Jedro

Ker je sodišče spričo trditev in dokaznih predlogov tožnika izbralo za ugotovitev zavarovalne vsote metodo valorizacije, je pravilno vzelo kot izhodišče zavarovalno vsoto, ki je veljala ob nastanku škode, se pravi v letu 1983, na podlagi takratnih predpisov, navedenih v prvostopenjski sodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 2.10.1983, ko je toženec, odgovornostno zavarovan pri toženki, povzročil škodo takrat še mladoletnemu tožniku, je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju o še aktualnem zahtevku za plačevanje rente za čas od 1.6.1996 do 18.2.1998 in za čas od 18.2.1998 dalje odločilo, da ga zavrne (pri čemer navede kot toženo stranko le toženko, kar pomeni, da o še odprtem zahtevku zoper toženca še ni odločeno). Zavzelo je stališče, da je treba glede na toženkin ugovor izčrpane zavarovalne vsote vzeti za podlago zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka (pet milijonov dinarjev, kar da po denominaciji in devalvaciji 500 SIT). To vsoto kakor tudi vsa dosedanja izplačila toženke tožniku pa je treba valorizirati z indeksno klavzulo. Takšen izračun pokaže, da je zavarovalna vsota dejansko že izčrpana. Tožnikov predlog za uporabo devizne klavzule je zavrnilo, ker ga je podal že po prvem naroku, opravljenem po noven Zakonu o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s tem, da se vzame zavarovalna vsota, kot je veljala ob škodnem dogodku, in se valorizira z indeksno metodo. Tožnik je sam predlagal, naj takšen obračun predloži tožena stranka. Če bi tožnik hotel uspeti zoper toženkin ugovor o izčrpani zavarovalni vsoti, bi moral pokazati več procesne aktivnosti. Zatrjevati bi moral okoliščine, ki bi opravičevale odstop od uporabljenega jamstva do višine zavarovalne vsote.

Proti sodbama prve in druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je ves čas postopka trdil, da gre za izreden škoden dogodek, zaradi katerega je postal v zgodnji mladosti 100 % invalid. Tako sta obe sodišči kršili postopek z navedbo, da niso bile zatrjevane in izkazane dejanske okoliščine specifičnosti tega primera, ki bi opravičevale odstop od omenjenega jamstva zavarovalnice. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, ker sta sodišči vzeli za izhodišče 500,00 borih SIT in potem izvršili matematično valorizacijo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje oziroma njuno spremembo, tako da bo stroškovno ugodeno tožbenim zahtevkom.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe je tožnik predlagal, naj centrala toženke v Ljubljani navede valorizirano višino zavarovalne vsote. Ko je ta to storila, je predlagal, naj sodišče samo opravi valorizacijo. Na naroku za glavno obravnavo 9.11.2000 sta se tožnik in toženka strinjala, naj se valorizacija opravi na podlagi "indeksne klavzule" (očitno je bila mišljena metoda valorizacije zavarovalne vsote z indeksom drobnoprodajnih cen). Toženka je takšen obračun izdelala, tožnik pa je potem podal še predlog za valorizacijo na podlagi nemških mark ali ameriških dolarjev in predlog, naj sodišče samo ugotovi višino obvezne zavarovalne vsote, potem pa zaprosi za valorizacijo Banko Slovenije. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je le še poudaril, da "ne gre za matematiko". Ob takšnih tožnikovih stališčih in predlogih nikakor ne gre za postopkovno kršitev (revizija je natančneje ne opredeli) sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo, da tožnik ni podal navedb o specifičnosti obravnavanega škodnega primera, na podlagi katerih bi sodišče, če bi jih ugotovilo, lahko odstopilo od sprejete metode ugotovitve zavarovalne vsote.

Sodeč po pritožbenih trditvah meri revizija na stališče (večkrat uporabljeno v sodni praksi), da mora zavarovalna vsota zadoščati za kritje vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen v povsem izjemnih primerih. Zavarovanje naj bi po tem stališču krilo običajne škode. Tožnik pa celo v reviziji poudarja, da gre v tem primeru za izredni škodni dogodek in 100-odstotno invalidnost. Trdi torej še sedaj nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar bi rad dosegel. Neutemeljen je tudi materialnopravni očitek, češ da sta sodišči napačno izbrali za izhodišče "znesek 500,00 borih SIT". Ker je sodišče spričo trditev in dokaznih predlogov tožnika izbralo za ugotovitev zavarovalne vsote metodo valorizacije, je pravilno vzelo kot izhodišče zavarovalno vsoto, ki je veljala ob nastanku škode, se pravi v letu 1983, na podlagi takratnih predpisov, navedenih v prvostopenjski sodbi. Sicer pa revizija sama ne pojasni, katero izhodišče bi bilo pravo. Glede na tožnikovo razpolaganje z zahtevkom in njegovimi predlogi, danimi med sojenjem na prvi stopnji, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).