Jedro

Tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika ne more popravljati obračunanega zneska DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil tožnikovo vlogo za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 1.938,00 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, tožnik trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri prvostopenjskem organu 8. 6. 2012 vložil vlogo za vračilo DDV v višini 1.938,00 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na tretji odstavek 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Ugotavlja, da pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci, ki so po predpisih DDV določeni kot davčni zavezanci. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstojati, pa nima več statusa zavezanca za DDV, zato na tak način ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega in neplačanega DDV iz naslova terjatve, ki jo je prijavil v postopku prisilne poravnave. Za primer, ko je davčni zavezanec prenehal obstojati, ZDDV-1 ne ureja pravice do vračila DDV. Tožnik ob prenehanju dejavnosti 31. 3. 2011 do davčnega organa ni izkazoval terjatev iz naslova obračuna DDV-O. Zato tožnik ni upravičen do vračila DDV v višini 1.938,00 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Po presoji pritožbenega organa tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti ne more zahtevati delno vračilo DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti in za katero naj bi še v času opravljanja registrirane dejavnosti priglasil terjatev v postopku prisilne poravnave. Ker je tožnik prenehal obstojati kot s.p. nima več statusa zavezanca za DDV in ne more popravljati obračunanega zneska DDV, ker je v materialnem predpisu ta možnost predvidena za davčnega zavezanca. Ravno tako ni podlage za vračilo po 97. členu in 98. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) .

Tožnik navedeno odločitev izpodbija. V tožbi navaja, da je pravni naslednik podjetja A., B.B. s.p., ki je bil davčni zavezanec za DDV do prenehanja samostojne dejavnosti. Slednji je obračunaval DDV po fakturirani realizaciji, zato je tudi v obračunu DDV za obdobje od 1. 4. do 30. 6. 2009 obračunal DDV od neplačanih storitev po dveh računih C., v skupni višini 13.680,00 EUR. Za navedeno obdobje je tožnik kot davčni zavezanec za DDV v obračunu DDV za obdobje od 1. 4. do 30. 6. 2009 napovedal dobave blaga in storitev v višini 16.800,00 EUR, DDV pa obračunal v višini 3.360,00 EUR. Tožnik nadalje navaja, da delniška družba C. navedenih računov ni plačala, ker je bila insolventna. Pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je uvedla postopek prisilne poravnave. Kot upnik je tožnik v postopku prisilne poravnave priglasil terjatve. Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je razvidno, da sta tožena in tožeča stranka sklenili sodno poravnavo v skladu s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. ST 430/2010. Po sodni poravnavi bo dolžnik do 31. 12. 2011 poravnal dolg v višini 15 % glavnice in obresti. Glavnica in obresti za plačilo znašajo 2.269,48 EUR. DDV je bil torej obračunan in plačan od previsoke osnove v višini 9.690,00 EUR, kar znaša 1.938,00 EUR. Tožnik je tako za obdobje od 1. 4. do 30. 6. 2009 DDV obračunal od previsoke davčne osnove in v previsokem znesku za plačilo.

Tožnik se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da ni upravičen do vračila preveč plačanega DDV, ker ob prenehanju dejavnosti, v zadnjem obračunu DDV, ni priglasil terjatev do države. Dejavnost mu je prenehala 31. 3. 2011, s čimer je prenehala identifikacija za DDV, torej status davčnega zavezanca za DDV. Pojasnjuje, da v času prenehanja dejavnosti in vložitvi zadnjega obračuna DDV (28. 7. 2009) tožnik ni razpolagal niti s podatki o insolventnosti dolžnika, niti s podatki o odstotku poplačila, ki je bil dogovorjen na sodni poravnavi. Ta je bila sklenjena 10. 5. 2012, ko je tožniku že prenehala dejavnost. Šele po sklenjeni poravnavi je tožnik razpolagal s podatki o popravku terjatve in popravku DDV. Zato je 8. 6. 2012 vložil zahtevek za vračilo preveč plačanega DDV. Tožnik se sklicuje na tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 in navaja, da ob prenehanju dejavnosti 31. 3. 2011 ni imel pravice do popravka obračuna DDV ter da je zahtevek vložil na podlagi 97. člena ZDavP-2. Predlaga, da sodišče odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa spremeni tako, da odloči, da je tožnik upravičen do vračila preveč plačanega DDV v znesku 1.938,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali je tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika, upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti ter vračila DDV. Po presoji prvostopenjskega organa, s tem pa se strinja tudi drugostopenjski organ, tožnik kot fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV. S takim stališčem pa se strinja tudi sodišče. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnik kot davčni zavezanec prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika in bil izbrisan iz registra zavezancev za DDV dne 31. 3. 2011. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ, lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc.

Po presoji sodišča je v zadevi, ko je tožnik sklenil sodno poravnavo že potem, ko mu je status davčnega zavezanca prenehal, pri presoji ali so podani pogoji iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, v zadevi bistveno, da se citirana določba 39. člena ZDDV-1, po kateri je mogoč popravek obračunanega DDV, nanaša na davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je torej tisti subjekt, ki lahko popravi obračunani DDV. Nesporno pa je, da je tožnik prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika, s tem pa mu je položaj davčnega zavezanca prenehal. Zato ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca oziroma na status, ki ga je imel v času, ko je bil davčni zavezanec.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je upravičen do popravka obračunanega DDV, ker je univerzalni pravni naslednik subjekta, ki je prenehal. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje pravnega nasledstva, ampak za uveljavljanje instituta popravka obračunanega DDV, ki nedvomno gre le davčnemu zavezancu. Za presojo navedene pravice so relevantne določbe specialnega predpisa, ki ureja to pravico, to je ZDDV-1, iz katerih izhaja, da ima pravico do popravka odbitka DDV le davčni zavezanec (39. člen ZDDV-1). Tožbeni ugovori zato niso utemeljeni. Pravilne so tudi ugotovitve obeh davčnih organov, da tožniku tudi ne gre vračilo davka po 97. členu ZDavP-2, saj po povedanem ne gre za situacijo iz navedenega člena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških temelji četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.