Jedro

Trditve tožeče stranke o nedenarnih terjatvah so v predlogu presplošne, zaradi česar ni bilo mogoče niti s stopnjo verjetnosti ugotoviti njihov obstoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo razpolagati (odtujiti ali obremeniti) z 1/75 idealnim solastninskim deležem določenih nepremičnin in z 1/20 idealnim solastninskim deležem določenih nepremičnim z zaznambo te prepovedi na teh nepremičninah v zemljiško knjigo.

2. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena .

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti zatrjevane terjatve na ugotovitev ničnosti dveh skupščinskih sklepov tožene stranke o povečanju osnovnega kapitala, ter v zvezi s tem ugotovitev ničnosti pogodbe o vložitvi stvarnega vložka z dne 25.7.2008 in aneksa k tej pogodbi z dne 14.11.2008 ter pogodbe o izročitvi in prevzemu nepremičnin kot stvarnem vložku z dne 29.12.2008. Pri tem je pravilno ocenilo, da so trditve tožeče stranke v predlogu o teh nedenarnih terjatvah presplošne, zaradi česar ni bilo mogoče zaenkrat niti s stopnjo verjetnosti ugotoviti njihov obstoj.

7. Pravilno pa je tudi zaključilo, da so trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevano denarno odškodninsko terjatev, enako presplošne, da bi bil mogoč preizkus verjetnosti obstoja le-te.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke in se na njih sklicuje v izogib ponavljanju. Tožeča stranka pa s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji jasnih in in logičnih razlogov sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti.

9. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja zatrjevanih terjatev, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bo njihova izpolnitev brez začasne odredbe otežena ali onemogočena. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala drugega od kumulativno predpisanih dveh pogojev, ki morajo biti izkazani za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je v svojem predlogu zgolj navedla, da toženi stranki z izdano začasno odredbo ne bo nastala škoda, s čimer je smiselno zatrjevala razloge iz 3. odst. 270. člena ZIZ in 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zavrnilo te trditve, kot presplošne, s pravilno oceno, da je vsak poseg v lastninsko pravico lastnika že sam po sebi škodljiv.

11. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne zatrjevane kršitve 1z 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj ga je bilo mogoče preizkusiti.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).