Jedro

Invalidnost I. kategorije je pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za pridobitno delo oz. nima več preostale delovne zmožnosti (60. člen ZPIZ-1). Takšno zdravstveno stanje pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni bilo ugotovljeno, zato tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 11. 2012 in št. ... z dne 30. 7. 2012 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da pri njem zdravljenje ni končano, saj ima še vedno zdravstvene težave. Tako ima neznosne bolečine v hrbtenici, kolkih, kolenu, ramenih in še pogoste glavobole. Iz dokumentacije je razvidno, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, saj nima več preostale delovne zmožnosti. Glede na njegovo starost in invalidnost pa zanj tudi ni delovnega mesta. Kritičen je do tega, kako ga je v sodnem postopku obravnaval ortoped in do dela invalidskih komisij in poudarja, da njegovih pripomb nihče ni upošteval. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 11. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 30. 7. 2012 in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

S prvostopno odločbo z dne 30. 7. 2012, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 23. 11. 2012 je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je namreč že od 30. 12. 2002 delovni invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 15 kg ter dela, kjer ni potrebno dvigovanja desne roke nad višino ramena oziroma prenašanje bremen v desni roki, težjih od 2 kg s polnim delovnim časom. V novem predsodnem postopku pa je zatrjeval poslabšanje invalidnosti in zahteval priznanje novih pravic.

Obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. stopnje dne 21. 5. 2012 in invalidska komisija II. stopnje dne 13. 11. 2012, sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, tj. kurjač, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je še vedno zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen od 15 kg ter dela, kjer ni potrebno dvigovanje desne roke nad višino ramen oziroma prenašanja bremen v desni roki več kot 2 kg.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku citirane določbe pa je v 1. alinei določeno, da je invalidnost I. kategorije podana pri zavarovancu, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Glede na definicijo določeno v citirani določbi 60. člena ZPIZ-1 je torej invalidnost I. kategorije pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za pridobitno delo oz. nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje pri tožniku tudi po dodatno izvedenih dokazih ni ugotovilo in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnik s tožbo izpodbijal obe odločbi toženca in med drugim navajal, da ga invalidska komisija II. stopnje ni pregledala, razen tega pa se je med medicinsko dokumentacijo nahajal izvid bolnice A. z dne 18. 4. 2012, za podajo mnenja o tožnikovi delovni zmožnosti zaprosilo še Komisijo za fakultetna izvedenskega mnenja pri B. fakulteti C.. Ta je bila v sestavi specialista ortopeda, specialista nevrologa in specialistke za psihiatrijo mnenja, da je pri tožniku še naprej zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti tudi od 30. 12. 2012 dalje in da je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo z omejitvijo težkega dela, brez dvigovanja težjih bremen od 15 kg in dvigovanja desne roke nad višino ramen in prenašanja bremen v desni roki več kot 2 kg.

V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je pri podaji mnenja v ustrezni sestavi specialistov glede na tožnikova obolenja, upoštevala vso medicinsko dokumentacijo, iz katere so razvidne tožnikove zdravstvene težave in teža posameznih obolenj. Dodatno je vsak specialist tožnika še osebno pregledal, da se je neposredno prepričal o dejanskem tožnikovem zdravstvenem stanju in objektivnosti posameznih izvidov.

Iz dokumentacije izhaja, da gre pri tožniku za bolečine v križu z išiasom, adhezivni kapsulitis rame in za ponavljajočo depresivno motnjo. Voden je pri ortopedu zaradi bolečin v vratnem in LS delu hrbtenice. Ortoped v svojih izvidih navaja manjše funkcionalne in nevrološke izpade. Z EMG preiskavo ugotovijo utesnitveni sindrom v obeh zapestjih, na desnem je bil operiran, postoperativno stanje je dobro. Razen tega je tožnik zaradi anksiozno depresivne motnje voden pri psihiatru.

Mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovljenim zdravstvenim stanjem in tudi ni nobenih odprtih ali nerazčiščenih vprašanj ali dvomov o tem, da dejansko stanje ni zadosti in prepričljivo ugotovljeno. Z mnenjem se je toženec strinjal, tožnik pa v zvezi z mnenjem ni posredoval nobenih pripomb, čeprav ga je sodišče posebej pozvalo. Tako, da so protispisne tožnikove pritožbene trditve, da njegovih pripomb nihče ni upošteval. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da pri tožniku ni zdravljenje končano. Za ugotovitev invalidnosti je glede na definicijo iz 60. člena ZPIZ-1 pomembno, ali je zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana in sicer v tem smislu, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre za dokončno stanje. Za takšno dokončno stanje gre tudi pri tožniku, torej za takšno stanje, da ga niti z dodatnim zdravljenjem ni mogoče izboljšati ali spremeniti. V kolikor pri tožniku zdravljenje ne bi bilo zaključeno v smislu 60. člena ZPIZ-1, pogoji za ugotavljanje invalidnosti in katerekoli kategorije, ne bi bili izpolnjeni. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je tožnik že od leta 2002 delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kar kaže na to, da je bilo že tedaj pri njem zdravljenje zaključeno. V sedaj obravnavanem postopku pa ne v predsodnem postopku invalidski komisiji in ne v sodnem postopku Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, niso bile mnenja, da pri tožniku zdravljenje ne bi bilo zaključeno.

Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na delo invalidskih komisij, da drugo druga podpirajo in da jih ne zanimajo izvidi in mnenja drugih specialistov, pri tem pa konkretno ne navaja, kateri izvid in mnenje ni bil upoštevan oziroma jih ni zanimal. Glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, tožnik neutemeljeno vztraja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in da nima več preostale delovne zmožnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.