Jedro

Opustitev je izpodbojno pravno dejanje samo, če je zaradi nje dolžnik izgubil kakšno materialno pravico, ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo:

1./ ugotovilo, da je opustitev dejanja, s katerim bi podjetje G. t. d.o.o. C. preprečilo izplačilo zneska 2.084.779,40 SIT iz svojega žiro računa na žiro račun tožene stranke na podlagi akceptnega naloga (opredeljenega s številko, datumom in zneskom) brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke;

2./ naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke znesek 2.084.779,40 SIT s pripadki.

Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje:

1./ v ugotovitvenem delu s sodbo spremenilo in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo;

2./ v dajatvenem delu s sklepom razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tudi če bi kot pravilno sprejeli stališče tožeče stranke, da je pisna oblika kreditne pogodbe (1. odst. 1066. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) predvidena zaradi varstva strank kreditne pogodbe in ne pogoj za njeno veljavnost, je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna.

Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, še manj pa dokazovala, da je sploh kdaj zaprosila toženo stranko za podaljšanje odplačilnega roka za kredit, zapadel v plačilo 28.10.1994. Njena izjava na naroku dne 22.5.1996: "jasno je, da je bil rok vračila kredita prolongiran na prošnjo tožeče stranke.." namreč ni trditev, da je za podaljšanje roka zaprosila, ampak dejanski zaključek, da drugače sploh ni moglo biti. To pa ni res. Tožeča stranka prezre, da je tudi tožena stranka lahko predlagala podaljšanje roka in v ta namen že podpisala osnutek dodatka štev. 9 h kreditni pogodbi, na kar pa s strani tožeče stranke ni bilo odgovora. Brez ugotovitve, da je prišlo do soglasja volj strank o podaljšanju odplačilnega roka kredita, čeprav morda ne v predpisani obliki, pa je brezpredmetno razpravljanje, v kakšni obliki mora biti soglasje izraženo, da je veljavno.

Poleg zgoraj navedenega je zavrnitev tožbenega zahtevka, kot ga je oblikovala tožeča stranka, tudi v skladu z 2. odst. 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97 v nadaljevanju: ZPPSL). Po tem zakonskem določilu je opustitev izpodbojno pravno dejanje samo, če je zaradi nje dolžnik izgubil kakšno materialno pravico, ali je zanj nastala kakšna materialna obveznost. V obravnavanem primeru pa iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sojenju sodišča druge stopnje, obstoj takšne situacije ni razviden.

Iz zgoraj povedanega sledi, da je bilo materialnopravno pravilno odločeno. Ker poleg tega v postopku tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP (primerjaj: 386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagu 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.