Jedro

Za pooblaščenca okvara v delovanju strankine elektronske pošte na določen dan ni bila predvidljiva. To bi namreč pomenilo, da so težave z delovanjem elektronske pošte prejemnikov običajne (redne, vsakodnevne), odsotnost težav pa izjema, zaradi česar bi normalna raba tega sredstva komuniciranja vključevala tudi zavedanje uporabnikov, da pošta ni dosegla naslovnika. Takemu sklepanju že na splošni ravni ni mogoče pritrditi, saj je ob današnjem stanju informacijske tehnologije navedeno sredstvo mogoče opredeliti kot sprejet zanesljiv način izmenjave informacij. Vendar je treba tudi v takem primeru preveriti, ali bi stranka in njen pooblaščenec z dovolj skrbnim ravnanjem kljub dogodku lahko preprečila zamudo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi prepozno plačane takse za tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-3079/2014-17 z dne 30. 6. 2015 in odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-16-137/2015-4 z dne 14. 6. 2016. Odločbi sta bili izdani v zadevi davčno inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014, z njima pa je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV v višini 198.360,66 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi zaradi neplačane takse za tožbo s sklepom z dne 15. 9. 2016 ustavilo postopek, tožnik pa je po njegovem prejemu na podlagi 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagal vrnitev v prejšnje stanje in plačal sodno takso. Sodišče je ocenilo, da zatrjevani razlog za zamudo (tehnične težave pri delovanju elektronske pošte, zaradi katerih tožnica ni prejela plačilnega naloga za takso, ki ji ga je posredoval pooblaščenec) ni opravičljiv razlog za zamudo. Med drugim se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 519/2015 z dne 23. 9. 2015, po katerem neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da je pritožničin pooblaščenec nalog za plačilo sodne takse prejel 17. 8. 2016. To pomeni, da se je petnajstdnevni rok za plačilo iztekel 1. 9. 2016. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je pritožnica (pravna oseba) navedla, da je komunikacija preko elektronske pošte uveljavljen način komuniciranja med njo in njenim pooblaščencem ter da ji je ta 18. 8. 2016 na ta način poslal tudi navedeni plačilni nalog kot priponko k elektronski pošti. Ker pa je imela tega dne tehnične težave z delovanjem elektronskih sporočil (v delu povezave med njenim strežnikom in računalniki, ki so povezani z njim), direktorica pošte ni prejela.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča(1) je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti.

7. Vrhovno sodišče je zato pritožbene navedbe najprej presojalo z vidika vprašanja, ali je bilo nedelovanje elektronske pošte za pritožnico in njenega pooblaščenca pričakovano. Prvostopenjsko sodišče je o tem zavzelo stališče, da naj bi bila konkretna težava z elektronsko pošto okoliščina, ki bi jo stranka lahko predvidela in zato preprečila zamudo. To stališče je oprlo na pritožničino splošno navedbo, da naj bi bile tehnične težave v zvezi z računalniki nekaj običajnega.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča omenjeni posplošeni argument ne more biti podlaga za sklepanje, da je bila okvara v zvezi z delovanjem elektronske pošte na dan 18. 8. 2016 predvidljiva. To bi namreč pomenilo, da so težave z delovanjem elektronske pošte prejemnikov običajne (redne, vsakodnevne), odsotnost težav pa izjema, zaradi česar bi normalna raba tega sredstva komuniciranja vključevala tudi zavedanje uporabnikov, da pošta ni dosegla naslovnika. Takemu sklepanju že na splošni ravni ni mogoče pritrditi, saj je ob današnjem stanju informacijske tehnologije navedeno sredstvo mogoče opredeliti kot sprejet zanesljiv način izmenjave informacij. Zato se Vrhovno sodišče strinja s pritožnico, da pooblaščenec konkretnega dne ni mogel računati, da ima naslovnica težave pri sprejemu elektronske pošte, in teh tudi ni mogel preprečiti, saj je šlo za dogodek izven njegove sfere.

9. Glede pritožnice, na strani katere se je pojavila ovira za sprejem, bi se lahko postavilo vprašanje, ali bi ob dovolj skrbnem ravnanju lahko preprečila, da ji pošta ni bila dostavljena „na njen računalnik“. Če bi šlo npr. za preobremenjenost poštnega predala (podobno kot pri klasičnem pošiljanju poštnih pošiljk in z njihovo vložitvijo v prenapolnjen hišni predalčnik), ni mogoče izključiti, da ob redni kontroli predala do težav ne bi prišlo. Zato zgolj pavšalno sklicevanje pritožnice na težave pri delovanju elektronske pošte na relaciji med pritožničinim strežnikom in računalnikom direktorice ne zadostuje in je napačno pritožničino razumevanje, da kakršnakoli napaka v delovanju elektronske pošte predstavlja utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

10. Poleg tega je treba skrbnost stranke in njenega pooblaščenca presojati tudi z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo. Vprašanje je, ali bi bilo kljub nastali oviri, na katero ni bilo mogoče računati, mogoče pravočasno poskrbeti za plačilo sodne takse (torej preprečiti zamudo). Vrhovno sodišče je glede komuniciranja med pooblaščencem in stranko že zavzelo stališče(2), da je to stvar njunega notranjega razmerja in ob izvrševanju potrebne skrbnosti ne more biti opravičen razlog za zamudo procesnih dejanj.

11. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo, da bi pooblaščenec, ki je kvalificirana oseba in se zato od njega pričakuje večja skrbnost, lahko na enostaven način preveril prejem sporočila (na primer po telefonu, z novim elektronskim sporočilom), še posebej, ker se je očitno zavedal možnosti tehničnih okvar in ker od pritožnice ni dobil nobenega odgovora. Prav tako bi pritožnica morala pokazati večjo mero skrbnosti in bi se morala pozanimati, kako je s plačilom sodne takse.

12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost ustavitve postopka zaradi nepravočasno plačane sodne takse,(3) pooblaščenec moral ravnati skrbneje, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila sporočilo, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila. S prevzemom taksnega naloga je namreč nastopila situacija, kot bi bilo pisanje z opozorilom o posledici neplačila vročeno stranki sami, zato bi moral storiti več, kot le preposlati nalog ‒ preveriti bi moral, ali je stranka ravnala v skladu z njim. Dodatna skrbnost se pri pooblaščencu, ki je tudi po lastnih navedbah pravni strokovnjak in se že več let ukvarja z zastopanjem strank, pričakuje, toliko bolj zaradi resnosti posledic pri opustitvi zahtevanega plačila. Zato bi moral ob védenju, da neplačilo takse za tožbo pomeni konec postopka, sprejeti dodatne ukrepe za zagotovitev, da bo takšna obveznost tudi ob morebitnem dogovoru med njim in stranko, da slednja izvrši plačilo takse, izpolnjena.

13. Vrhovno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da niti pritožnica ni storila vsega, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. V pritožbi sicer navaja, da je zaupala pooblaščencu, da ji bo po elektronski poti poslal nalog, kar pa je ne razbremeni, da zaradi zaznanih težav pri delovanju pošte(4) ne bi sprejela ukrepov za preprečitev neugodnih posledic dogodka. Ob dejstvu, da je 7. 7. 2016 podpisala pooblastilo za zastopanje v obravnavanem upravnem sporu (priloga A1), da je pooblaščenec 22. 7. 2016 vložil tožbo in da je pričakovala prejem plačilnega naloga po elektronski poti, bi morala pri pooblaščencu preveriti, ali ji je ta dan pošiljal pošto.

14. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da pritožnici ni mogoče očitati neskrbnosti v komunikaciji, ker da se je zanesla na ustaljen medsebojen način komuniciranja, ki naj bi več let potekal brez težav, saj je očitno, da bi lahko pošiljatelje pričakovane pošte takoj seznanila s problemom in na ta način pri njih preverila morebiti „izgubljeno“ pošto. Taka skrbnost se od povprečne stranke pričakuje vsaj v razmerju do pooblaščencev, ki jo zastopajo v sodnih postopkih in s katerimi komunicira na obravnavani način.

15. Neutemeljeno je tudi stališče, da naj bi si razlogi izpodbijanega sklepa nasprotovali. S pojasnjevanjem predvidljivosti dogodka in opustitve zadostne skrbnosti po njem je sodišče prve stopnje utemeljilo, da zatrjevani vzrok za zamudo ni opravičljiv. Če je v zaključku navedlo, da bi pritožnica sodno takso lahko plačala nenazadnje že ob vložitvi tožbe, saj je ta v upravnem sporu določena v fiksnem znesku in njena višina ni odvisna od odmere sodišča, s tem ni izrazila stališča, na katerega meri pritožba, češ, da vrnitev v prejšnje stanje zaradi nedelovanja elektronske pošte sploh ni mogoča. Sodišče je s tem dalo le pragmatično pojasnilo, na kakšen način, ki za stranko upravnega spora ni dodatno obremenjujoč (da bi morala na podlagi predpisanih pravil sama izračunavati višino sodne takse), se je mogoče izogniti vsakršni zamudi in zapletom zaradi nje.

16. Ker za odločitev v zadevi ostale pritožbene navedbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Npr. sklepi I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015. 2 Npr. v sklepu X Ips 280/2014 z dne 25. 2. 2015, II DoR 589/2010 z dne 31. 3. 2011. 3 Sestavni sestavni del plačilnega naloga je bilo opozorilo, da se bo v primeru neplačila štela tožba za umaknjeno.

4 Iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da je te začela odpravljati še isti dan, to je 18. 8. 2016.