Jedro

Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od posestnika, je treba uravnotežiti z ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari. Ker je toženec ob očitnih in obširnih posegih tožnikov v vtoževani sporni del parcele tekom daljšega časovnega obdobja ostajal pasiven, jim ni ugovarjal ali izrazil svojega nestrinjanja z njimi, se pri tožnikoma ni in ni mogel vzbuditi sum, da nista lastnika nepremičnine in sta opravičljivo ostajala v zmoti o pripadnosti vtoževane parcele, njuna posest pa ni izgubila značaja dobrovernosti.

Posest tožnikov na spornem delu parcele je temeljila na darilni pogodbi, ki je bila tudi realizirana, pa čeprav v manjšem obsegu, kot sledi iz vsebine darilne pogodbe.

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba izčrpno pojasnjevati vsake stroškovne postavke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice nepremičnine parc. št. 4372/32 k. o. X. (I. točka izreka), zaradi delnega umika postopek v preostalem delu ustavilo (II. točka izreka, ni predmet pritožbe) in odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.545 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da sta tožnika od sklenitve darilne pogodbe 24. 12. 1980 oz. najkasneje od leta 1984 dalje pa vse do leta 2015 oz. 2016 na tlakovanem delu toženčeve parcele št. 4372/593 k. o. X. in vogalu zelenice na levi strani tlakovanega dostopa do njune stanovanjske hiše oz. dvorišča na parceli št. 4372/381 k. o. X. izvrševala posest v prepričanju, da je tudi ta del parcele njun, zato sta ga priposestvovala.

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Med drugim navaja, da pogoji za priposestvovanje niso bili izpolnjeni. Tožnika vtoževanega dela sporne parcele nista imela ves čas v posesti ter ga uživala, temveč sta ga uporabljala samo v okviru služnosti. Toženec nikoli ni preprečeval, prepovedoval ali omejeval uporabe dovozne poti tožnikoma iz razloga, ker jima je priznaval služnostno pravico, vendar pa to še ne pomeni, da je posest na vtoževanem delu parcele opustil. Tožnika nista bila dobroverna, saj to izhaja že iz njune izpovedbe, da jima je toženec pokazal mejnike, kar pomeni, da so bile tožnikoma tudi meje njune nepremičnine ves čas poznane in sta vedela, da do hiše dostopata preko parcele toženca. V letu 2016 so se pravdne stranke dogovarjale o vpisu služnosti v zemljiško knjigo, kar kaže na to, da sta se tožnika zavedala, da nista lastnika vtoževane parcele. Če naj bi se tožnika zanašala na opis nepremičnine v darilni pogodbi, potem bi uživala in uporabljala celotno podarjeno nepremičnino, vključno z delom zelenice preko robnikov na desni strani parcele toženca, ki ga tožnika nesporno nikoli nista uporabljala in sta glede tega dela tožbeni zahtevek umaknila. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi do opravičljivosti zmote tožnikov ni opredelilo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sta tožnika uspela kvečjemu s polovico zahtevka.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z grajo sodbe sodišča prve stopnje, češ da kot nesporna ugotavlja dejstva, ki so bila med strankama sporna, pri čemer pritožnik izpostavi zlasti zapis, da sta tožnika sporni del parcele »uživala in imela v posesti«, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporabi izraza »užitek« ni mogoče pripisati takšnega pomena, da bi bila s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba prve stopnje z uporabo tega izraza očitno meri na (nemoteno) uporabo vtoževanega dela parcele s strani tožnikov. To je bilo med pravdnima strankama dejansko nesporno, medtem ko obstoja osebne služnosti užitka nobena stranka ni zatrjevala. Zgolj dodati velja, da obširno pritožbeno razpravljanje, da nikakor ni šlo za »užitek,« pritožniku že objektivno ne more biti v korist; ko bi imela tožnika užitek (stvarno pravico na tuji stvari), bi to izključevalo priposestvovanje.

