Jedro

ZDR ne določa roka, v katerem mora delodajalec delavcu podati pisno obvestilo o nameravani odpovedi (83/3 člen ZDR), zato se primernost roka presoja v vsakem primeru posebej. Kratek rok, ki preteče od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi PZ, lahko na zakonitost odpovedi vpliva le, če to delavca kakorkoli ovira pri uveljavljanju njegovih pravic. Ker tožnica ni članica sindikata, ki bi ga bilo potrebno na zahtevo delavke obvestiti o odpovedi PZ, drugih okoliščin, zaradi katerih bi bil rok prekratek, pa ni navajala, dvodnevni rok med podajo obvestila o nameravani odpovedi in podano odpovedjo PZ na zakonitost odpovedi ni vplival. Za zakonitost odpovedi PZ iz poslovnega razloga mora ta biti izpolnjena dva vsebinska pogoja: utemeljenost odpovednega razloga in preverjanje možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 4/2006).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne

27.2.2004 nezakonita, zato je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 1.4.2004 do vrnitve na delo obračuna bruto plačo v mesečni višini po 208.681,53 SIT skupaj z davki in prispevki, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter ji izplača neto plačo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (kar je tožnica zahtevala več od 208.581,53 SIT bruto mesečno). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 192.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi "do plačila".

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je tožnica sama izpovedala, da ni članica nobenega sindikata, kakor tudi, da je bila z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjena že na sestanku z dne 23.2.2004. Zakon ne določa minimalnega časa za seznanitev z nameravano odpovedjo pred dejansko odpovedjo. Sodna praksa pa je zavzela stališče, da izostanek pisnega obvestila ne predstavlja take pomanjkljivosti, zaradi katere bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (iz baze IUS INFO, sklep VDSS opr. št. Pdp 1996/2003). Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj rok, ki ga je imela tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni primeren. Opore za zaključek, da je prav tridnevni rok primeren, sodišče prve stopnje ni imelo.

Če bi to držalo, bi zakonodajalec tako tudi določil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka izkazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov. Tožnica je delala na delovnem mestu komercialist pospeševalec. Njeno delo je bilo pretežno terensko, vezano na Poslovni sistem Mercator, Tuš, Petrol, Tobačno tovarno in Interspar. Zaradi tega, ker je Mercator kot največji kupec začel uvažati izdelke drugih proizvajalcev in bistveno zmanjšal nakupe pri toženi stranki, zaradi izkazane izgube v letu 2003, upadanja prometa in finančnih težav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani ekonomski in organizacijski razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kljub temu pa je ugotovilo nezakonitost odpovedi, ker je tožena stranka tožnico o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila dne 25.2.2004, odpoved pa je bila podana 28.2.2004. Štelo je, da tak rok ni primeren, saj bi jo morala o nameravani odpovedi obvestiti najmanj tri dni prej.

Pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne soglaša. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) v 3. odstavku

83. člena določa, da mora delodajalec delavca pisno obvestiti o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Roka, v katerem mora to storiti, ne določa. Zato se njegova primernost presoja v vsakem primeru posebej. Kratek rok, ki preteče od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko na zakonitost odpovedi vpliva le, če je delavcu zaradi tega kakorkoli onemogočeno ali ga ovira pri uveljavljanju pravic. To pa pomeni, da ustaljene prakse, ki bi za vse primere kot ustrezen določila tridnevni rok, niti ne more biti. Obvestilo o nameravani odpovedi je namenjeno temu, da se delavec na bodočo odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravi in si zagotovi angažiranje sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka. To namreč izhaja iz 1. odstavka 84. člena ZDR-02, saj mora delodajalec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec tako zahteva, obvestiti navedeni sindikat. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni članica nobenega sindikata, čeprav je tožena stranka na to večkrat opozorila in je tožnica to potrdila tudi sama (list. št. 44). Tožnica ni dokazala (in ne zatrjevala) tudi nobenih drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da jo je rok, ki je pretekel od obvestila do odpovedi, kakorkoli oviral pri uveljavljanju njenih pravic. Zato je zaključek, da je zaradi prekratkega roka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, napačen.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, vendar pa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti, kot je to predlagala pritožba. Po 4. točki 358. člena ZPP pritožbeno sodišče sodbo sodišča spremeni lahko le, če misli, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno.

Ker pa je v posledici napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti.

V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vseh pravno pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani sodbi se je opredelilo le do tega, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski in organizacijski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR-02, ne pa tudi do trditev tožnice, da njeno delo še obstaja in da ga opravlja tožničina hči in do drugega pogoja za zakonitost odpovedi - ki ga tožnica vsaj smiselno uveljavlja - ali je tožena stranka preverila možnosti za zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oz. ali so realne možnosti za to obstajale (3. odstavek 88. člena ZDR-02). Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določb 88. člena ZDR sta namreč potrebna oba navedena vsebinska pogoja (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 4/2006). Po potrebi naj glede teh okoliščin ponovno zasliši stranki, nato pa v zadevi odloči ponovno.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi pozove tožnico, da svoj zahtevek ustrezno oblikuje (v 3. in 4. točki) tako, da bo jasen in izvršljiv. Tožnica v 3. točki zahtevka po nepotrebnem opisuje, kaj zahteva ("mesečno plačo, kot jo je prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi"), saj zadostuje le navedba mesečnega zneska in obdobje, na katerega se zahtevek nanaša, pa tudi sicer ni jasno, katere "druge pravice iz delovnega razmerja, socialnega in zdravstvenega zavarovanja" še zahteva. Iz 4. točke zahtevka pa ni razvidno, od kdaj zahteva zakonske zamudne obresti (da tečejo do plačila, pa je jasno). Nepotrebno je tudi navajanje strank z imenom, priimkom in naslovom v vsaki točki tožbenega zahtevka.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.