Jedro

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva.

Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog zagovornika obdolženega A. A., odvetnika B. B., za izločitev dokazov (zapisnikov o zaslišanju prič C. C. in D. D., prepisov zvočnih posnetkov njunega zaslišanja in elektronskih sporočil, ki jih je v spis vložila D. D. - C1), kot neutemeljen zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev navedenih dokazov ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje s tem, ko pri zaslišanju prič C. C. in D. D. ni zagotovilo prisotnosti obdolženca ter njegovih zagovornikov, kršilo obdolženčeve procesne kavtele, določene v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Ustavi R Slovenije ter Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), zato pa je bilo predmetno dokazno gradivo pridobljeno s kršitvijo človekove pravice in ga je treba iz spisa izločiti, sodišče druge stopnje ne sprejema.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo obdolžencu nobene človekove pravice, saj je naroka za zaslišanje navedenih dveh prič izvedlo v skladu z določbami ZKP in na način, da je obdolžencu in njegovi obrambi na ustrezen način zagotovilo možnost, da pri zaslišanju navedenih prič sodelujejo. Kot je spisovno skladno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, so bila obvestila za zaslišanje navedenih dveh prič poslana obdolžencu preko pooblaščenega odvetnika in za obrambo pooblaščeni odvetniški pisarni, pri čemer so zagovorniki prosili za preložitev; ob tem je spisovno izkazan dogovor o načinu vročanja sodnih pošiljk obdolžencu preko njegovega odvetnika. Res je sodišče prve stopnje opravilo zaslišanje navedenih dveh prič brez prisotnosti obdolženca in njegovih zagovornikov, vendar pa jim je na ustrezen način omogočilo, da se zaslišanja udeležijo, s čimer že, kot je upravičeno poudarilo sodišče prve stopnje, je zagotovilo spoštovanje obdolženčevih procesnih pravic. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da obdolžencu v skladu z določbo petega odstavka člena 178 ZKP obvestila o zaslišanju prič niti ni bilo potrebno vročati.

6. Sodišče druge stopnje ob takih pravilnih ključnih ugotovitvah zavrača pritožbeno kritiko, da je sodišče prve stopnje naroka za zaslišanje prič izvedlo kljub temu, da; 1) je samo odredilo obvezno navzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov pri zaslišanju prič; 2) ni vročalo obdolžencu obvestila o zaslišanju prič po določbah ZKP (po pošti, varni elektronski poti ali po pooblaščenemu vročevalcu oziroma z neposredno vročitvijo na prejšnjem naroku), pri tem pa ga tudi ni opozorilo na posledice izostanka; in da 3) na naroku ni bil prisoten ne obdolženi in ne zagovorniki, ker obdolženi o zaslišanju prič niti ni bil obveščen, opravičil zagovornikov in njihovih prošenj za preložitev pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, s čimer vsem pritožnik utemeljuje svoj zaključek, da je bila vsebina izpovedb navedenih dveh prič pridobljena s kršitvijo temeljnih procesnih upravičenj obdolženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili navedeni priči zaslišani v skladu z določbami procesnega zakona, ob tem pa je prvostopenjsko sodišče obdolžencu in njegovim zagovornikom tudi omogočilo, da izkoristijo svojo pravico do zaslišanja obremenilne priče. Sodišče prve stopnje ni odredilo obvezne navzočnosti na narokih za zaslišanje prič, ampak je s posredovanjem obvestil o zaslišanju prič, in to z zakonsko predpisano vsebino, obdolžencu in njegovi obrambi omogočilo, da se zaslišanj udeležijo, pri čemer je obdolžencu posredovalo obvestilo na predhodno dogovorjen način. Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, pa je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Pritožbeno sodišče še pripominja, da kljub obsežnosti pritožbenih navajanj iz pritožbe ni mogoče razbrati, kakšna naj bi bila vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo obdolženčevih procesnih kavtel in vsebino izpovedb zaslišanih prič, kar terja zaključek, ne le, da zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, pač pa tudi ni izkazal, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva.

7. Institut izločitve dokazov pomeni procesno sankcijo v primerih, ko je dokazno gradivo, obremenilno za obdolženca, pridobljeno bodisi s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodisi s kršitvijo določb ZKP, in to tistih, katerim sam zakon predpisuje tak pomen in težo, da njihovo nespoštovanje terja izločitev dokaznega gradiva iz spisa. V sklicevanju zagovornika na zaposlitev priče D. D. na Državnem odvetništvu v svojstvu državne odvetnice in s tem povezane prepovedi oziroma obveznosti, ki jo po njegovi oceni zavezujejo glede na določbe Zakona o odvetništvu, sodišče druge stopnje ne prepoznava dejstvene podlage, ki bi terjala presojo nujnosti procesne sankcije izločitve dokaznega gradiva iz spisa; pritožnik namreč ne konkretizira, katere ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine ter komu sploh naj bi bile kršene v zvezi s podano izpovedbo omenjene priče in pričino predložitvijo elektronskih sporočil na sodišču. Iz pritožbenih navedb tudi ni mogoče razbrati, v zvezi s katero vsebino bi priči D. D. moral biti dan pravni pouk po členu 236 ZKP, zato tudi v tem delu na pritožbene navedbe ni mogoče konkretneje odgovoriti. Sodišče druge stopnje dodaja, da se je prvostopenjsko sodišče v tem delu v napadeni odločitvi upravičeno sklicevalo na procesne določbe, ki predpisujejo, kdo je lahko zaslišan kot priča in kako se zaslišujejo priče, ter utemeljeno ugotovilo, da je bila tudi priča D. D. zaslišana v skladu s procesnim protokolom, čemur sodišče druge stopnje, ob odsotnosti jasno opredeljenih pritožnikovih stališč, lahko le pritrdi: predmet pričanja D. D. in z njene strani predloženih sporočil je v neposredni povezavi z izrekom pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave.

8. Pritožbene navedbe v zadnjem delu predstavljajo nestrinjanje z odločitvijo predsednika sodišča, ki je zavrnil zahtevo za izločitev dotične preiskovalne sodnice iz odločanja o konkretni zadevi, ter zatrjevanje kršitve postopkovnih določb v zvezi z vloženo novo zahtevo za izločitev iste preiskovalne sodnice. Nič od navedenega pa ne predstavlja dejanske podlage za ugotovitev, da je bilo dokazno gradivo, ki je predmet zahtevane izločitve, v obstoječi obliki pridobljeno s kršitvijo obdolženčeve pravice do nepristranskega sodišča, upoštevaje že dejstvo, da je odločitev predsednika sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev preiskovalne sodnice pravnomočna, nova zahteva za izločitev iste preiskovalne sodnice1, kot je mogoče razbrati iz spisa, pa je bila zavržena na podlagi petega odstavka člena 42 ZKP; glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

9. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Katere zagovornik v pritožbi ne konkretizira.