6. Pritožba tudi oporeka ugotovitvi, da sta sporni (in prisojeni) del parcele imela v posesti samo tožnika; trdi, da njuna posest ni bila izključna, vendar z ničemer ne pojasni, na kakšen način in kdaj naj bi toženec izvrševal posest na tem delu parcele, zato so tozadevne pritožbene navedbe pavšalne in neupoštevne.

7. Toženec v pritožbi navaja, da tožnikoma nikoli ni oporekal pravice dostopa do njune hiše preko toženčeve nepremičnine, saj jima je služnostno pravico (ne pa tudi lastninske pravice) na spornem delu parcele ves čas priznaval. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta tožnika vtoževani del parcele uporabljala ne le v omejenem obsegu v okviru služnostne pravice za dostop do njune stanovanjske hiše oz. dvorišča na parceli št. 4372/381 k. o. X., temveč sta vtoževani del parcele toženca tudi urejala, tlakovala, položila robnike, zgradila mejni zid (škarpo), postavila ograjo in kovinska vrata ter na spornem delu tudi parkirala, kar vse presega upravičenja v okviru služnostne pravice.

8. Posest tožnikov na spornem delu parcele je temeljila na darilni pogodbi iz leta 1980, ki je bila tudi realizirana, pa čeprav v manjšem obsegu, kot sledi iz vsebine darilne pogodbe. Za tožnika je bilo bistveno, da ima njuna nepremičnina dostop do javne ceste in sta na tem, zanju ključnem delu sporne parcele posest ves čas tudi izvrševala, kot je že opisano zgoraj. O vsem tem ima sodba prve stopnje obsežne razloge (8. točka obrazložitve), s katerimi pa pritožba niti ne polemizira konkretizirano, temveč le ponavlja svojo tezo, da naj bi šlo le za služnost. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in vsebinsko prepričljiva, zato pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženec posesti nad spornim delom nepremičnine ni izvrševal. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo tudi dejstvo, da je toženec ob robnikih tlakovanega dostopa in dvorišča zasadil ciprese, ki so po njegovih lastnih navedbah predstavljale mejo med parcelo tožnikov in parcelo toženca. Tako se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožnika sporni del parcele posedovala in uporabljala zgolj v okviru služnosti.

9. Pritožbeno sodišče se pridržuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila posest tožnikov zakonita in dobroverna. Temeljila je na pravnem naslovu, darilni pogodbi z dne 24. 12. 1980, po kateri sta tožnika dobila v dar nepremičnino, ki naj bi skladno s 7. členom pogodbe imela dostop do javne poti. Dobroverna posest je z drugim odstavkom 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih2 definirana kot posest, pri kateri posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, torej je o tem dejstvu v opravičljivi zmoti. Povedano drugače: nedobroveren je le tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali bi to moral vedeti. Domneva se, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR).

10. Sodišče prve stopnje se je po presoji pritožbenega sodišča do vprašanja opravičljive zmote tožnikov 11. točki obrazložitve v zadostni meri opredelilo ter tudi navedlo razloge za svojo odločitev, zato se navedbe pritožnika v smeri zatrjevanja bistvene kršitve postopka izkažejo za neutemeljene. Ugotovitev sodišča, da sta bila tožnika dobroverna v smislu zgoraj citiranega člena, vsebuje implicitno ugotovitev, da je bila njuna zmota opravičljiva. Ta ugotovitev je vsebovana tudi v zaključkih sodišča prve stopnje (9. do 12. točka obrazložitve), zakaj ne držijo toženčeve navedbe, s katerimi je skušal njuno dobrovernost (in v okviru tega opravičljivost zmote) izpodbiti; tudi tem razlogom prvostopenjske sodbe pritožba zoperstavi le ponavljanje toženčeve teze, da temu ni tako.

11. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je bilo v celoti na strani toženca, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dobre vere tožnikov ni uspel omajati in dokazati, da so v času potrebne priposestvovalne dobe obstajale okoliščine, ki bi vzbudile dvom, da sta tožnika postala lastnika sporne nepremičnine. Darilna pogodba z dne 24. 12. 1980 je bila v pretežnem delu realizirana, zato sta tožnika utemeljeno lahko verjela, da imata pravico do posesti tudi spornega dela nepremičnine, ki jima je skladno s 7. členom pogodbe omogočal dostop do javne ceste, kar je bilo zanju ključnega pomena. Okoliščina, da tožnika nista uporabljala celotne podarjene nepremičnine, kot izhaja iz opisa v pogodbi, prepričanja pritožbenega sodišča ne omaje. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem v točki 11. obrazložitve je sistematična, natančna in prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo. Sodišče prve stopnje je logično in razumno utemeljilo, zakaj tožencu ne verjame, da sta se tožnika z odmero podarjene parcele strinjala in da sta že od samega začetka (po odmeri) vedela, kje poteka meja.

12. Dejstvo, da parcelacija in odmera podarjenega zemljišča ni bila izvršena skladno z darilno pogodbo z dne 24. 12. 1980, ne pomeni, da bi tožnika tekom priposestvovalne dobe morala imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika pri odmeri podarjenega dela parcele nista sodelovala, prav tako pa tudi ne v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, saj je na podlagi pooblastila z dne 24. 12. 1980 vse potrebno zanju urejal toženec, ki je užival veliko zaupanje tožnikov. Brez njunega sodelovanja je podal izjavo o služnostni pravici vožnje. Toženec je za tožnika sprejemal in odpiral tudi pošto, ki je prihajala na naslov toženca in njegove mame. Kljub temu, da jima je izročil gradbeno dovoljenje, pa v gradbenem dovoljenju služnost ni omenjena, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje (11. točka obrazložitve), da sta bila kljub temu tožnika še do leta 2015 ali 2016 prepričana, da sta lastnika (tudi) dela parcele, ki pomeni dostop do javne ceste. Toženec tudi v pritožbi ne trdi, še manj izkaže, da bi tožnika (kdaj, kako?) seznanil z izjavo o služnosti ali s tem, da se je pri pridobivanju gradbenega dovoljenja izkazalo, da parcela nima dostopa do javne ceste.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede domnevno napačnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s poznavanjem parcelne meje. Tožnika sta res izpovedala, da jima je ob prihodu v Slovenijo toženec pokazal mejnike, vendar pa tudi pritožbeno sodišče sprejema njuno razlago, da so bili pri tem mišljeni obodni mejniki, ki razmejujejo njuno zemljišče proti ostalim sosednjim zemljiščem, ne pa tudi proti zemljišču toženca, saj niti tožnika niti toženec ali njegova mati do zapleta pri pridobivanju gradbenega dovoljenja niso vedeli za drugačno odmero od dogovorjene, ki je tožnikoma odvzela samostojni dostop do javne ceste.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi (česar pritožba sploh ne izpodbija, po oceni pritožbenega sodišča pa je zelo pomembno), da je toženec izpovedal (7. in 8. stran prepisa zapisnika z dne 11. 11. 2019), da je šele pri pridobivanju gradbenega dovoljenja ugotovil, da parcela tožnikov nima dostopa do ceste in da z materjo tožnikoma ob odmeri tega nista povedala, ker niti sama nista vedela (11. točka obrazložitve, konec 13. strani sodbe sodišča prve stopnje). S tem je po eni strani ovržena trditev, da naj bi tožnika že ob odmeri parcele vedela, kje so meje parcele (pri čemer ta toženčeva teza tudi ignorira dejstvo, da tožnika ob odmeri nista bila prisotna), hkrati pa tudi vehementna pritožbena trditev, da so bile meje »že od parcelacije dalje znane.« Po drugi strani pa je s tem toženec sam negiral svoje navedbe v odgovoru na tožbo, da je mati na odmeri parcelno mejo (vedoma, namenoma) drugače pokazala; tako razhajanje med toženčevimi navedbami in izpovedbo tudi upravičeno omaje njegovo verodostojnost. 15. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da tožnika samo na podlagi okoliščine poznavanja mejnikov v naravi še nista bila seznanjena z dejstvom, da njuna parcela po odmeri nima samostojnega dostopa do javne poti. Pritožbeno sodišče dodaja še, da je potrebno vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od posestnika, uravnotežiti z ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari. Ker je toženec ob očitnih in obširnih (tudi gradbenih) posegih tožnikov v vtoževani sporni del parcele tekom daljšega časovnega obdobja ostajal pasiven, jim ni ugovarjal ali kakorkoli izrazil svojega nestrinjanja z njimi, se pri tožnikoma ni in tudi ni mogel vzbuditi sum, da nista lastnika nepremičnine in sta opravičljivo ostajala v zmoti o pripadnosti vtoževane parcele, njuna posest pa ni izgubila značaja dobrovernosti.

