Jedro

Tožniku je bil ob upokojitvi glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo po veljavnih predpisih priznan najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove (v višini 85 % pokojninske osnove). Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb ZPIZ-1 tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem odmernem odstotku (v višini 91 % pokojninske osnove) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2013 in št. ... z dne 27. 11. 2013, da se ugotovi, da je tožnik dopolnil 43 let, 3 mesece in 11 dni pokojninske dobe, zaradi česar se mu od 7. 6. 2012 dalje prizna starostna pokojnina v višini 91 % njegove pokojninske osnove, s tem, da je tožena stranka dolžna tožniku odmeriti in izplačevati starostno pokojnino v višini 91 % njegove pokojninske osnove in mu izplačati razliko med starostno pokojnino, do katere bi bil tožnik upravičen ob upoštevanju 91 % pokojninske osnove in dejansko izplačano starostno pokojnino, vse za čas od 7. 6. 2012 dalje, do izplačila prve starostne pokojnine z upoštevanjem 91 % pokojninske osnove ter plačati zakonite zamudne obresti od tega zneska od dne 7. 6. 2012 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Štelo je, da tožniku ni moč priznati višje pokojninske osnove kot 85 %, ki je veljala za čas izračuna že priznane pokojnine in se priznana doba za žrtve vojnega nasilja šteje za tako imenovano posebno dobo in ne gre za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ni podanih zakonskih pogojev, da bi tožniku bila priznana pokojninska osnova v višini 91 %.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo pokojnino ponovno odmeriti zaradi pravnomočne uporabe odločbe o priznanju 3 let, 3 mesecev in 11 dni delovne dobe. Meni, da omejitve odstotkov navzgor v zakonu ni, kar je razvidno tudi pri drugih, ki imajo pokojnine in jim je pri tem priznano več kot 91 % od pokojninske osnove.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 11. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 11. 6. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine. V postopku ponovne odmere starostne pokojnine na podlagi priznane pokojninske dobe po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja je bilo ugotovljeno, da se zavarovancu še nadalje izplačuje starostna pokojnina, odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik od 31. 12. 1983 dalje uživalec pravice do starostne pokojnine, ki mu je priznana z ugotovitvijo Območne delovne enote A. z dne 26. 1. 1984 in sicer na podlagi 40 let, 4 mesece in 11 dni pokojninske dobe, pokojnina pa je bila odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, izračunana na podlagi osebnega dohodka v zadnjih 12 mesecih pred upokojitvijo. Pri tožniku je pokojnina odmerjena po Zakonu o notranjih zadevah.

7. Tožniku je bila starostna pokojnina na novo odmerjena z odločbo toženke z dne 26. 8. 1987 od 1. 6. 1986 dalje, pri čemer je pokojnina bila ob upoštevanju dela preko polnega delovnega časa odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 10 letnega povprečja plač od 1974 do 1983. Tožniku je bila z odločbo Območne enote A. z dne 11. 6. 2013 kot beguncu priznan čas od 1. 7. 1942 do 15. 5. 1945 kot posebna doba v dejanskem trajanju na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

8. Predmetni spor se nanaša izključno na to, ali tožniku, ki je uživalec pokojnine že od 31. 12. 1983 dalje in mu je bila pokojnina odmerjena v maksimalni možni višini 85 % pokojninske osnove, možno upoštevati priznano posebno dobo na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja in mu tako gre višja pokojninska osnova (tožnih zahteva 91 % pokojninsko osnovo). Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS, št. 63/95 s spremembami; ZZVM) v četrtem odstavku 13. člena določa, da se žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa žrtev vojnega nasilja iz prvega in drugega odstavka 13. člena, mlajša od 15 let, čas, prebit v teh okoliščinah, šteje v pokojninsko dobo, kot posebna doba. Če ima žrtev vojnega nasilja priznano posebno dobo iz drugega naslova, lahko uveljavi pravico iz tega člena, če je to zanje ugodnejše. Iz odločbe tožene stranke z dne 11. 6. 2013 izhaja, da se tožniku, beguncu (pregnancu) čas od 1. 7. 1942 do 15. 5. 1945 prizna kot posebna doba v dejanskem trajanju, kar znaša 2 leti, 10 mesecev, 15 dni.

9. V zadevi je sporno, ali naknadno priznana pokojninska doba vpliva na ponovno odmero že priznane pravice do starostne pokojnine, upoštevajoč, da je bila tožniku pokojnina priznana v najvišjem možnem odstotku za odmero pokojnine, to je v višini 85 % pokojninske osnove. Upoštevati je potrebno, da je bila tožniku starostna pokojnina priznana po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1977 in v letu 1983 veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Po določilih 60. člena Statuta iz leta 1973 je za 40 let in več pokojninske dobe bil odmerni odstotek določen v maksimalni višini 85 % pokojninske osnove. Enako je nato od 1. 1. 1984 dalje določal tudi Statut skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v 25. členu. Izjema od pravila, da znaša starostna pokojnina največ 85 % pokojninske osnove, je bila določena za imetnike „partizanske spomenice 1941“, borcev španske narodno osvobodilne in nacionalne vojske 1936 do 1939 in odlikovancem z redom narodnega heroja. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v prvem odstavku 19. člena določal, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove po enotni lestvici tako, da znaša za 40 let oziroma 35 let pokojninske dobe 85 %. Tudi po 101. členu Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80), po katerem je bil upokojen tožnik, je znašala najvišja pokojnina 85 % pokojninske osnove.

10. Tožniku je bila tako ob upokojitvi po veljavnih predpisih priznana, glede na ugotovljeno pokojninsko osnovo, najvišji možni odmerni odstotek od pokojninske osnove. Glede na pokojninska obdobja iz časa pred 1. 1. 2000 tudi na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1), pri tožniku ne more biti priznan višji odmerni odstotek pokojnine, če mu je bil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 priznan najvišji odstotek, po v času odmere pokojnine veljavnem zakonu. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 524/2008 z dne 11. 10. 2010, v sodbi in sklepu VIII Ips 169/2007 z dne 2. 12. 2008 itd. 11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.