da bi ga uporabil kot pravega ali ga dal v uporabo komu drugemu ali kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali jih s tem namenom pridobi. Iz navedenega sledi, da je kazenskopravna zaščita vrednostnih papirjev enaka tako po KZ SFRJ kot po veljavnem KZ. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge pritožbenega sodišča glede ocene napačne pravne opredelitve obsojenki očitanega kaznivega dejanja, da je pravilna pravna opredelitev dejanja obsojenke glede na določbo 1. odstavka 3. člena KZ kot kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic po 3. odstavku 169. člena KZ SFRJ in ne po 3. odstavku 250. člena KZ. Glede na to, da gre za povsem identično kazenskopravno varstvo z enako predpisano sankcijo, bi bilo namreč potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pa vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, temveč vsebinsko uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, s tem, ko trdi, da pojem vrednostnega papirja niti v KZ SFRJ niti v veljavnem KZ ni opredeljen, niti ni ček v 1. odstavku 169. člena KZ naštet kot vrednostni papir, izdan na podlagi zveznega predpisa. Očitek, da je kršen kazenski zakon v škodo obsojenke, ki se ji očita zgolj ponareditev podpisa čekovnega blanketa, last oškodovanega imetnika tekočega računa, ni sprejemljiv. Šlo naj bi za drugo, lažje kaznivo dejanje po 186. členu KZ-77. Sklicevanje na nepravilno razumevanje razlage sodne prakse, oblikovane na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča SRS z dne 19.11.1980, v obeh napadenih sodbah je brez podlage. V navedeni odločbi je stališče oblikovano z naslednjim "storilec, ki izpolni blanket čeka in pri tem ponaredi podpis upravičenega imetnika tekočega računa, ne stori kaznivega dejanja ponarejanja listin po 186. členu KZ SRS, temveč stori kaznivo dejanje ponarejanja vrednostnih papirjev po členu 169 KZ SFRJ." Vnašanje datuma izdaje čeka, upravičenca do vnovčitve čeka pa tudi znesek sicer predstavljajo bistvene elemente čeka, vendar ček brez podpisa upravičenega imetnika tekočega računa ni ček in je za plačilni promet uporaben šele s podpisom upravičenega imetnika tekočega računa, kar daje čeku vse potrebne elemente, da je sposoben opravljati funkcijo v plačilnem prometu. Kazenskopravno je varovan podpis upravičenega imetnika tekočega računa pred ponareditvijo. Vsa vložnikova izvajanja v zvezi z izostankom obsojenkinega ravnanja pri vpisovanju bistvenih sestavnih delov čeka, in sicer datuma izdaje in navedbo upravičenca, so neupoštevna in za pravno kvalifikacijo obsojenkinega ravnanja brez pomena.

Po povedanem je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti glede na uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona in ugotovilo, da očitanih kršitev v obeh napadenih sodbah ni, zato je skladno s 425. členom zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.