16. Tudi okoliščina, da je tožnica izjavila, da del parcele (desno od dovozne poti, gledano s ceste) ni njihov in da sta tožnika glede tega dela umaknila tožbo, ne more sama po sebi pomeniti, da nista bila dobroverna tudi glede dela parcele, kjer poteka dovozna pot. Kot že izpostavljeno, je bilo za tožnika bistveno, da ima njuna parcela (lastniški) dostop do javne ceste, kar je bilo tudi poudarjeno v darilni pogodbi, zato sta bila lahko dobroverna glede prisojenega dela parcele. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na mejo v naravi; sodišče prve stopnje je ugotovilo (11. točka obrazložitve, 14. stran) in tega pritožba ne izpodbija obrazloženo, da je toženec svoj del parcele razmejil od parcele tožnikov s cipresami, ki so segale do roba dovoza; torej sta bili edini naravni meji te ciprese in rob tlakovanega dovoza; da bi na drugi strani dovoza obstajala kakšna »meja v naravi,« toženec ni trdil in tudi v pritožbi tega ne pojasni.

17. Pritožbene navedbe o dogovarjanju glede ureditve dostopne poti v letu 2016 in takratnem zavedanju tožnikov, da do svoje nepremičnine dostopata preko nepremičnine toženca, so nerelevantne, saj sta tožnika sporni del nepremičnine toženca priposestvovala že več kot deset let pred tem in na nepremičnini že tedaj pridobila lastninsko pravico.

18. Neutemeljen je končno tudi očitek, da naj bi bila odločitev o stroških nezadostno obrazložena. Po ustaljeni sodni praksi3 in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba izčrpno pojasnjevati vsake stroškovne postavke. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa.4 Tako je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje. Iz vpogleda v sodni spis (list. št. 137) jasno izhaja, katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje tožnikoma priznalo; toženec bi lahko kadarkoli vpogledal stroškovnik in tako preizkusil pravilnost odmere stroškov.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve po temelju, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da sta tožnika uspela le z delom tožbenega zahtevka, v preostanku pa sta tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je zaključilo (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnika v postopku nista uspela samo s sorazmerno majhnim delom, a hkrati tudi izpostavilo (pritožba tej bistveni ugotovitvi ne nasprotuje), da zaradi tega (umaknjenega) dela niso nastali posebni stroški. Matematični delež uspeha v pravdi ni edini kriterij za odločanje o stroških pri delnem uspehu; sodišče lahko upošteva tudi vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP). V konkretnem primeru je taka pomembna okoliščina ta, da sta tožnika uspela z delom zahtevka, ki je bil zanju bistven in najbolj pomemben za uporabo njune nepremičnine: glede dela parcele, ki jima omogoča dostop do javne ceste. Iz vseh teh razlogov pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

20. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). K odločitvi pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni pripomogel, zato tožnika sama nosita stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji, v nadaljevanju ZTLR, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe in (skoraj) ves čas teka daljše, dvajsetletne priposestvovalne dobe. 3 Glej sklepe VSL I Cp 2374/2015 z dne 21. 11. 2015, I Cpg 125/2016 z dne 11. 10. 2016 in I Cpg 1680/2014 z dne 5. 11. 2014, sodbo VSL I Cpg 534/2019 z dne 23. 4. 2020 in druge odločbe. 4 Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.