Jedro

ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodba o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi na tožnika).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi z dne 20. 10. 2016 ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13. 10. 2016 zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (smiselno pa zoper njegovo I. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče, da ni možno predlagati začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, pri čemer pa niti ne gre za ustaljeno sodno prakso oziroma je ta napačna, saj tožnici krši pravico do enakega varstva njenih pravic (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). Nobenega razumnega razloga ni, da delavec, ki pod razveznim pogojem sklene novo pogodbo o zaposlitvi z učinkovanjem za nazaj, ne bi mogel zahtevati začasnega sodnega varstva. Za takšno stališče ni podlage. Zakaj bi bil delavec, ki mu je že prenehala pogodba o zaposlitvi, prikrajšan za sodno varstvo in v slabšem položaju kot delavec, ki mu še ni prenehala pogodba o zaposlitvi, iz argumentacije sodišča ni jasno, sklep pa je v tem delu tudi popolnoma neobrazložen. Stranka lahko predlaga vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sprejeta odločitev je očitno napačna in arbitrarna, saj je s tem na diskriminatoren način določeni skupini delavcev odvzeta pravica do začasnega sodnega varstva. Gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Če tudi pritožbeno sodišče zastopa takšno stališče, ga mora spremeniti.

Iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 12. 1. 2017 izhaja, da je terjatev verjetno izkazana. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožeči stranki s 1. 10. 2016, ko je pričela veljati nova pogodba o zaposlitvi, prenehala veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožeča stranka je Inšpektoratu RS za delo predlagala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi že dne 6. 10. 2016, torej še preden je prejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisala šele 11. 10. 2016. Ni bistveno, ali je odpovedana pogodba o zaposlitvi veljavna v času odločanja o predlogu, kot zmotno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sodno varstvo tožeče stranke ne more in ne sme biti odvisno od (ne)aktivnosti državnega organa (inšpektorja za delo). Ker je tožeča stranka predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi na inšpektorat za delo podala 6. 10. 2016, to je pred podpisom ponujene pogodbe (11. 10. 2016), ga je nedvomno podala v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijani sklep o tem odločilnem dejstvu nima nobenih razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala, da sodišče pozove toženo stranko, da predloži odločbo Inšpektorata RS za delo ali to odločbo pridobi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka namreč te odločbe, razen anonimizirane verzije, ni imela pravice pridobiti (dopis ministrstva z dne 28. 11. 2016), čeprav je sama podala predlog za ukrepanje inšpektorja za delo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in njeno zadržanje. Sodišče je namesto izvedbe teh dokazov ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe ni mogoče ugotoviti, da se odločba nanaša tudi na tožečo stranko. S tem ji je onemogočilo varstvo pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da izpodbijanega sklepa zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, ni podana, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče preizkusiti. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožeča stranka uveljavlja to kršitev postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje nelogičnost oziroma napačno argumentacijo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne predstavlja navedene kršitve postopka, ampak s tem tožeča stranka po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga – zmotno uporabo materialnega prava oziroma zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Tožeča stranka je v obravnavanem individualnem delovnem sporu s tožbo zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero ji je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbi o zaposlitvi. Zahtevala je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi razvezana in da je prenehala veljati. Posledično je zahtevala tudi vse pravice iz delovnega razmerja po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi. Skupaj s tožbo, ki jo je vložila dne 18. 10. 2016, je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer zadržanje učinkovanja prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki sta ji bili odpovedani ter zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, zahtevala pa je tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da tožečo stranko obdrži na delu po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi s pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi, pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bi spoštovala.

8. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in spisovno dokumentacijo je relevanten tudi drugi odstavek 215. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 20. 10. 2016 v povezavi s sklepom z dne 2. 12. 2016, s katerim je dejansko le uskladilo izrek sklepa z dne 24. 10. 2016 s predlogom za izdajo začasne odredbe (drugi sklep je bil izdan po ugovoru tožene stranke zoper sklep z dne 20. 10. 2016). Zadržalo je učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti z dne 29. 9. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in tudi učinkovanje nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stanki takoj omogočiti opravljanje dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (pod pretnjo, da bo toženi stranki izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR, ki se bo izvršila, če ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo), pri čemer naj bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.

