Jedro

Tožnikoma ni mogoče očitati, da stanovanja, glede katerega uveljavljata stvarne napake, nista dala v najem, s čemer bi zmanjšala nastalo škodo. Zaradi slabega stanja stanovanja (plesen) kot posledico napak pri gradnji sta se bila celo sama prisiljena izseliti, najemnikoma pa bi utegnila tudi odškodninsko odgovarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna odpraviti napake prodanega enosobnega stanovanja v solasti tožnikov, v drugem nadstropju objekta B v stanovanjskem naselju XX z oznako B.II.03 v izmeri 30,38 m2 in to na način, kot je podrobneje naveden v točki 1/a in b sodbe. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožnikoma 18.934,83 EUR z zamudnimi obrestmi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v znesku 3.570,43 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni sporno, da sta tožnika pravočasno javila obstoj stvarne napake, kot tudi ne, da je tožena stranka večkrat skušala sanirati nastalo napako s fungicidnimi premazi in slikopleskarskimi deli. Po mnenju pritožbe tudi ni sporno, da je do stvarnih napak prišlo zaradi nezadostne toplotne izolacije, kar je povzročilo nastanek tako imenovanega toplotnega mostu oziroma plesni. Meni pa tožena stranka, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje o vprašanju, ali bi nastanek plesni pretežno odpravilo že normalno prezračevanje in ogrevanje prostora. Tožena stranka meni, da priča E. M. ni verodostojna priča, ki bi objektivno potrdila navedbe tožnikov v zvezi z prezračevanjem stanovanja potem, ko sta se iz njega izselila. Na njeno neverodostojnost kaže to, da si je točno zapomnila datum, kdaj je začela s prezračevanjem stanovanja, kot tudi dejstvo, da je priča sama v sporu s toženo stranko zaradi iste težave. Sodišče tudi ne bi smelo slepo slediti izvedencu G., v povezavi s tem pa ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka je v svojih pripombah na izvedensko mnenje izvedenca G. vseskozi navajala, da se ne strinja z zunanjim načinom sanacije in da bi za trajno odpravo topolotnega mostu zadoščala notranja sanacija. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca G. izhaja, da sta oba načina sanacije nastanka toplotnega mostu sprejemljiva. Zaključek sodišča, da je zunanja sanacija primernejša, pa je nepopoln, ker sodišče ne obrazloži, zakaj ocenjuje zunanjo sanacijo kot primernejšo, pač pa preprosto sledi navedbam izvedenca v izvedeniškem mnenju, ki se na to sanacijo nanaša. Sodišče mimo tožbenega zahtevka v zvezi s tem tudi navaja, da sanacija z zunanje strani ustrezno rešuje problem plesni tudi v drugih stanovanjih. Nesprejemljivo je nadalje razmišljanje sodišča, da so po modularnih merah stanovanj prirejene tudi pohištvene dimenzije in da zato notranja sanacija predstavlja težave. Netočna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka sama ponudila zunanji način sanacije. Skratka tožena stranka se v pritožbi zavzema za notranjo sanacijo. Nadalje tožena stranka izpodbija tudi nastanek škode zaradi neuporabe stanovanja oziroma nezmožnosti bivanja v njem od 1.1.2006. Za pritožbo je sporno, ali sta se tožnika res 1.1.2006 iz stanovanja izselila, saj v zvezi s tem nista predložila nobenega dokaza. Nadalje po mnenju pritožbe tožnika nista uspela dokazati, da sta se v zadostni meri trudila zmanjšati škodo z oddajo stanovanja. Predložila sta le eno dokazilo o tem, da sta skušala stanovanje oddati v najem. Sodišče je napačno verjelo tožnikoma, da je bila oddaja takšnega stanovanja otežena in opozorilo tudi na vprašanje odgovornosti za oddajo takšnega stanovanja, če bi zaradi plesni v stanovanju potencialni najemnik zbolel. Da plesen lahko povzroči škodo na zdravju, ni splošno znano dejstvo.

Tožnika sta vložila odgovor na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in s tem dejanske ugotovitve prvega sodišča. V izogib ponavljanju se sklicuje na prvostopne razloge, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, dokazna ocena pa je v sodbi sodišča prve stopnje razumno utemeljena. Glede na pritožbene trditve, je dodati, da ne vzdrži trditev tožene stranke, da je nastanek plesni v pretežni meri posledica opuščanja prezračevanja in ogrevanja prostorov. Ne le, da pritožbeno sodišče ne dvomi v izpovedbo priče E.M. o tem, da je stanovanje po izselitvi tožnikov zračila, že samo dejstvo, da sta tožnika javila obstoj stvarne napake v januarju 2003, iz stanovanja pa sta se izselila šele 1.1.2006, kaže na to, da nastajanje plesni ni posledica premajhnega prezračevanja oziroma ogrevanja. Da je vzrok plesni v nezadostni izolaciji, je tudi po mnenju pritožbe nesporno, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca G.. Prvo sodišče je pravilno svojo presojo o tem, ali je primernejša zunanja, ali notranja sanacija, oprlo na mnenje izvedenca G., ki je poleg osnovnega mnenja na podlagi pripomb tožene stranke svoje mnenje dopolnil. V vlogi z dne 6.4.2009 je tožena stranka predlagala zaslišanje izvedenca oziroma postavitev novega izvedenca, vendar pri teh svojih dokaznih predlogih po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja ni vztrajala. Tudi v pritožbi ne predlaga postavitve drugega izvedenca. Sodišče je angažiralo izvedenca prav zato, ker samo nima ustreznega strokovnega znanja. Mnenje izvedenca G. je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno in tako prvo sodišče ni imelo razlogov, da temu mnenju ne bi sledilo. Iz tega mnenja pa izhaja, da je upoštevajoč manjvrednost stanovanja, ki bi bila posledica posega v stanovanje pri notranji sanaciji, zunanja sanacija racionalnejša. Ob tem je še dodati, da ima prvostopna ugotovitev, da je tožena stranka tožnikoma obljubljala zunanji način sanacije že 15.3.2006, podlago v prilogi pod A12, torej dopisu tožene stranke, v katerem je med drugim navedla, da bo izvedla na zunanji strani dodatno toplotno izolacije po predlogu tehnične službe.

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala trditvi tožnikov, da sta se iz stanovanja izselila dne 1.1.2006. Neprerekanih trditev tožnikoma ni bilo treba dokazovati in zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je brez ustreznih dokazov verjelo tožnikoma, da sta se res tedaj izselila iz stanovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi pravilno presodilo, da je oddaja stanovanja v najem v stanju, v kakršnem je stanovanje bilo, otežena, kot tudi, da bi utegnilo povzročiti odškodninsko odgovornost obeh tožnikov zaradi oddaje takšnega stanovanja v najem. Za svojo ugotovitev, da je bivanje v stanovanju, v katerem je pojav plesni, zdravju škodljivo in nevarno, je imelo prvo sodišče podlago tudi v informaciji okoljsko raziskovalnega zavoda, objavljeni na internetu, ki se nahajajo v prilogi pod A16. Nenazadnje pa ni mogoče tožnikoma očitati, da škode nista zmanjševala z oddajanjem stanovanja v najem, če pa sta se zaradi stanja stanovanja, ki je bil posledica napak pri gradnji, prisiljena sama iz tega stanovanja izseliti. Tožnika sta torej tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazala vzročno zvezo med škodo v obliki izgubljenega dobička in plesnijo v stanovanju.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej prvostopno sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ne najde nobenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da tožnika z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Tako ne gre za potreben strošek in zato stroške odgovora na pritožbo krijeta tožnika sama.