Jedro

Glede na problematiko, ki jo izpostavljajo zagovorniki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, posledično pa dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Je pa dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno izpostavljeni privilegij zoper samootožbo je dejansko ustavna pravica, vendar se le-ta glede na ustaljeno sodno prakso razteza zgolj na tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor, vključno z odvzemom prostosti vejica, od 5. 4. 2025 od 08:55 ure dalje. Odločilo je še, da se zaseženo pornografsko in drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, vzame. Prav tako se vzame tudi prenosni računalnik znamke Lenovo, serijskih številk ... in CD zgoščenke številka 5, 9 in 10, kar vse je bilo zaseženo obtožencu. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 29. člena Ustave RS. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe. Predlagali so, da se jih o seji in sestavi pritožbenega senata obvesti.

Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena preko videokonference v navzočnosti obtoženca, ki se je nahajal v prostorih zavoda za prestajanje kazni zapora in odvetnice B. B. kot substitutke obtoženčevih zagovornikov, odvetnikov iz Odvetniške družbe C., ter skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je državno tožilstvo ob izkazanem obvestilu o seji senata, ni udeležilo.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo 29. člena Ustave RS, zagovorniki utemeljujejo z navedbami, da so pravosodni policisti na podlagi anonimnega obvestila z dne 7. 5. 2024, iz katerega so izhajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti oziroma, da je že takrat izhajal zoper v navedenem obvestilu imenovane obsojence osredotočen sum izvršitve kaznivega dejanja, opravili razgovore s temi obsojenci oziroma osumljenci, ne da bi bili slednji poučeni o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, med drugim tudi o privilegiju zoper samoobtožbo, posledično pa bi morale biti izjave teh obsojencev, v katerih so se samoobremenili, izločeni iz spisa, skladno z določbo 83. člena ZKP. Enake ugotovitve veljajo tudi glede odvzetih predmetov, ki so jih obsojenci prostovoljno izročili pravosodnim policistom, saj se privilegij zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov. Navajajo še, da so sicer pravosodni policisti dolžni odvzeti predmete, ki jih obsojenci ne smejo imeti pri sebi, vendar gre v takih primerih za predmete, ki so nedovoljeni nasploh (alkohol, nedovoljena komunikacijska sredstva in podobno), ali obsojenci za posest teh predmetov nimajo posebnega dovoljenja. V obravnavanem primeru pa so pravosodni policisti v razgovorih z obsojenci ugotovili, da obtoženec poseduje posnetke in fotografije s pornografsko vsebino mladoletnih oseb, posledično pa so mu odvzeli njegov prenosni računalnik, za katerega je sicer imel dovoljenje, ter devetnajst CD zgoščenk. Ker obsojenci niso bili deležni pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, je po mnenju obrambe podana očitna vzročna zveza med zatrjevano nezakonitostjo in pridobljenimi podatki ter dokazi, zaradi česar je potrebno vse dokaze izločiti v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa.

Zatrjevana kršitev ni podana. Pri presoji pritožbene razlage sodišče druge stopnje izhaja iz izhodišča, da so pravosodni policisti pooblaščene uradne osebe Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot organa v sestavi ministrstva, pristojnega za pravosodje (201. in 214. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - v nadaljevanju ZIKS-1), medtem ko je policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Naloge in pooblastila pravosodnih policistov, ki opravljajo naloge varovanja in nadzora, določata že omenjeni ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik). ZIKS-1 v prvem odstavku 235. člena določa, da pravosodni policisti skrbijo za varnost, red in disciplino tako, da 1. varujejo zavod in obsojence; 2. spremljajo obsojence zunaj zavoda; in 3. izvršujejo druge naloge, ki jih določa ta zakon. Pravosodni policisti svoje naloge varovanja in nadzora izvajajo v zavodih za prestajanje kazni zapora (in ob spremljanju obsojencev izven zavoda), torej v objektih oziroma v socialnem okolju, ki zaradi visoke stopnje varnostnega tveganja ter zaradi učinkovitega zagotavljanja varnosti, reda in discipline, zahteva še posebno poostren nadzor in varovanje. Za zagotovitev varnosti, reda in discipline imajo pravosodni policisti pooblastila, določena v 235. členu ZIKS-1, med drugim tudi zbiranje operativnih informacij o obsojencu ter odvzem nedovoljenih stvari. Slednje bolj podrobno obravnava 236.h. člen ZIKS-1, ki med drugim določa, da pravosodni policist obsojencu odvzame stvari, ki jih po tem zakonu ne sme imeti pri sebi (prvi odstavek). O najdbi in odvzemu nedovoljenih stvari, katerih posest ali uporaba bi lahko pomenila kaznivo dejanje, se takoj obvesti policijo. Če gre za sum storitve kaznivega dejanja, pravosodni policist stvari zavaruje kot dokaze (tretji odstavek). 78. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora pa med drugim določa, da nedovoljene stvari, ki se najdejo med prestajanjem kazni, se obsojencu odvzamejo. O odvzetih stvareh se obsojencu izda potrdilo, v katerem so te stvari opisane. Drugi izvod potrdila se hrani v zavodu (prvi odstavek). V primeru, da stori obsojenec v zavodu ali med spremstvom zunaj zavoda dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je zavod dejanje dolžan naznaniti pristojnemu državnemu tožilstvu ali pristojni policijski postaji. Obenem z ovadbo mora zavod navesti dokaze, za katere ve, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila. Skladno s 33. členom Pravilnika pravosodni policisti v primeru dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, zavarujejo kraj dejanja in obvestijo policijo (prvi odstavek). Pravosodni policist nudi policistom strokovno pomoč in informacije pri odkrivanju kaznivih dejanj ali priprav nanje (drugi odstavek). Zavarovanje kraja dejanja pomeni izvedbo ukrepov, ki so potrebni, da se na kraju dogodka nič ne spremeni oziroma, da se izvedejo le najnujnejši varnostni ukrepi ter se pri tem ne uničijo ali poškodujejo sledi in materialni dokazi (tretji odstavek). V primeru izvršitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, so torej pravosodni policisti, enako kot drugi državni organi, o tem zgolj dolžni obvestiti policijo oziroma podati kazensko ovadbo, zavarovati kraj dejanja in dokaze ter policistom nuditi strokovno pomoč in informacije pri odkrivanju kaznivih dejanj ali priprav nanje.

