Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pritožniku, ki je odvetnik z dolgoletno prakso in torej ni prava neuka stranka, določbe ZKP, ki se nanašajo na izostanek zasebnega tožilca in pooblaščenca z glavne obravnave, prav gotovo niso neznane.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca S. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec S. d.o.o. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog pooblaščenca zasebnega tožilca - družbe S. d.o.o., odvetnika M.J. iz Maribora, za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper tak sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, v fazo glavne obravnave.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da razlogi, ki jih je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel pooblaščenec zasebnega tožilca in jih le-ta ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne dajejo podlage za zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

5. Kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče, tako zasebni tožilec, kot njegov pooblaščenec kljub temu, da sta vabili sprejela, na glavno obravnavo dne 11. 11. 2016 nista pristopila. Zasebni tožilec, katerega zaslišanje je bilo predlagano že v zasebni tožbi (da je zaslišanje zasebnega tožilca potrebno, pa je bilo ugotovljeno tudi 2. 9. 2016 ob poskusu sklenitve poravnave), svojega izostanka ni niti opravičil, in to kljub temu, da je bil v vabilu, v skladu s petim odstavkom 288. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) med drugim opozorjen tudi, da se bo štelo, da v kolikor na obravnavo ne bo pristopil in nanjo tudi ne bo poslal pooblaščenca, da je zasebno tožbo umaknil. 6. Na obravnavo pa, kot je že navedeno, ni pristopil niti pooblaščenec zasebnega tožilca. Le-ta je, po tem, ko je sodišče na glavni obravnavi, ki se je pričela ob 9. uri razglasilo sklep o ustavitvi postopka, po faxu ob 12.08 uri poslal sporočilo (kasneje pa tudi priporočeno po pošti), da izostanek iz naroka opravičuje zaradi bolezenskega stanja, ki ga izkazuje potrdilo lečečega zdravnika.

7. Kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče iz predloženega zdravniškega potrdila, pa tudi iz predloga pooblaščenca za vrnitev v prejšnje stanje, ne izhaja, da bi bile pri pooblaščencu kakorkoli okrnjene sposobnosti komuniciranja in torej tudi ni bilo videti nobenega razloga (tega pritožnik ne navaja niti v pritožbi), da bi bil zaradi svojega bolezenskega stanja pooblaščenec nezmožen obvestiti zaposlene v svoji pisarni o tem, da na narok ne bo pristopil oziroma, da bi bil nezmožen o tem obvestiti zasebnega tožilca, da bi si le-ta lahko pravočasno zagotovil substituta.

8. Soglašati pa ni mogoče s pritožnikom niti v delu, ko skuša prepričati o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi zato, ker ga naj sodišče ne bi pravilno vabilo, ker v vabilu ni bilo ustreznega pravnega pouka, ki bi pritožnika (gre za odvetnika z dolgoletno prakso) poučilo o posledicah neprihoda na sodišče. 9. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da pritožniku, ki je odvetnik z dolgoletno prakso in torej ni prava neuka stranka, določbe ZKP, ki se nanašajo na izostanek zasebnega tožilca in pooblaščenca z glavne obravnave, prav gotovo niso neznane. Glede na pritožbene trditve, da v vabilu pooblaščencu ni bilo podano opozorilo o posledicah izostanka z naroka, z po oceni pooblaščenca obvezno vsebino, ki jo določa peti odstavek 288. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je pritožniku na takšne navedbe v svojem sklepu odgovorilo že tudi prvostopno sodišče, ko je navedlo, da je v ZKP določeno le, da se (le) zasebni tožilec v vabilu opozori (v skladu s petim odstavkom 288. člena ZKP), da se bo v primeru, če ne pride na glavno obravnavo in ne pošlje poooblaščenca štelo, da je tožbo umaknil. Da bi bilo potrebno takšno opozorilo zapisati tudi v vabilu pooblaščencu, zakon ne določa, kot je to navedeno tudi v točki 5 izpodbijanega sklepa. Pri tem pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na komentar ZKP mag. Štefana Horvata, GV Založba, Ljubljana 2004, ko-le ta navaja, da se v primeru, če ima zasebni tožilec pooblaščenca, pisanje vroča samo pooblaščencu. Pritožnik namreč ob svojih navedbah povsem spregleda (točka 10 že navedenega komentarja mag. Štefana Horvata k 288. členu ZKP), da se vabilo vroči izključno pooblaščencu samo tedaj, če zasebnega tožilca ni potrebno zaslišati kot priče. Da bi v obravnavani zadevi zasebnega tožilca bilo potrebno zaslišati, pa je v tej odločbi že obrazloženo.

10. Po vsem navedenem, in ker ne more biti uspešno niti pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL I Kp 1502/2004 z dne 23. 2. 2005, saj v obravnavani zadevi ne gre za nepravilnost vabljenja zasebnega tožilca v zvezi s preložitvijo oziroma preklicem glavne obravnave, in ker torej v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka prvostopno sodišče ni zagrešilo, in ker je bilo tudi dejansko stanje ugotovljeno pravilno, in ker pritožba tudi v ostalem, ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

11. Višina sodne takse je bila določena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) in točko 74013 Taksne tarife.