Jedro

Število točk, ki je podlaga za odmero vseh taksnih obveznosti v pravdi, se ugotovi ob vložitvi tožbe z računsko operacijo deljenja v denarju izražene vrednosti zahtevka s takrat veljavno vrednostjo točke.

Če se vrednost točke po vložitvi tožbe (in s tem po ugotovitvi vrednosti spora v točkah) spremeni, ta sprememba terja zgolj upoštevanje nove (ob odmeri takse za sodbo ali pravno sredstvo ali za drugo taksi podvrženo pravdno dejanje veljavne) vrednosti točke. Ni pa podlage za ponovno ugotavljanje vrednosti spora v točkah glede na novo vrednost točke (in s tem za znižanje ob vložitvi tožbe že v točkah ugotovljene vrednosti spora).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je po tem, ko je vložila revizijo in prejela opomin za plačilo sodne takse zanjo, zahtevala, naj sodišče prve stopnje izda odločbo o odmeri sodne takse za revizijo, saj je bila prepričana, da terjani znesek presega njeno obveznost iz Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) oziroma njegovega tarifnega dela.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki se v za odločitev relevantnem delu glasi: "Sodna taksa za revizijo se tožeči stranki odmeri v višini 3.192 točk. Tožeča stranka je dolžna plačati v 15 dneh sodno takso za revizijo v višini 3.192 točk, kar znaša 60.648 SIT na vplačilni račun.....", je pritožbeno sodišče potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper takšno odločitev vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je materialnopravno zmotna, saj sta obe nižji sodišči zmotno uporabili določbo sedmega odstavka 7. člena ZST(1), nista pa uporabili določbe petega odstavka 7. člena ZST v zvezi s prvim odstavkom tarifne številke 1. Z zahtevo želi doseči poenotenje sodne prakse glede vprašanja, katera vrednost točke se uporabi pri izračunu sodne takse v primerih iz četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka 7. člena ZST oziroma pridobiti o tem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča. Nosilni vsebinski argument zahteve je, da je treba za pravilen izračun takse po vrednosti spornega predmeta (kar je v skladu z določbo prvega odstavka tarifne št. 1) upoštevati vrednost točke v odvisnosti od tega, za katerega od z zakonom urejenih položajev gre (tj. ali iz četrtega ali iz petega ali iz pri vrednosti šestega ali iz sedmega odstavka 7. člena ZST), od tožbenega zahtevka nad 100.000 točk pa vedno procentualno od nominalne tolarske vrednosti zahtevka in ne procentualno od v točkah izražene vrednosti zahtevka, izračunane po vrednosti točke v času vložitve tožbe. Zadnje navedeni, po mnenju zahteve zmoten način obračuna taks, bi imel za posledico neenako varstvo pravic, ker pri isti vrednosti zahtevka istočasno nastala taksna obveznost ne bi bila enaka za vse.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sklepom, ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo, je prvostopenjsko sodišče odmerilo takso tožeče stranke za revizijo, in sicer na podlagi določbe šestega odstavka tarifne št. 3. Neposredno na določbo sedmega odstavka 7. člena ZST se nižji sodišči nista oprli, zato je nista mogli uporabiti zmotno, kot uveljavlja zahteva. Vprašanje pa je, ali sta zaradi zmotne interpretacije te določbe zmotno uporabili določbi prvega odstavka 7. člena ZST in prvega odstavka tarifne št. 1, na katerih temeljita njuni odločitvi. Po šestem odstavku tarifne št. 3 se namreč za revizijo plača taksa kot za pritožbo, za pritožbo pa se po prvem odstavku tarifne št. 3 plača taksa po prvem odstavku tarifne št.1. V Republiki Sloveniji se pred sodišči plačujejo sodne takse po določbah ZST in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (1. člen ZST). Taksne obveznosti se določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oziroma predmeta, izraženem v odstotkih. Vrednosti zahtevka oziroma predmeta in razponi vrednosti so v ZST določeni s številom točk (prvi odstavek 7. člena ZST).

Zakonske določbe, nanašajoče se na plačilo sodnih taks, temeljijo na točkovnem sistemu.

Določba, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, izraženem v odstotkih, pomeni, da je taksa vedno določena v točkah in od osnove, izražene v točkah, vendar - v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta - na dva načina: 1) do določene vrednosti(2) je število točk znotraj posameznih razponov fiksno in 2) od določene vrednosti navzgor(3) pa je opredeljena v odstotkih od osnove, to je od vrednosti zahtevka, pretvorjene v točke.

V nobenem primeru ni osnova za izračun taksne obveznosti nominalni (denarni) znesek vrednosti spornega predmeta.

Taksna obveznost je v vsakem posameznem primeru odvisna od števila točk in od vrednosti točke.

Število točk, ki je podlaga za odmero vseh taksnih obveznosti v pravdi, se ugotovi ob vložitvi tožbe z računsko operacijo deljenja v denarju izražene vrednosti zahtevka s takrat veljavno vrednostjo točke. Takšno stališče potrjuje koncept taksne tarife. Tako je treba za tožbo (ko ne gre za v drugem, tretjem in četrtem odstavku tarifne št. 1 posebej urejene primere) plačati takso v denarni protivrednosti števila točk, določenega v prvem odstavku tarifne št. 1. Da jo je treba obračunati od števila točk in po vrednosti točke glede na čas vložitve tožbe izhaja (tudi) iz določbe 18. člena ZST. Za sodbo (prvi odstavek tarifne št. 2), za pritožbo in za izredna pravna sredstva (prvi in šesti odstavek tarifne št. 3) se taksa določi v enaki vrednosti (sodba) ali v dvakratniku vrednosti (pravna sredstva zoper sodbo) takse za tožbo.

Problema ni, če se vrednost točke od časa vložitve tožbe do odmere takse za kakšno kasnejše plačilu takse podvrženo pravdno dejanje vrednost točke ne spremeni. Taksa za sodbo je v takem primeru tudi nominalno enaka taksi za tožbo, taksa za pritožbo, za revizijo in za obnovo postopka pa predstavlja njen nominalni dvakratnik.

Če se vrednost točke po vložitvi tožbe (in s tem po ugotovitvi vrednosti spora v točkah) spremeni, ta sprememba terja zgolj upoštevanje nove (ob odmeri takse za sodbo ali pravno sredstvo ali za drugo taksi podvrženo pravdno dejanje veljavne) vrednosti točke. Ni pa podlage za ponovno ugotavljanje vrednosti spora v točkah glede na novo vrednost točke (in s tem za znižanje ob vložitvi tožbe že v točkah ugotovljene vrednosti spora). Navedeno je v skladu z določbo četrtega odstavka 7. člena ZST, po kateri se pri odmeri takse vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti, ki predstavlja splošno pravilo, pa tudi z ureditvijo posebnih situacij (poleg odmere takse za tožbo, sodbo, revizijo in obnovo postopka), ki so ločeno regulirane v petem, šestem in sedmem odstavku 7. člena ZST, pri čemer določbe šestega in sedmega odstavka 7. člena predstavljajo argument za v tej odločbi zavzeto stališče Vrhovnega sodišča. Skupni cilj vseh določb, ki ga je mogoče zagotoviti prav z zgoraj podano razlago tam navedenih določb ZST, je ravno v tem, da bi taksne obveznosti za posamezna pravdna dejanja predstavljala enako ali vsaj primerljivo vrednostno obremenitev za enaka plačilu taks podvržena procesna dejanja strank v vseh postopkih ne glede na čas nastanka taksne obveznosti in ne glede na morebitne spremembe vrednosti denarja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

.Op. št. (1):