Jedro

Utemeljen je tožbeni ugovor, da se parcela, na kateri je dovoljena gradnja nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč. Kršena so bila pravila postopka, ker tožnici kot mejašu ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 14.9.1992 v izreku pod točko 2.

Obrazložitev

Tožeča stranka je lastnica zemljišča parc. št. 295/5. Prvostopni upravni organ je dne 14.4.1992 izdal investitorjema lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše s samostojno garažo na zemljišču parc. št. 295/3 in 292/3. Zoper izdano lokacijsko dovoljenje se je tožnica kot mejaš pritožila in zahtevala, da se opravi lokacijski ogled in obravnava, kjer ji bo dana možnost, da se kot stranka udeleži postopka. Prvostopni organ je to pritožbo zavrgel po 2. odstavku 234. člena zakona o splošnem upravnem postopku z utemeljitvijo, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev pritožbe glede na to, da sta investitorja, pred izdajo lokacijskega dovoljenja, predložila novo situacijo objektov in komunalnih vodov, po kateri znaša odmik objektov od meje zemljišča, last tožnice, 5 m, od stavbe pa 8 m. Tožena stranka je v izreku izpodbijane odločbe pod točko 1. odpravila odločbo prvostopnega organa, s katero je bila tožničina pritožba zavržena, pod točko 2. pa je pritožbo zoper odločbo o lokacijskem dovoljenju zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica kot mejaš v lokacijskem postopku položaj stranke, ne glede na oddaljenost objekta od meje. Zato je prvostopni organ neutemeljeno zavrgel njeno pritožbo. Utemeljene so tudi tožničine navedbe, da je bil s tem, ko ji kot stranki ni bilo omogočeno, da bi se udeležila ogleda, kršen upravni postopek. Vendar tožena stranka ugotavlja, da je lokacijsko dovoljenje izdano z upoštevanjem vseh pogojev, določenih z odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra) in submestna središča (Uradni list RS, št. 7/92). Objekt bo od sosednjega zemljišča in objekta oddaljen toliko, da nanju ne bo imel vpliva, enako velja glede višine stavbe. Zato po stališču tožene stranke kršitev postopka, do katere je prišlo, ker prvostopni organ tožnici ni dal položaja stranke, ni vplivala na pravilnost in zakonitost lokacijskega dovoljenja. V zvezi z navedbo tožnice, da investitorja nista lastnika zemljišč, za katera je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, pa tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da sta investitorja lastništvo zemljišča izkazala z zemljiškoknjižnim izpiskom.

Zoper to odločbo je tožnica sprožila upravni spor v delu (točka 2), v katerem je bila njena pritožba zavrnjena. V tožbi ponavlja navedbe iz pritožbe, poleg tega še navaja, da je zemljišče parc. št. 292/3 kmetijsko zemljišče, ki je trajno namenjeno za kmetijstvo in na njem ni možna gradnja stanovanjskih objektov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v točki 2. izreka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bi prvostopni organ moral dati tožnici kot mejašu položaj stranke v lokacijskem postopku. Takšno stališče temelji na 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče pa, glede na vsebino pritožbe in tožbene navedbe, ne sprejema stališča tožene stranke, da ta kršitev postopka v tem primeru ni vplivala na zakonitost prvostopnega upravnega akta. V konkretnem primeru je območje zahtevane lokacije urejeno s prostorsko ureditvenimi pogoji in zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih, vsebovanih v že citiranem občinskem odloku. Toda na podlagi predloženih upravnih spisov in lokacijske dokumentacije, po mnenju sodišča, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je izdano lokacijsko dovoljenje res v skladu s prostorsko ureditvenimi pogoji. Tožnica namreč smiselno zatrjuje, da pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni bil pravilno uporabljen zakon oziroma na zakon oprt predpis, ker se parcela št. 293/3 nahaja v območju, ki je opredeljeno kot I. območje kmetijskih površin, kjer ni možna gradnja stanovanjskih objektov. Sodišče ugotavlja, da je kopija kartografske dokumentacije - izsek iz družbenega plana občine Novo mesto za obdobje 1986-1990, ki je v spisu, zelo nečitljiva tako, da utemeljenosti teh tožbenih navedb ni mogoče presoditi. Razen tega sodišče ugotavlja, da je v tem dokumentu s predlaganim posegom označena le parcela št. 295/3, medtem ko je lokacijsko dovoljenje izdano za parceli št. 295/3 in 292/3. Zato je sodišče, pred izdajo odločbe, prvostopni organ zaprosilo, da mu dostavi izvirno dokumentacijo - izsek iz družbenega plana. Prvostopni organ je sodišču poslal overjeno kopijo - izsek iz družbenega plana za navedeno katastrsko občino. Čeprav tudi ta fotokopija ni povsem čitljiva, pa glede na lego zemljišča parc. št. 292/3 in potek meje, s katero je določeno prvo območje kmetijskih zemljišč, sodišče dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja - da je dovoljena lokacija na tej parceli v skladu z že citiranim občinskim odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih. Sodišče pri tem še pripominja, da prvostopni in drugostopni organ tudi ugotavljata, da se parceli št. 292/3 in 295/3 nahajata v ureditvenem območju V/B2. Iz kopije prostorsko ureditvenih pogojev - ki je prav tako slabo čitljiva - pa bi, po oceni sodišča, izhajalo, da se navedeni parceli nahajata na območju V/C8. Iz vseh navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba nezakonita, ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka in ker dejansko stanje glede bistvene okoliščine - ali se nahaja parcela št. 292/3 v prvem območju kmetijskih zemljišč - ni pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena iz razloga po 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, kot je to določeno v izreku te sodbe. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).