Jedro

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje.

Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugi alineji II. točke izreka razveljavi.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka). A. A. je napotilo na pravdo, da proti dedinji B. B. uveljavlja zahtevek na ugotovitev obstoja dedne pravice po zapustnici C. C. in na ugotovitev pravice do izločitve gospodinjskih predmetov, ki so namenjeni za zadovoljitev njegovih vsakdanjih potreb, in sicer gospodinjskih predmetov po seznamu na strani 2 - 5 predloga za izločitev gospodinjskih predmetov, ki se nahajajo v stanovanju na naslovu D. (II. točka izreka). Dedič, ki je napoten na pravdo, je dolžan tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa in v istem roku sodišču predložiti kopijo tožbe kot dokaz, da je tožba vložena, če tožbe v navedenem roku dedič ne bo vložil, bo sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo njegove navedbe (III. in IV. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje A. A. (pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov n predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa ter navaja, da bi sodišče na pravdo moralo napotiti dedinjo B. B. Navaja, da v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih. Ker sodišče odločitve ni zadostno obrazložilo, je kršilo tudi njegovo pravico do iz izjave. Razlogi sodišča ne upoštevajo nobenih dejanskih okoliščin, ki jih je pritožnik navedel v postopku. Sodišče se ni opredelilo do njegovih dokazov. Presojati bi moralo vse relevantne dokaze in okoliščine pri odločanju o vprašanju, pravico katere od strank je šteti za manj verjetno. Sodišče tega ni storilo, čeprav je pritožnik podal podrobne navedbe o zunajzakonski zvezi z zapustnico in predložil dokaze. Ker obrazložitev izpodbijanega sklepa ne dosega standardov obrazložene sodne odločbe, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2.Pritožnik meni, da njegova pravica ne more biti manj verjetna, saj je z listinskimi dokazi dokazal vse elemente zunajzakonske skupnosti z zapustnico (predložil je sklep Upravne enote D., pisne izjave prič, račune), česar sodišče ni upoštevalo. Od stališča, na katero se sklicuje sodišče, da se napoti na pravdo tistega, ki zatrjuje obstoj pravice ali pravnega razmerja, je mogoče odstopiti. Ustaljena praksa sodišč je tudi, da na pravdo napotijo osebo, ki nasprotuje predlogu za izločitev predmetov iz zapuščine, pa je sodišče glede tega naredilo izjemo. Ker je pritožnik obstoj zunajzakonske skupnosti natančno zatrjeval in s predloženimi listinskimi dokazi tudi dokazal, je izpolnil svoje trditveno in dokazno breme, prišlo je do prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na dedinjo B. B. Ta je pritožnikove navedbe prerekala neprepričljivo in brez listinskih dokazov. Sodišče ni presojalo, ali je zadostila svojemu bremenu izpodbijanja pritožnikovih trditev in ali je zato njena pravica manj verjetna. Zaradi zmotnih materialnopravnih sodišč je tako sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

2.Glede napotitve pritožnika na pravdo glede izločitve gospodinjskih predmetov, ker ni izkazal zunajzakonske skupnosti in ni vrednostno ocenil svojega zahtevka na izločitev, pritožnik navaja, da je glede obstoja zunajzakonske skupnosti njegova pravica bolj verjetna. Dedinja tudi ni ugovarjala predlogu, ker ne bi mogla postaviti ugovora, da se predmeti večje vrednosti ne smejo izločiti, niti ni zatrjevala, da bi lahko bili predmeti večje vrednosti. Zaključek sodišča, da se do predloga ni mogla ustrezno opredeliti, presega trditveno podlago dedinje. Sodišče je storilo kršitev 7. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrednost predmetov je izhajala iz predloženih listin, predmeti so bili ustrezno specificirani. Jasno je, da gre za gospodinjske predmete. Predmeti iz naročila, ki ga izpostavlja sodišče, so poimenovani, kot se imenujejo. Sodišče bi lahko, če je menilo, da bi bilo treba napisati še namen teh predmetov, dediča napotilo na pravdo le glede teh predmetov.

3.Dedinja E. B. na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek in A. A. napotilo na pravdo na podlagi prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD), in sicer zaradi spora o dejstvih med pritožnikom, ki zatrjuje, da je zunajzakonski partner zapustnice in zato njen dedič, in zapustničino hčerko B. B. (dedinjo), ki obstoja zunajzakonske skupnosti med zapustnico in A. A. ne priznava (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD), ter glede ugotovitve pravice do izločitve gospodinjskih predmetov, ki mu je zapustničina hči prav tako ne priznava (2. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

6.Glede napotitve pritožnika na pravdo na ugotovitev obstoja dedne pravice po zapustnici C. C. je sodišče prve stopnje navedlo, da se obstoj zunajzakonske skupnosti v zapuščinskem postopku ne domneva, ampak mora tisti, ki jo zatrjuje, izkazati njen obstoj in s tem dedno pravico po zapustnici. Pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, pa je treba upoštevati tudi, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni. Trditve pritožnika je zato štelo za manj verjetne in je njega napotilo na pravdo zoper dedinjo.

7.Pritožnik utemeljeno navaja, da je mogoče odstopiti od stališča sodne prakse, da se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj pravice ali pravnega razmerja, saj je za odločitev o tem, katerega dediča oziroma stranko bo sodišče napotilo na pravdo, odločilno, pravico katere stranke sodišče šteje za manj verjetno. Glede tega tudi utemeljeno navaja, da je glede obstoja zunajzakonske skupnosti podal navedbe in predložil dokaze, vendar pa je neutemeljena njegova nadaljnja navedba, da je sodišče napačno zaključilo, da je njegova pravica manj verjetna, ker dedinja ni zadostila svojemu bremenu izpodbijanja dedičevih trditev in je zato njena pravica manj verjetna.

