Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožena stranka na dan uveljavitve stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ, ni bila imetnik stanovanjske pravice. Po uveljavitvi SZ pa imetnik stanovanjske pravice ni mogla postati, saj SZ imetništva stanovanjske pravice več ne pozna. Le tiste osebe, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice, so lahko po določbah SZ stanovanje odkupili, ali pa sklenili z lastnikom najemno pogodbo. Sklicevanje tožene stranke na določbo 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR - je pravno napačno, saj po uveljavitvi SZ stanovanjske pravice na način iz 50. člena ZSR ni več mogoče pridobiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala izpraznitev stanovanja v I. glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 47.600 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka v letu 1991 izgubila stanovanjsko pravico zato, ker je opustila uporabo stanovanja. Tudi ob taki ugotovitvi, pa je odločitev sodišča materialnopravno napačna. Od izgube stanovanjske pravice dalje namreč tožena stranka še naprej uporablja stanovanje. Ker gre za nezakonito uporabo stanovanja, bi moralo sodišče upoštevati določbo 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih in tožbeni zahtevek zavrniti, saj sta do vložitve tožbe na izpraznitev stanovanja pretekli več kot dve leti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožena stranka na dan uveljavitve stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ, ni bila imetnik stanovanjske pravice. Po uveljavitvi SZ pa imetnik stanovanjske pravice ni mogla postati, saj SZ imetništva stanovanjske pravice več ne pozna. Le tiste osebe, ki so bile ob uveljavitvi SZ imetniki stanovanjske pravice, so lahko po določbah SZ stanovanje odkupili, ali pa sklenili z lastnikom najemno pogodbo. Sklicevanje tožene stranke na določbo 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR - je pravno napačno, saj po uveljavitvi SZ stanovanjske pravice na način iz 50. člena ZSR ni več mogoče pridobiti. Tožena stranka zato s tem, da je v času od uveljavitve SZ pa do vložitve tožbe (4.2.1993), tedaj več kot dve leti, nezakonito uporabljala stanovanje, stanovanjske pravice ni pridobila. Ker z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, zaseda stanovanje nezakonito (58. člen SZ), zaradi česar sta sodišči prve in druge stopnje tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodili.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).