30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 307/2002 z dne 11. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 154/2001 z dne 14. 11. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 58/99 z dne 17. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zoper njo je njegov zagovornik vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče ugodilo tako, da je sodbo v delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v delu pa je sodbo spremenilo tako, da je pritožniku izrečeno kazen znižalo na dve leti in šest mesecev zapora, deloma pa je tudi spremenilo zakonsko označbo kaznivega dejanja. V ostalem delu je Višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper sodbo Višjega sodišča so pritožnikovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bil v kazenskem postopku obsojen za ravnanje, ki po svoji vsebini ne predstavlja kaznivega dejanja iz 196. člena KZ. S soobtoženci naj bi se namreč zgolj dogovoril o nakupu mamila, policisti pa so mu odvzeli prostost, ko se je z enim izmed soobtožencev peljal na kraj, kjer naj bi prevzel mamilo. Glede na to meni, da s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov kaznivega dejanja iz 196. člena KZ; še več, teh ni niti začel izvrševati in zato ni podan niti poskus omenjenega kaznivega dejanja. Ravnanje, za katero je bil obsojen, naj bi zato pomenilo zgolj pripravljalna dejanja, ki na splošno niso kazniva niti niso določena kot kazniva v konkretnem primeru. Ustavna pritožba še podrobneje razčlenjuje primere kaznivosti pripravljalnih dejanj, obširno razpravlja o ustreznem obsegu polja kaznivosti v demokratični družbi in polemizira s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem je kaznivo dejanje iz 196. člena KZ dokončano že s tem, ko je bil med kupcem in prodajalcem sklenjen sporazum o blagu in ceni, čeprav mamilo še ni bilo predano kupcu.

3.Ker naj bi s svojim ravnanjem pritožnik ne izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 196. člena KZ, mu je bila po njegovem mnenju z izpodbijanimi sodbami kršena pravica iz 28. člena Ustave. Zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

B.

4.Ustavna pritožba zastavlja vprašanje, ali oseba, ki s prodajalcem sklene dogovor o nakupu mamila, predmeta nakupa pa še ne prevzame v posest niti ne izroči kupnine, stori kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili iz 196. člena KZ. Po pritožnikovem mnenju gre v takem primeru zgolj za pripravljalna dejanja, ki niso kazniva, s čimer naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena Ustave.

5.V prvem odstavku 28. člena Ustave je med drugim določeno, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. KZ je v 196. členu inkriminiral nedovoljeno proizvodnjo in promet z mamili. V prvem odstavku 196. člena KZ je v dispoziciji, ki vsebuje alternativno naštete izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja, med drugim določeno, da se kaznuje, kdor zaradi prodaje kupuje substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila.

6.Kot izhaja iz izpodbijanih sodb, se je pritožnik z enim izmed soobsojencev dogovoril, da mu bo ta zaradi nadaljnje prodaje izročil 50 g heroina za ceno 2.000 takratnih DEM. Prodajalec in še eden izmed soobsojencev sta na makadamskem izogibališču ob cesti pod sneg odložila zavoj z mamilom. Pritožnik se je z enim izmed soobsojencev peljal na kraj, kjer naj bi to mamilo prevzela, a so ju policisti, ki so izvajali ukrep tajnega opazovanja in sledenja, v bližini dogovorjenega kraja prijeli. Kot izhaja iz ustavne pritožbe, pritožnik meni, da takšna sklenitev dogovora o količini in ceni, ne da bi bilo mamilo prevzeto, ne pomeni kupovanja mamila v smislu določbe prvega odstavka 196. člena KZ.

7.Vrhovno sodišče se pri nasprotnem stališču v izpodbijani sodbi sklicuje na mnenje teorije in ustaljeno sodno prakso. Po mnenju teorije je kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena dokončano s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede blaga in cene, pri čemer ni potrebno, da bi bilo blago že predano kupcu.[1] Ustavno sodišče se je v postopku preizkusa te ustavne pritožbe seznanilo tudi s sodno prakso. Iz nje izhaja, kot navaja že Vrhovno sodišče, ustaljeno stališče, da za izpolnitev dispozicije tega kaznivega dejanja zadošča konkreten dogovor med prodajalcem in kupcem.[2]

8.Takó argumentirano stališče v sodbah Vrhovnega sodišča je skladno tudi s splošnim pravnim vrednotenjem v okviru trgovine z dovoljenim blagom, po katerem je kupoprodajno razmerje načeloma sklenjeno z dogovorom med prodajalcem in kupcem o blagu in kupnini, ne pa šele z izročitvijo blaga v posest. Končno je očitno neutemeljeno tudi obširno, po svoji naravi teleološko, razpravljanje ustavnega pritožnika, češ da je njegovo ravnanje predstavljalo le abstraktno nevarnost za zavarovano pravno dobrino (človekovo zdravje), kar pa ne zadošča za uvrstitev njegovega ravnanja v polje kaznivosti. Pritožnikovo ravnanje v konkretnem primeru ne predstavlja bistveno manjše nevarnosti, kot bi jo predstavljal morebitni uspešni prevzem. Neupravičena proizvodnja in promet z mamili kot taka namreč ne poškoduje človekovega zdravja, temveč predstavlja njegovo posebej nevarno ogrozitev – do poškodbe zavarovane pravne dobrine pa pride v določenih primerih samega uživanja mamil.

9.Kot torej enotno izhaja iz doktrinarnih stališč, ustaljene sodne prakse, splošnega pravnega vrednotenja in teleološke razlage, je očitno neutemeljeno pritožnikovo mnenje, da sklenjen dogovor o nakupu mamila vključno z njegovo količino, ceno, krajem in načinom predaje še ne pomeni kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Ker je posledično očitno neutemeljen njegov očitek, da so izpodbijane sodbe kršile načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena Ustave, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opombi:

[1]Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 302.

[2]Takšno stališče je Vrhovno sodišče izrecno sprejelo kot pravno mnenje občne seje dne 19. 12. 1990. To stališče je bilo pozneje ponovljeno v sodni praksi, npr. v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1241/99.