Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga je tožena stranka pridobila izven obravnave, lahko predstavlja indic, da je dokazna ocena sodišča napačna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode za škodo, ki jo je utrpela, ker zdravnik ni opravil preiskave kolonoskopije, na katero jo je napotil njen osebni zdravnik. Odškodninsko odgovornost pripisuje zdravniku Ć. M., ki je v letu 2009 izvajal preiskavo kolonoskopije za Zdravstveni zavod X. in je pri tožnici na podlagi napotnice za kolonoskopijo, naredil le rektoskopijo, zato ob pregledu ni zaznal kancinom širokega črevesja. Diagnoza je bila na podlagi opravljene kolonoskopije postavljena šele konec junija 2011 - primarni maligni tumor. Odložen začetek zdravljenja je imel za posledico, da je zdravljenje trajalo šest let, da je bilo povezano s številnimi postopki, strahovi, komplikacijami in psihičnimi težavami ter nezmožnostjo opravljanja dela.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo. Presoja sodišča prve stopnje se opira na ugotovitev sodnega izvedenca prof. dr. M. Z., dr. medicine, sodnega izvedenca za področje radioterapije in onkologije, ki je brez dvoma ugotovil, da so se pri tožnici v letu 2009 nakazovali znaki za razvito fazo bolezni (rakavega obolenja širokega črevesja), to so krčevite bolečine v spodnjem delu trebuha in sveža kri na blatu. Izvedenec je pojasnil, da rak širokega črevesja spada med počasneje rastoče rake, tako da je v primerih, ko je izvid kolonoskopije normalen, manj kot 20 % verjetnost, da bo v naslednjih treh letih prišlo do napredovanega raka. Dokler je rak omejen le na sluznico črevesa, ne povzroča bolečin. Ko zraste toliko, da omejuje prehod blata skozi črevesje, pride do krčevitih bolečin v trebuhu, ki jih je tožnica trpela že v letu 2009, ker se mišičevje črevesja krči, ko poskuša blato potisniti čez zaporo. Ker je tožnica imela v kartoteki izvid "kolonoskopije", ki naj bi pričal o tem, da težav v širokem črevesju ni, je poteklo dvajset mesecev, da se je gastroenterologinja odločila, da kolonoskopijo "ponovi", šele takrat so ugotovili vzrok tožničinih težav in jo začeli ustrezno zdraviti. Sodni izvedenec je potrdil, da je bil 24. 10. 2009, ko naj bi bila opravljena kolonoskopija, pri tožnici že prisoten rak širokega črevesja v razviti fazi, ki ga pri kolonoskopiji ne bi bilo mogoče spregledati. Izvid tožene stranke je ocenil kot površen, pomanjkljiv in bistveno pod profesionalnim nivojem, ker ni zapisano: kdaj so začeli s posegom, kdaj so končali, ni datuma rojstva tožnice, ni navedeno katere težave ima in zakaj je bila napotena na preiskavo, ne vsebuje podatka o družinski obremenjenosti tožnice. Tožena stranka z izvedenskim mnenjem ni soglašala in je vztrajala pri predlogu, naj sodišče postavi izvedenca specialista za gastroskopijo. Priložila je mnenje prof. dr. F., specialista internista interologa, ki ga je sama angažirala. Njegovo mnenje je sodišče ocenilo kot navedbe tožene stranke, ki ne dokazujejo nič drugega kot to, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in zaključilo, da za to nima utemeljenega razloga, da bi ugodilo njenemu predlogu po postavitvi novega izvedenca. Sodišče je tožbenemu zahtevku z vmesno sodbo po temelju ugodilo, ker je zaključilo, da je ravnanje zdravnika tožene stranke odškodninsko pravno relevanten vzrok, ker bi opravljena kolonoskopija v letu 2009 preprečila skoraj dveletni zastoj pri začetku zdravljenja, kar pomeni, da bolezen ne bi toliko napredovala in bi bilo zdravljenje krajše in manj naporno.

3. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi med drugim navaja, da prof. dr. M. Z., dr. medicine, kljub nesporni strokovnosti za področje radioterapije in onkologije, ni usposobljen oziroma kvalificiran za podajo izvedenskega mnenja o pravilnosti opravljenega posega kolonoskopije. O tem vprašanju mora podati odgovor specialist gastroenterologije, zato je izvedenec iskal pomoč pri kolegih gastroenterologih. Sodišče je nekritično prezrlo, da sodni izvedenec ni znal predstaviti protokola, ki je v skladu z zdravniško doktrino veljal pri izvajanju kolonoskopije leta 2009, pa je kljub temu podal oceno, da je preiskava odstopala "od standardov". Ker izvedenec očitno ni poznal sprejete zdravstvene doktrine, ni mogel oceniti, ali je bila preiskava izvedena v skladu s profesionalnimi standardi, zato sodbe v delu, ko izvedenec podaja oceno, da je bil pregled opravljen bistveno pod profesionalno nivojem, ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka vztraja, da je potrebno v tej zadevi angažirati sodnega izvedenca za področje gastroenterologije.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Standard skrbnosti dobrega strokovnjaka je potrebno presojati v smeri ali je bila leta 2009 opravljena kolonoskopija v skladu z standardi, ki so veljali leta 2009, torej ali sta bila preiskava in izvid narejena v skladu s pravili stroke in doktrino. V skladu z določilom 239. in 240. člena OZ se tožena stranka lahko razbremeni svoje odgovornosti samo z dokazom o ustrezni skrbnosti pri opravljanju kolonoskopije, zato sodišče stranke ne bi smelo prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. To velja še toliko bolj, ker tožena stranka na podlagi mnenja izvedenca, ki ga je pridobila izven pravde, pojasnjuje, da "kolona v celoti" pomeni pregled celotnega kolona oziroma debelega črevesja, da pregled celotnega debelega črevesja potrjuje tudi dejstvo, da si v primeru neuspeha pregleda celotnega črevesja to zapiše na izvid, da konkretni izvid tega ne vsebuje in da zaključka izvedenca, da tumor ni bil odkrit, ker je bila opravljena le rektoskopija, ni mogoče preveriti, da so bili standardi za izdelavo izvidov v letu 2009 drugačni kot so v letu 2017, da je trajanje preiskave odvisno od izkušenosti zdravnika in stanja pacienta in lahko traja tudi samo nekaj minut, da v letu 2009 ni bilo aparatur, ki bi lahko odkrile praktično vse predrakave spremembe, da je najbolj kritično področje za pregled v sigmi (tako kot pri tožnici) ali v jetrnem zavoju, kjer zaradi zavitosti pregled ni 100 %.

6. Pritrditi je potrebno pritožbi, da izvedensko mnenje, ki ga je tožena stranka pridobila izven obravnave, vendarle predstavlja indic, da je dokazna ocena sodišča napačna. Zaradi specifične situacije je vzpostavljen dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev izvedenca gastroenterologa predstavljala metodološko kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in procesno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člen ZPP).

7. Ker sodišče prve stopnje ni poskrbelo za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev pravno relevantnih pripomb tožene stranke v zvezi z pravilnostjo izvedenskega mnenja izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, je potrebno pritožbi ugoditi, vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka se skladno z 165. členom ZPP pridrži za končno odločbo.