10. Zoper sklep z dne 2. 12. 2016 (s katerim je bil ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo praktično v celoti zavrnjen) se je pritožila tožena stranka. Njeni pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 1075/2016 z dne 12. 1. 2017 ugodilo, izpodbijani del sklepa (s katerim je prvostopenjsko sodišče odločilo o ugovoru tožene stranke in ga zavrnilo v pretežnem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je mogoče z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso pritožbenega sodišča v podobnih primerih (npr. v zadevah opr. št. Pdp 911/2012, Pdp 559/2012, Pdp 593/2012 ...). Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju ni več mogoče (učinek nekega dejstva se lahko zadrži le, preden to dejstvo nastopi, potem pa zadržanje tega učinka že pojmovno ni več mogoče), razen v primerih in pod pogoji, ki jih posebej urejata 113. člen ZDR-1 oziroma drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ob neupoštevanju določbe drugega odstavka 215. člena ZDR-1 ni mogoče. Zato je sodišču prve stopnje v citiranem sklepu naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, če so bili za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1, nato pa naj ponovno odloči o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Iz podatkov spisa je bilo namreč razvidno, da je bil v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti) začet tudi inšpekcijski postopek. V zvezi s tem je tožnik vložil v spis anonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, iz katere izhaja, da je inšpektor za delo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev (pri delodajalcu - toženi stranki) zaradi rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani tožene stranke z dne 29. 9. 2016 zadržal do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedeno odločbo je inšpektor za delo izdal na podlagi drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Izvod te odločbe je tožnik torej vložil v spis v anonimizirani obliki, pri čemer je predhodno predlagal sodišču prve stopnje, da to odločbo bodisi pridobi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP), bodisi naloži toženi stranki, da jo predloži v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje navedenih dokaznih predlogov ni upoštevalo, temveč je v izpodbijanem sklepu ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe inšpektorja za delo ni mogoče nedvomno ugotoviti, če se ta odločba nanaša tudi na zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožba utemeljeno zatrjuje, da je bilo tožniku zaradi opustitve izvedbe dokazov s predložitvijo oziroma pribavo odločbe inšpektorja za delo (v neanonimizirani obliki) onemogočeno varstvo njegovih pravic. Po mnenju pritožbenega sodišča je pridobitev te odločbe bistvenega pomena, saj bi le v primeru, če bi se odločba inšpektorja za delo (s katero je zadržano učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi) nanašala tudi na tožnika, obstajali pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 za izdajo predlagane začasne odredbe (seveda ob predpostavki, da bi bili za takšno začasno odredbo izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ).

13. ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ob upoštevanju navedenega ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo z dne 28. 10. 2016 ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi nanj). Glede na vsebino in namen drugega odstavka 215. člena ZDR-1 pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da kljub morebitni zlorabi s strani delodajalca zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi bilo mogoče. 14. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni izvedlo dokaza s predložitvijo oziroma pribavo (neanonimizirane) odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, je preuranjeno zaključilo (le na podlagi anonimizirane odločbe), da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo s sporno odločbo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti navedeno odločbo. Če bo ugotovilo, da velja tudi za tožnika, bo moralo v nadaljevanju presojati, ali so bili za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ, pri čemer bo moralo svoje ugotovitve glede obstoja teh pogojev za predlagano začasno odredbo tudi ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se je sicer do osnovne predpostavke, ki mora biti podana za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ (verjetna izkazanost terjatve), že opredelilo v svojem sklepu opr. št. Pdp 43/2017 z dne 12. 1. 2017, v katerem je sicer pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev verjetno izkazana, je pa izpostavilo dvom glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

15. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se z odločitvijo o tem, da ni mogoče zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je že prenehala, kršila pravica delavcev do enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem oziroma pravica do začasnega sodnega varstva. Razen v primerih iz 113. in drugega odstavka 215. člena ZDR-1, je mogoče zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le do trenutka, ko to dejstvo nastopi, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče zadržati. To pa pomeni, da je v takšnih primerih tudi začasna odredba, s katero se predlaga takšno zavarovanje terjatve, neprimerna, saj se z njo ne da doseči namena zavarovanja. To stališče pa seveda ne pomeni, da v tovrstnih sporih ni mogoče predlagati (in izdati) drugačne (primerne) začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (npr. začasno odredbo, ki jo predvideva tudi 5. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ, ki pride v poštev zlasti v primerih izredne ali redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko delavcu ni ponujena nova pogodba). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o očitno napačnih in arbitrarnih odločitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (sprejetih le ob upoštevanju določb ZIZ) glede tovrstnih začasnih odredb v primerih, ko je pogodba o zaposlitvi že prenehala. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki ni primerna oziroma s katero se ne more doseči namena zavarovanja, pa tudi ne pomeni diskriminatornega obravnavanja predlagatelja začasne odredbe, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Prav tako ni nikakršnega protislovja med ugotovitvijo, da je terjatev tožnika o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi verjetno izkazana, in ugotovitvijo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Čeprav je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, lahko sodišče ugotovi, da je verjetnost terjatve o tem, da je odpoved nezakonita, izkazana. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, kdaj sta tožnikovi pogodbi o zaposlitvi prenehali veljati, oprlo na 4. člen nove pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da je s tem že dokončno ugotovilo datum prenehanja veljavnosti pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč v tem postopku odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, zato popolnega dokaznega postopka ni izvajalo.

16. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP).

17. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

18. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče in najprej pridobi odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, ki je bila sicer sodišču že predložena, vendar le v anonimizirani obliki. Odločbo inšpektorata za delo je potrebno upoštevati tudi v sodnem postopku, čeprav je bila izdana po izdaji sklepa o začasni odredbi z dne 20. 10. 2016, če je bila, tako kot v obravnavanem primeru, izdana pred odločitvijo o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe. Zlasti zato, ker je bil postopek pred inšpekcijskim organom sprožen pravočasno, še preden je tožnik podpisal novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, poleg tega pa se je na odločbo skliceval pred sprejemom odločitve o ugovoru (tožene stranke) zoper sklep o začasni odredbi. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da odločba, s katero je (začasno) zadržano učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, velja tudi za tožečo stranko, pa naj presodi, ali so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ, ob upoštevanju stališča, ki ga je pritožbeno sodišče že zavzelo v prvem razveljavitvenem sklepu.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.