Jedro

Ukrepa odpovedi prebivanja tujcu ni mogoče izreči, ne da bi bil pred tem izveden dokazni postopek, v katerem bi imela stranka možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in ne da bi bile ugotovljene okoliščine iz 2. odstavka 25. člena zakona o tujcih ter posledice, ki bi jih ukrep povzročil prizadetemu in njegovi družini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani št. 0016/9-XVII-126.299 z dne 8.7.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve Občine Brežice št.252-169/92-2 z dne 9.7.1992,s katero je navedeni upravni organ tožniku odpovedal začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo 4 let,s tem da mora območje Republike Slovenije zapustiti v roku 24 ur od vročitve odločbe.V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da je ob upoštevanju pravnega mnenja in pripomb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v ponovnem postopku zaslišala tožnika in uradno osebo Ministrstva za obrambo,ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotovila,da je odpoved prebivanja tožniku utemeljena in v skladu z določbo 23. člena zakona o tujcih (Ur.l.RS, št.1/91-I), po kateri se prebivanje tujcu lahko odpove,če to terjajo razlogi javnega reda,varnosti in obrambe države. Tak zaključek tožena stranka opira na izjavo uradne osebe Ministrstva za obrambo,iz katere izhaja,da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo imel kot aktivni pripadnik JA posebne naloge in se je v ta namen sestajal z načelnikom letalske baze Cerklje,načelnikom KOS-a in komandirjem vojaške policijske garnizije,tožnikova brunarica pa je služila kot skladišče orožja in razstreliva.Iz izjave uradne osebe ministrstva tudi izhaja,da dokument,ki ga je predložil tožnik in iz katerega izhaja,da je bil 15.aprila 1992 razrešen aktivne vojaške službe,nima pravne veljave,ker ga je podpisal polkovnik,ki takrat ni bil več komandant enote.Prav tako iz izjave te priče tudi izhaja,da se tožnik še vedno zadržuje na letališču v Banja Luki.Tožena stranka še navaja,da je k ugotovitvi dejanskega stanja prispevala tudi izjava pooblaščene uradne osebe uprave za notranje zadeve Krško v postopku odvzema državljanstva tožniku,iz katere izhaja,da je tožnik ekstremno prosrbsko usmerjen,da je v času agresije na Slovenijo grozil vojakom in oficirjem,ki so bili do agresije neopredeljeni,da je bil sodelavec KOS ter da je sodeloval pri vojaških operacijah JA na Republiko Hrvaško.Tožena stranka meni,da tudi ob upoštevanju okoliščin,da tožnik živi v Sloveniji že od leta 1966 in da ima v Sloveniji ženo in otroka,ni podlage za drugačno odločitev.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo.Navaja,da tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala pravnega mnenja in pripomb vrhovnega sodišča,danih v sodbi št.U1032/92 z dne 18.3.1993,zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.Tožena stranka se sklicuje na navedbe uradne osebe Ministrstva za obrambo,ki so neresnične in tudi niso dokazane,tožniku pa tudi ni bila dana možnost,da se o njih izjavi.Predlaga,da sodišče odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve.Navaja še,da se izjavi tožnika in priče sicer bistveno razlikujeta,da pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov večjo verodostojnost poklonila podatkom,ki jih je posredovala uradna oseba Ministrstva za obrambo.Tudi iz sodbe vrhovnega sodišča izhaja,da je tožnik glede na to,da je bil zastavnik letalstva JA, v času ko je ta izvajala agresijo na Republiko Hrvaško, škodoval interesom Republike Slovenije,da gre torej za osebo,ki je delovala zoper varnost in obrambo države. Predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bilo odpovedano začasno prebivanje v Republiki Sloveniji,že enkrat odločala in pritožbo zavrnila z odločbo št.0016/9-XVII-126.299 z dne 20.10.1992,ki pa je bila v upravnem sporu odpravljena s sodbo tega sodišča št.U 1032/92 z dne 18.3.1993.Razlog za odpravo navedene odločbe tožene stranke so bile kršitve določb zakona o splošnem upravnem postopku (7.,8.9.143.in 159.člena ZUP) in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Po proučitvi upravnih spisov,tožbenih navedb in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja,da je utemeljen tožnikov ugovor,da tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala mnenja in pripomb danih v navedeni sodbi. Upoštevajoč mnenje in pripombe te sodbe bi morala tožena stranka odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka in dokazni postopek izvesti v skladu z določbo 143.člena ZUP tako,da bi imel tožnik zaradi zavarovanja svojih pravic in pravnih koristi možnost izjaviti se o vseh okoliščinah in dejstvih,ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku. Dejstva, na podlagi katerih temelji izpodbijana odločba,bi morala tožena stranka ugotoviti z dokazi (159.člen ZUP).Tožena stranka tako ni ravnala.Da je odpoved začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji za tožnika utemeljena zaradi razlogov javnega reda,varnosti in obrambe države, namreč tožena stranka zaključuje na podlagi izjave uradne osebe Ministrstva za obrambo,ki v postopku niti ni bila zaslišana.Izjava osebe,ki v postopku ni bila zaslišana in tožniku ni bila dana možnost,da se o njej izjavi,ne more biti dokaz o odločilnih dejstvih.Vse dokaze je namreč treba izvajati v dokaznem postopku, stranki pa mora biti dana možnost,da sodeluje pri izvedbi dokazov (143.člen ZUP).Samo na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka bo imela tožena stranka podlago za presojo ali so v obravnavanem primeru podani razlogi javnega reda,varnosti in obrambe države, zaradi katerih se po 1.alineji 1.odstavka 23.člena zakona o tujcih tujcu lahko odpove prebivanje v Republiki Sloveniji. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka upoštevati okoliščine iz 2.odstavka 25.člena istega zakona (dolžino tožnikovega prebivanja v Sloveniji,njegove osebne, gospodarske in druge vezi,ki ga vežejo na Slovenijo in posledice,ki bi jih povzročil ukrep zanj in za njegovo družino). Določba 23.člena navedenega zakona namreč daje upravnemu organu pravico,da po ugotovitvi razlogov,naštetih v tem členu,odloči po prostem preudarku.Ali bo tožena stranka v obravnavanem primeru to pravico tudi uporabila je odvisno prav od okoliščin iz 2.odstavka 25.člena tega zakona.Zato bo morala pred odločitvijo o navedenem ukrepu skrbno pretehtati ali je v tem primeru javni interes,da se zavaruje javni red in varnost države, močnejši od zasebnega interesa, gledanega predvsem z vidika posledic,ki bi jih ukrep povzročil tožniku in njegovi družini.Vse navedeno bo morala tožena stranka upoštevati pri ponovnem odločanju v stvari.

Ker tožena stranka tudi v ponovnem postopku ni odpravila pomanjkljivosti in ni izvedla ugotovitvenega postopka v skladu z določbami ZUP,zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno,sodišče ni moglo slediti tožnikovemu predlogu in rešiti spora,zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih,ki ga je tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo ko republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I).