Jedro

Ker je v slovenski pravni teoriji in praksi glede okoriščanja uveljavljeno obogatitveno načelo, mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima v času izdaje sodne odločbe. Ker toženca denarja nimata več, odločitve ni mogoče opreti na določbe o neupravičeni obogatitvi, je pa iz trditev tožeče stranke mogoče izluščiti vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določb o odškodninski odgovornosti, kar bo predmet novega sojenja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvi toženec (v nadaljevanju: toženec) dolžan plačati znesek 109.329,11 EUR, določen z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17. 10. 2014, opr. št. III P 542/2014, do višine 62.542,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje, nerazdelno s T.V., in da je druga toženka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati znesek 109.329,11 EUR določen z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17. 10. 2014, opr. št. III P 542/2014, do višine 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2014 dalje, nerazdelno skupaj s T. V. Tožencema je sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodba pomanjkljiva, izrek nerazumljiv, sam sebi in razlogom sodbe nasprotujoč oziroma so razlogi v obrazložitvi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Iz izreka ni jasno, kaj je dolžan plačati. Glede dejanskega stanja je bil šele s tožbo prvič seznanjen z dejanji T.V. in ni vedel, da gre za nezakonita ravnanja. T.V. je naredil uslugo zaradi sorodstvenih vezi. Bila je pooblaščena na njegovem računu, saj ji je izročil bančno kartico in PIN kodo ter je ves denar dvigovala ona, sam pa si ni prisvojil ničesar. Bančni izpiski so prihajali na njegov stalni naslov, kjer živijo njegovi starši, zato tudi ni vedel za višino nakazil in računa ni štel za svojega. Ko so ga na nakazila na računu opozorili starši, mu je postalo sumljivo in je račun zaprl. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotovljeno, ali je bil obogaten na račun tožeče stranke. Trdi, da bi lahko to dokazal s pričami. Navaja, da mu ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti ter da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Toženka v svoji, pravočasni pritožbi sodišču očita, da o zahtevku ni odločilo v celoti, ker se ni ukvarjalo z zmanjšanjem zahtevka oziroma razčistilo, ali gre za delni umik ali delno odpoved. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo določbo 190. člena OZ in ravnalo po vrnitvenem, namesto po obogatitvenem načelu. Očita še, da ni zadosti kritično ocenilo vloge in soprispevka tožeče stranke k prikrajšanju in da je mogoče od banke pričakovati ravnanje v skladu z najvišjim standardom profesionalne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožeča stranka je na vročeni pritožbi odgovorila, prerekala navedbe in predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožeča stranka trdi, da je njena bivša zaposlena T.V. trem ljudem brez podlage nakazala skupaj 103.630,94 EUR. Vse štiri je zajela z eno tožbo, nato pa je bila zoper T.V. in enega prejemnika denarja izdana zamudna sodba, ta pravdni postopek pa teče zoper preostala prejemnika denarja (toženec je prejel 62.542,29 EUR, toženka pa 13.000,00 EUR).

7. Pritožbeno sodišče glede izreka izpodbijane sodbe uvodoma pojasnjuje, da s tako oblikovanim izrekom ni nič narobe. Izrek je pravilen ob dejstvu, da je bila glede dveh solidarnih dolžnikov (186. člen OZ) izdana zamudna sodba, ki je že pravnomočna.(1) V primeru, kot je obravnavani, ko tožeča stranka tožbo naperi zoper dva ali več tožencev in zahteva njihovo solidarno odgovornost, je treba to solidarnost v zadnji izmed izdanih odločb ustrezno prenesti v izrek, kar je povsem primerno storilo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Pritožbene navedbe tožencev glede nejasnosti izreka izpodbijane sodbe zato niso utemeljene, očitana absolutna bistvena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pravdnega postopka pa ni podana.

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe je sicer mogoče razbrati, da je sodišče pri sojenju želelo razsoditi pošteno, vendar je pri tem povsem nepravilno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče se je v okviru tožbenega zahtevka ukvarjalo le s pravno podlago po 190. členu OZ. Institut neupravičene obogatitve je resda sredstvo za saniranje nepravičnosti,(2) a za uspešno uveljavljanje tega zahtevka mora stranka dokazati štiri elemente: neutemeljen premik premoženja, prikrajšanje na eni, obogatitev na drugi strani in vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Od odškodninske obveznosti se razlikuje v tem, da odgovornost ni potrebna, vendar mora obstajati okoriščanje nasprotne stranke. V slovenski pravni teoriji(3) in praksi(4) se je glede okoriščanja uveljavilo obogatitveno načelo, na katerega napotuje tudi določba 190. člena OZ. To pomeni, da mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima. Pri tem je bistveno, da je čas ocene koristi čas izdaje sodne odločbe po analogni uporabi pravil odškodninskega prava (drugi odstavek 168. člena OZ) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (87. in 96. člen OZ).(5)

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zakonskih pogojev instituta neupravičene obogatitve spregledalo, da je treba upoštevati korist, ki jo prejemnik koristi še ima v času izdaje sodne odločbe. V konkretnem primeru pa toženca (kar niti ni bilo sporno) pridobljene koristi nista imela že ob vložitvi tožbe, ker sta ves denar pred tem že izročila T.V. (prvi toženki v zadevi opr. št. III P 542/2014). Ker toženca koristi nista imela več, niso podani vsi elementi neupravičene obogatitve, zato sodišče svoje odločitve ne more opreti na določbe OZ o neupravičeni obogatitvi.

10. Pač pa je iz tožbenih trditev mogoče izluščiti tudi vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določb OZ o odškodninski odgovornosti tožencev, vendar se sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava z ugotavljanjem teh dejstev ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje izčrpati tožbeno podlago in presoditi obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti oziroma solidarne (so)odgovornosti tožencev za škodo, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila T. V. skupaj s tožencema (prvi odstavek 131. člena OZ v povezavi z določbo 186. člena OZ). Ob tem bo moralo upoštevati tudi ugovore, ki sta jih v svojo obrambo navedla toženca, in izčrpati tiste njune dokaze, ki so predlagani za dokazovanje pravno odločilnih dejstev.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 3. 2015, opr. št. I Cp 3369/2014, kjer je sta bili odločbi sicer izdani znotraj enega pravdnega postopka.

(2) Glej Plavšak, N., in drugi, OZ (splošni del), 2. knjiga, str. 43 in nasl., GV založba, 2003. (3) Glej Cigoj, S., Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, 2000, str. 253. (4) Glej npr. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 2014, opr. št. I Cp 651/2014, in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 11. 2013, opr. št. II Ips 193/2010. (5) Tako Plavšak, N., in drugi, str. 47.