Jedro

Predmetna tožba za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika je vložena pravočasno.

Podredni zahtevek se je od primarnega razlikoval v toliko, da je tožeča stranka v njem opredelila, da notarski zapis nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine njene terjatve, to je zneska 8.008,54 EUR z obrestmi. Pomembno je, da je dejanska in pravna podlaga primarnega in podrednega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijanje pogodbe o preužitku, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak – oškodovanje upnice.

Dolžnik je odtujil premoženje z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Vedel je, da s tem škoduje tožnici kot upnici (da ji je onemogočil poplačilo v izvršilnem postopku).

Solastniki niso enotni sosporniki, zato tožnica s tožbo ni bila dolžna zajeti tudi drugega preužitkarja C. C.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II, III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (točka I izreka), s katerim je tožeča stranka zahtevala, da notarski zapis opr. št. SV ... pogodbe o preužitku, ki ga je tožena stranka kot prevzemnica sklenila z A. A. kot preužitkarjem v notarski pisarni notarke B. B., na podlagi katerega je bila dne 26.4.2016 prenesena lastninska pravica (glede odsvojitve nepremičnin): z ID znakom 0001, parc. št. 0001 k.o. X do ½, z ID znakom 0002, parc. št. 0002 k.o. Y do ½, z ID znakom 0003, parc. št. 0003 k.o. Y do ½, nima pravnega učinka proti tožeči stranki. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, da navedeni notarski zapis nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine 8.008,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2021 dalje do plačila, na podlagi dolga A. A. proti Republiki Sloveniji, ki temelji na seznamu izvršilnih naslovov št. ... z dne 6.5.2021 (točka II izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna dovoliti tožeči stranki za izterjavo njene terjatve v višini 8.008,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2021 dalje do plačila ter plačila stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izvršbo na nepremičnine: z ID znakom 0001, parc. št. 0001 k.o. X do ½, z ID znakom 0002, parc. št. 0002 k.o. Y do ½, z ID znakom 0003, parc. št. 0003 k.o. Y do ½ (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v odmeri 3.078,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek pod točko II izreka zavrže zaradi zamude prekluzivnega roka, zahtevek pod točko III izreka pa zavrne kot neutemeljen. Podredno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je podrejeni tožbeni zahtevek tožeča stranka postavila šele na naroku dne 6.5.2021, torej izven prekluzivnega roka za izpodbijanje pravnega posla iz 148. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-22) in 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ3). Podrejeni tožbeni zahtevek bi moralo kot prepoznega zavreči. Meni, da pogoj iz 6. odst. 148. člena ZDavP-2, da je dolžnik odtujil premoženje z namenom, da bi se izognil plačilu davka, ni izkazan. Namena izogniti se plačilu davka dolžnik ni imel, navedeno ne izhaja iz izpovedi zaslišanih prič in ga tožeča stranka tudi ni izkazala, pri čemer je dokazno breme na tožeči stranki, kljub dejstvu, da se v primerih, ko sta dolžnik in pridobitelj v sorodstvu v ravni vrsti, domneva, da je slednji vedel, da dolžnik z razpolaganjem škoduje upnikom. Tožena stranka z obstojem dolga ni bila seznanjena niti ni vedela, da bi lahko prišlo do oškodovanja upnikov. Sodišče napačno zaključuje, da naj bi bila toženka seznanjena z davčnim dolgom zato, ker so ji starši v preteklosti finančno pomagali – slednje dokazuje, da so starši seznanjeni z njenim finančnem stanjem in ne obratno. Sodišče navaja, da toženka ni izpovedala, kaj naj bi se zgodilo v družini, da se v predmetnem času ravno o premoženjskem stanju niso več pogovarjali, kar je v nasprotju z izpovedbo, da se nikdar niso pogovarjali o očetovih dolgovih. Sodišče bi moralo razbrati pravi pomen toženkine izjave, ki je bil v tem, da je bil posel sklenjen na pobudo njene mame, in ne dolžnika, ki o poslu ni vedel veliko izpovedati, kar potrjuje dejstvo, da je šlo za dogovor med mamo in hčerjo, pri katerem je dolžnik le sodeloval, da je bil namen sklepanja izpodbijanega posla v prenosu premoženja na toženko, kar je bilo običajno v njihovi družini, in v tem, da si preužitkarja zagotovita pomoč v starosti, ne pa v izogibanju plačila davka dolžnika. Nadalje pritožnica našteje okoliščine, iz katerih izhaja, da dolžnik ni imel namena, da bi se izognil plačilu davka in da dejanja ni storil na škodo tožeče stranke niti ob razpolaganju ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da s tem domnevno škoduje tožeči stranki, enako pa to ni moglo biti znano toženi stranki. Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo in je torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka je postopek izvršbe vodila že več let, pa ves ta čas na nepremičnine dolžnika ni posegla, čeprav je s podatki brez dvoma razpolagala. Izvršbo na nepremičnino ji je prepovedoval že zakon, zaradi česar je tožba nedopustna. 208. člen ZDavP-2 namreč določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in delež dolžnika v družbi ter iz premoženjskih pravic lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Tožeča stranka dejstva, da niso bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo na nepremično premoženje dolžnika, ni prerekala. Zato tudi ne sme voditi izvršbe na nepremičnino tožene stranke, saj tega zoper dolžnika ne bi mogla storiti. Posledično je tožba nedopustna, saj bi šlo za nedopusten obid zakona, do navedenega pa se sodišče ni opredelilo. Stranka pravnega posla je tudi ga. C. C., ki je ni mogoče kar izvzeti iz tožbenega zahtevka, že zato ne, ker pravni posel, ki ga tožeča stranka izpodbija, ne obstaja. Gre za skupen pravni posel zakoncev, zato izpodbojnega zahtevka ni mogoče naperiti zgolj zoper en del pravnega posla, temveč samo zoper celoto. Ugotovitev sodišča, da sta zakonca vpisana vsak do ½ in zato solastnika (da ne gre za skupno premoženje), je v nasprotju z nespornimi dejstvi. Delež do ½ nepremičnine, vpisan na ime A. A., je skupno premoženje, pridobljeno z nakupom deleža na javni dražbi v letu 2013 in v času trajanja zakonske zveze, s katerim lahko pravno učinkovito razpolagata le skupaj. Ker deleži niso določeni, tožeča stranka niti v izvršbi ne bi mogla zahtevati prodaje tega deleža do ½ nepremičnine, temveč bi morala predhodno zahtevati določitev deležev zakoncev na nepremičnini. Neprerekane so bile trditve, da ima dolžnikova žena izvirno pridobljeno lastninsko pravico na deležu dolžnika do ½, torej da delež dolžnika na spornih nepremičninah znaša ¼, če bi se premoženje razdelilo. Ker ga. C. C. ni bila zajeta s tožbo, je bilo z ugoditvijo zahtevku poseženo v njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Toženka v izvršbi ne bo mogla uveljavljati ugovora, da je bila nepremičnina skupno premoženje njenih staršev, niti tega, da lahko dolg poplača drugače v skladu z določili ZIZ, ker ni davčna dolžnica in ker izvršilno sodišče tovrstnih ugovorov ne more presojati zaradi vezanosti na izvršilni naslov. V nasprotju z načelom sorazmernosti in ustavo (pravica do doma) je zaradi dolga v višini 8.432,33 EUR poseči na delež do ½ nepremičnine toženke, ki je po oceni tožnice vredna 39.667,00 EUR. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša tudi na nepremičnini parc. št. 0002 k.o. Y in 0001 k.o. X, neutemeljen že zato, ker je nepotreben in v nasprotju z načelom sorazmernosti – po tožbenih navedbah tožeče stranke same zadošča že nepremičnina št. 0003 k.o. Y (vrednost preko 70.000,00 EUR), zato tožbenemu zahtevku v zvezi z nepremičninama parc. št. 0002 k.o. Y in 0001 k.o. X v nobenem primeru ne bi smelo biti ugodeno, ker za to tožeča stranka nima pravnega interesa. Navedenega sodišče prve stopnje ni presojalo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila predmetna tožba na izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika vložena pravočasno, to je v roku dveh let od sklenitve pravnega posla (pravni posel je bil sklenjen 16.3.2016, tožba pa je bila vložena 13.3.2018).4 Tožnica je res nato dne 6.5.2021 postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče prve stopnje nato ugodilo. Podredni zahtevek se je od primarnega razlikoval v toliko, da je tožeča stranka v njem opredelila, da notarski zapis nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine njene terjatve, to je zneska 8.008,54 EUR z obrestmi. Pomembno je, da je dejanska in pravna podlaga primarnega in podrednega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijanje pogodbe o preužitku, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak – oškodovanje upnice. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bila tožba za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika vložena šele dne 6.5.2021 in s tem prepozna.

