Jedro

Če je škodni dogodek pri oškodovancu izzval prej klinično neme bolezenske spremembe, odgovarja povzročitelj škode tudi za tisto škodo, ki izvira iz takih sprememb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora toženka v roku 15 dni plačati tožnici še 539,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2006 do plačila in ji povrniti še 602,37 EUR stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvega roka do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka mora tožnici povrniti 238,51 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 1.187,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2006 do plačila in ji povrniti 98,36 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. V presežku je tožničin odškodninski zahtevek zavrnilo.

Tožnica se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni prav ovrednotilo njene izpovedi in zdravniških izvidov, iz katerih izhaja, da je tožnica med zdravljenjem trpela hude bolečine, takšne pa trpi še zdaj. Izvedenec je lahko podal le objektivno oceno bolečin, obenem pa je jasno navedel, da subjektivni občutek bolečine ne ustreza nujno intenziteti dražljaja, ki bolečino povzroči. Preiskave so pri tožnici res pokazale začetne degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, vendar so bile te pred poškodbo neme in tožnici niso povzročale težav. Sploh pa so takšne spremembe glede na starost tožnice normalne in pričakovane, zato ne bi smele vplivati na višino odškodnine. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo nižjo odškodnino, so nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnica je bila ob poškodbi stara 45 let, izredno dejavna in sposobna za domača dela ter športne dejavnosti brez omejitev. Po poškodbi se ji je kvaliteta življenja bistveno zmanjšala. Svoje delo slabše opravlja, gospodinjska dela mora prelagati na druge in tudi športu se je morala odpovedati. Njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so večje, kot ugotavlja izpodbijana sodba. Sodišče pa je tudi napačno odmerilo pravdne stroške. Tožnica je v celoti uspela več kot s polovico svojega zahtevka in ne le 10,69 %, kot protispisno navaja izpodbijana sodba.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč tudi o tistih odločilnih dejstvih, ki jih je sicer materialnopravno zmotno ocenilo, kot bo še obrazloženo, navedlo jasne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Tudi dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku raziskalo in ugotovilo vse dejanske okoliščine, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine odškodninske odgovornosti, tudi tiste, ki jih tožnica zdaj ponavlja v pritožbi. Dopolnitev ali ponovitev dokaznega postopka tako nista potrebni.

Pravična denarna odškodnina po presoji sodišča prve stopnje znaša 3.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je morala tožnica prestati med zdravljenjem, 2.700,00 EUR za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000,00 EUR za prestani strah, skupaj torej 7.200,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da toženka odgovarja za vso tožničino škodo, z izjemo tistih telesnih bolečin, ki izvirajo iz začetnih degenerativnih sprememb tožničine vratne hrbtenice. Kot je mogoče sklepati iz izpodbijane sodbe, je sodišče tožnici zato prisodilo nižjo odškodnino za telesne bolečine, kot bi ji jo sicer, češ da obravnavana nezgoda ni povzročila povsem nove poškodbe, ampak je zgolj poslabšala že obstoječo okvaro vratne hrbtenice. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da so bile degenerativne spremembe pri tožnici ugotovljene šele pol leta po obravnavani nezgodi. Tožnica je zanikala, da bi imela težave z vratno hrbtenico že pred nezgodo, toženka na nasprotnega ni dokazala, niti ne določno zatrjevala. Potemtakem je mogoče sklepati, da je poškodba vratne hrbtenice v prometni nezgodi povzročila, da so se prej klinično neme bolezenske spremembe manifestirale z bolečinami v vratu, ki so bile zato dolgotrajnejše in intenzivnejše, kot bi bile sicer. Tožnica v zvezi s tem upravičeno izpostavlja, da začetne degenerativne spremembe vratne hrbtenice pri oškodovancih njene starosti niso neobičajne in zato tudi ne nepričakovane. Toženka po presoji pritožbenega sodišča tako odgovarja za vso tožničino škodo iz naslova telesnih bolečin, ki jih je tožnica trpela in jih občasno še trpi po obravnavani nezgodi.

Tožnica pa kljub temu ni upravičena do višje zahtevane odškodnine. Znesek 3.500,00 EUR namreč predstavlja pravično zadoščenje, upoštevaje ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih navaja izpodbijana sodba. Izvedenec ni ugotovil, da bi tožnica zaradi poškodbe trpela poleg srednje hudih in lahkih telesnih bolečin tudi hude bolečine. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje in ne na drugačno tožničino izpoved. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec pri svoji oceni stopnje bolečin med drugim upošteval tudi tožničino individualno občutljivost. Če je torej tožnica res trpela hude bolečine, kot trdi še v pritožbi, potem gre za odraz njene subjektivne preobčutljivosti, ki ni podlaga za prisojo odškodnine. Pri njeni odmeri mora namreč sodišče ugotovljeno škodo ustrezno objektivizirati, tako da odškodnina ustreza predpisanim kriterijem iz 1. in 2. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB-1).

Tudi odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prenizka. Znesek 2.700,00 EUR ustreza ugotovljenim okoliščinam primera, tudi tistim, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to tožničino škodo pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, njeno starost, poklic in obseg funkcionalne prizadetosti. Odškodnina v navedenem znesku tako primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, obenem pa je primerljiva s tistimi, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Pač pa je sodišče prve stopnje napačno valoriziralo zneska, ki ju je toženka že plačala tožnici na račun njene nepremoženjske škode (2.4.2007 2.000,00 EUR in 23.7.2007 3.100,00 EUR, skupaj 5.100,00 EUR). Valorizirana vrednost izplačila naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje v času sojenja znašala 6.013,00 EUR. Upoštevaje javno dostopne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o gibanju indeksov cen življenjskih potrebščin, ki se pri nas uporablja kot merilo inflacije (glej prilogo sodbe), revalorizirana vrednost zneska 2.000,00 EUR na dan izdaje sodbe znaša 2.182,00 EUR, revalorizirana vrednost zneska 3.100,00 EUR pa 3.292,00 EUR, skupaj torej 5.474,00 EUR oziroma 539,00 EUR manj, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Tako se pokaže, da toženka poleg že prisojenega zneska dolguje tožnici še znesek 539,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V tem obsegu namreč tožničina odškodninska terjatev še ni ugasnila. Pravilno uporabo materialnega prava, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, lahko omogoči le takšna valorizacija, ki temelji na pravilnem izračunu revalorizirane vrednosti toženkinega delnega plačila. Sodišče je zato tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

V preostalem pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

Delna sprememba izpodbijane sodbe pa je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pri njihovi odmeri pravilno upoštevalo kriterij potrebnosti stroškov, znašajo tožničini stroški 2.406,27 EUR, toženkini pa 177,89 EUR. Te ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija. Pač pa je zaradi zvišanja odškodnine višji končni tožničin uspeh v pravdi, ki zdaj znaša 34 %, toženkin pa 66 %. Tožnica je namreč zahtevala plačilo 15.097,00 EUR, dosegla pa odškodnino v skupnem znesku 5.126,00 EUR (3.400,00 EUR po delni sodni poravnavi za premoženjsko škodo in 1.726,00 EUR za nepremoženjsko škodo). Tožnica bi bila torej upravičena do 818,13 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do 117,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi morala toženka povrniti tožnici 700,73 EUR, kar je za 602,37 EUR več, kot ji nalaga izpodbijana sodba. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ustrezno spremenilo.

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, pa ji mora toženka v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP in 2. odstavkom 165. člena istega zakona povrniti tudi sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Ti obsegajo stroške za sestavo pritožbe (250 točk), sodno takso za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar upoštevaje odvetniško in taksno tarifo znaša skupaj 238,51 EUR.