Glede na problematiko, ki jo izpostavljajo zagovorniki, pritožbeno sodišče nadalje še pojasnjuje, da v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, posledično pa dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Je pa dokaze, ki so pridobljeni v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno izpostavljeni privilegij zoper samootožbo je dejansko ustavna pravica, vendar se le-ta glede na ustaljeno sodno prakso razteza zgolj na tiste nekazenske postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Iz spisovnega gradiva, kot pravilno navaja pritožba, izhaja, da je zavod dne 7. 5. 2024 prejel anonimno obvestilo, da obsojenci D. D., E. E. in F. F. posedujejo otroško pornografijo in si jo z USB ključkom izmenjujejo med seboj. Na podlagi te prijave je naslednjega dne višji pravosodni policist, operativni vodja G. G., opravil razgovore z imenovanimi obsojenci ter tudi obsojenima H. H. in obtoženim A. A. Na podlagi njihovih izjav so bili obsojencem proti potrdilu o odvzemu nedovoljenih stvari na podlagi 236.h člena ZIKS-1 v zvezi z 78. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, odvzeti prenosni računalniki s pripadajočo opremo. Obtožencu je bil konkretno odvzet prenosni računalnik "Lenovo", priključni napajalni kabel ter 19 CD zgoščenk, pri čemer je potrdilo o odvzemu nedovoljenih stvari obtoženec tudi brez pripomb podpisal. V nadaljevanju je zavod na podlagi 89. člena ZIKS-1 policiji naznanil sum storitve kaznivega dejanja - posedovanje pornografskega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, ki naj bi ga storil obtoženec, kateremu so bili proti potrdilu odvzeti tehnični predmeti in se hranijo v zavodu.

Glede na navedeno ter upoštevaje uvodoma predstavljena izhodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravosodni policisti v ZPKZ ... v zvezi s podano anonimno prijavo niso izvajali nalog in pooblastil policije v predkazenskem postopku ter da pravosodni policist G. G. obsojence, vključno z obtoženim, v zvezi z njihovimi izjavami ni obravnaval kot osumljence storitve kaznivega dejanja. Pravosodni policist je namreč v razgovorih z obsojenci preverjal navedbe anonimne prijave, ali torej obsojenci posedujejo nedovoljene stvari - pornografsko gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, ki jih je potrebno skladno z že omenjeno določbo 78. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora proti potrdilu odvzeti, torej je opravljal razgovore izključno v okviru nalog zagotavljanja varnosti, reda in discipline v zavodu, posledično pa obsojence, vključno z obtožencem, ni bil dolžan poučiti o pravicah iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP. Ker se je v razgovorih potrdil sum, da obsojenci, vključno z obtožencem, posedujejo navedene nedovoljene stvari, so jim bile le-te proti potrdilu odvzete, pri čemer je obtoženec, kot je bilo že omenjeno, to potrdilo tudi brez pripomb podpisal. V nadaljevanju je zavod policiji naznanil, kot je bilo tudi že navedeno, sum storitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil obtoženec, pri tem pa je pravosodni policist I. I., stvari, ki so bile obsojencem odvzete, izročil policistu J. J., ki je na podlagi 222. člena ZKP in ob pogojih 148. in 164. člena ZKP sestavil zapisnik o zasegu predmetov.

Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri izjavah, ki so jih obsojenci vključno z obtožencem, podali pravosodnemu policistu, ne gre za izjave, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa na podlagi 83. člena ZKP, inkriminirane slikovne in video datoteke, ki jih je obsojenec v času prestajanja kazni zapora v ZPKZ posedoval na svojem prenosnem računalniku Lenovo in treh CD zgoščenk, pa niso bile pridobljene s kršitvijo ustavno določene človekove pravice, in sicer privilegija zoper samoobtožbo, niti niso bile pridobljene na podlagi nedovoljenega dokaza - predhodno omenjenih izjav obsojencev, ki bi jih bilo potrebno po 83. členu ZKP izločiti (doktrina sadežev zastrupljenega drevesa), torej ne gre za nezakonite oziroma nedovoljene dokaze, na katere sodišče ne sme opreti sodne odločbe, v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. S tem, da je sodišče predmetno sodbo oprlo na izpostavljene dokaze, torej ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ker so pritožniki uveljavljali zgolj navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki je pokazal, da kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, navedene v prvem odstavku 383. člena ZKP, niso podane. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 176, 176/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 83, 148, 148/4, 164, 222, 371, 371/1, 371/1-8 Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 89, 235, 235/1, 236h, 236h/1, 236h/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2019) - člen 78 Pravilnik o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov (2018) - člen 33, 33/1, 33/2, 33/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.