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 22 in 23 obrazložitve sodbe tudi pravilno navedlo, da je tožnica izkazala, da izvršba na dolžnikova denarna sredstva in premičnine ni bila uspešna. Dejstva, da tožnica zaseže občasne neredne prihodke dolžnika oziroma ta občasno plačuje manjše zneske, ni mogoče šteti kot da dolžnik dolg odplačuje, kot to toženka neutemeljeno zatrjuje tudi v pritožbi. Ker je tožnica izkazala, da je bilo edino premoženje dolžnika, na katerega bi lahko posegla z izvršbo, solastni delež na nepremičnini, ki ga je dolžnik nato odsvojil v last svoji hčerki, po 16.3.2016 dolžnik ni imel nobenega zarubljivega premoženja več, torej ni plačevit. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnica v davčnem postopku ne bi mogla poseči na dolžnikove nepremičnine in da zato tega ne more storiti niti z izpodbijanjem pravnega dejanja dolžnika v pravdnem postopku. Ne gre za obid zakona, kot to trdi pritožnica. Prav tako ne gre za neprerekano dejstvo (da niso bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo na nepremično premoženje dolžnika), kot trdi pritožba, saj je tožnica s to tožbo posegla ravno na nepremičnine, ki so bile prej v lasti dolžnika, zato se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da gre za priznano dejstvo o neizpolnjenosti pogojev za davčno izvršbo.

7. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je dolžnik odtujil premoženje z namenom, da bi se izognil plačilu davka in da je vedel, da s tem škoduje tožnici kot upnici (da ji je onemogočil poplačilo v izvršilnem postopku). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki so navedeni v točkah 27 do 40 sodbe in se nanje sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Pritožba dokazne ocene ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni verjelo, da se nikoli niso pogovarjali o očetovih dolgovih, prav tako ne, da se je premoženje v družini prenašalo po ženski liniji. Sodišče prve stopnje je podalo številne in prepričljive razloge, zakaj toženki ni uspelo izpodbiti domneve, da je vedela, da dolžnik z razpolaganjem škoduje upnikom. Toženka v pritožbi navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo nasprotno in do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar le te pritožbenega sodišča ne prepričajo. Ne drži tudi trditev, da se sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni opredelilo. Res pa jih ni sprejelo kot razlog za to, da bi sprejelo drugačno dokazno oceno. Sodišče je v sodbi pojasnilo, kako je potekalo poravnavanje dolga s strani dolžnika, kdaj je dolg nastal, kdo je sklenil pogodbo o preužitku, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, da je dolžnik pogodbo o preužitku posredoval FURS zaradi odmere davka, pa ne vpliva na odločitev sodišča o izogibanju plačila druge vrste davka, ki predstavlja terjatev, zaradi katere se izpodbija sporna pogodba o preužitku.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o preužitku navedeno, da sta preužitkarja C. C. in A. A. vsak do ene polovice lastnika spornih nepremičnin, takšno pa je tudi stanje vpisov v zemljiški knjigi. C. C. je podpisnica pogodbe o preužitku, zato se je nedvomno strinjala z navedbami v njej in z razpolaganjem obeh zakoncev. Zato drugačno zatrjevanje toženke o skupnem premoženju zakoncev (na tistem solastninskem deležu do 1/2, ki je vpisan na dolžnika) ni prepričljivo. Solastniki niso enotni sosporniki, zato tožnica s tožbo ni bila dolžna zajeti tudi C. C. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi sicer pa ima tretji v izvršbi vedno možnost vložiti ugovor tretjega in zatrjevati, da je neko premoženje njegova last. Ne držijo tudi trditve toženke, da je sporni posel nedeljiv in da zato vanj ni dopustno poseči. V položaj C. C. z odločitvijo sodišča prve stopnje v ničemer ni bilo poseženo. Ker je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je dolžnik lastnik spornih nepremičnin do ½, ni mogoče šteti, da gre pri trditvah tožene stranke o skupnem premoženju za neprerekane trditve.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo toženka ugovor nesorazmernosti in pravico do doma lahko uveljavljala v izvršilnem postopku. Tudi sicer pa ne drži trditev, da je v nasprotju z načelom sorazmernosti zaradi dolga v višini 8.008,54 EUR poseči na delež do ½ nepremičnine, ki je po oceni tožnice vredna 39.667,00 EUR. Z izrekom sodbe, da sporno razpolaganje nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine 8.008,54 EUR in z dopustitvijo izvršbe le do višine terjatve pa je ustrezno varovan položaj tako toženke kot tudi dolžnika. Zato ni nobene potrebe, da bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede dveh nepremičnin, ki sta zajeti s pogodbo o preužitku (parc. št. 0002 k.o. Y in št. 0001 k.o. X), ker naj bi glede na vrednost zadoščala že nepremičnina parc. št. 0003 k.o. Y, tožeča stranka pa ima tudi za ta del zahtevka nedvomno pravni interes. Le tega tožena stranka sicer prvič nedovoljeno izpodbija šele v pritožbi.

10. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je dolžna zaradi neuspeha s pritožbo tožeči stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk in 2% materialne izdatke 20 točk. Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR stroški tožeče stranke znašajo 612,00 EUR. Te stroške je dolžna povrniti tožena stranka v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Tožnica se je ob tem sklicevala na specialno določbo 6. odst. 148. člena ZDavP-2.