8.Dedinja je namreč med drugim navajala tudi, da ni pogojev za zunajzakonsko skupnost med zapustnico in pritožnikom, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Družinskega zakonika (DZ), tj., da ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, enak zadržek je določen tudi v 4a. členu ZD, ki določa enakopravnost zakoncev in zunajzakonskih partnerjev po ZD. Kot razlog, da naj bi bila zakonska zveza med zapustnico in pritožnikom neveljavna, je navajala dejstvo, da je bil ta še do leta 2023 poročen z go. F. A. iz G. Pritožnik je sicer navedel, da se je s F. A. razvezal 25. 1. 2023, ter se skliceval na notarski zapis sporazuma o razvezi zakonske zveze, ki naj bi ga priložil k svoji vlogi, a ga ni.

9.Sodna praksa je glede navedenega zadržka neenotna. Dedinja se sklicuje med drugim na odločbo VSL II Cp 1430/2021, v kateri je sodišče odločilo, da zaradi obstoja ovire (zakonske zveze) tožnik ne more uspeti z zahtevkom o obstoju izvenzakonske skupnosti. Drugače je sodišče odločilo v zadevi VSL II Cp 2179/2013, ko je ugotovilo dedno pravice partnerja zapustnice, kljub temu, da do formalne razveze zakonske zveze med njim in njegovo ženo ni prišlo, je pa zakonska zveza dejansko prenehala že leta 1984. Sodišče druge stopnje sprejema razloge iz slednje odločbe in meni, da ima sicer pritožnik prav, da zgolj obstoj "formalne" zakonske zveze ne predstavlja zadržka, ki bi preprečeval pridobitev dedne pravice partnerju, ki je živel v dalj časa trajajoči medsebojno izključni življenjski skupnosti z zapustnikom, ki se je tekom življenja od svojega zakonca razvezal v vseh vsebinskih pogledih in je v zakonski zvezi ostal le formalnopravno. V skladu z 22. členom ZD namreč zakonec tudi, če je življenjska skupnost med njim in zapustnikom trajno prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z njim, nima dedne pravice.

10.Vendar pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravica pritožnika v konkretnem primeru manj verjetna, oziroma mora, glede na to, da je bil še dobro leto dni pred smrtjo zapustnice v zakonski zvezi, on dokazati, da zadržka ni bilo oziroma, da je njegova življenjska skupnost s F. A. po njegovi krivdi ali v sporazumu z njo trajno prenehala. Kot že navedeno, namreč notarskega zapisa, iz katerega bi eventualno izhajale te okoliščine, ni predložil, niti ne navaja, da bi iz tega sporazuma izhajala takšna vsebina, pač pa navaja le, da iz notarskega sporazuma izhaja, da se je 25. 1. 2023 s F. A. razvezal.

11.Napotitev pritožnika na pravdo glede dedne pravice iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti je torej pravilna iz že navedenega razloga, zato tudi dejstvo, da se sodišče ni podrobneje opredeljevalo do njegovih drugih trditev in dokazov za pravilnost izpodbijanega sklepa v tem delu ni odločilno.

12.Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev sodišča o njegovi napotitvi na pravdo tudi glede ugotovitve pravice do izločitve gospodinjskih predmetov. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo, da sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je dokazno in trditveno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje, v konkretnem primeru na dedinji. Glede na to, da je, kot je ugotovilo sodišče, spornih več dejstev, je tudi glede tega na vložitev tožbe napotilo pritožnika, ker mora on dokazati obstoj zunajzakonske skupnosti med njim in zapustnico ter bivanje v istem gospodinjstvu. Hkrati je sodišče navedlo, da pritožnik ni ustrezno specificiral in vrednostno ocenil svojega zahtevka za izločitev gospodinjskih predmetov in se dedinja do njegovega zahtevka ni mogla ustrezno opredeliti.

13.Pritožnik utemeljeno navaja, da je dedinja izločitvi gospodinjskih predmetov ugovarjala le pavšalno, saj je navedla le, da ti predmeti naj ne bi pripadali dediču, temveč je zanje plačala zapustnica, kar naj bi bilo razvidno iz fascikla, obstoj katerega je pritožnik zanikal. Dedinja predlogu ni ugovarjala, ker ne bi mogla postaviti ugovora, da so predmeti večje vrednosti, niti ni zatrjevala, da bi predmeti lahko bili večje vrednosti in je utemeljena navedba, da zaključek, da se do predloga ni mogla opredeliti, presega njeno trditveno podlago. Ker pa mora obstoj zunajzakonske skupnosti izkazati A. A., je odločitev o napotitvi njega na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to dedinje, bi bila oziroma bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima pritožnik dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep v drugi alineji I. točke izreka razveljavilo. O napotitvi na pravdo iz tega razloga bo treba eventuelno odločiti potem, ko bo pravnomočno odločeno, da ima pritožnik dedno pravico po zapustnici. V primeru drugačne odločitve napotitev ne bo potrebna.

14.Glede na navedeno je torej sodišče druge stopnje odločitev v drugi alineji II. točke izreka razveljavilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

15.V skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD nosi pritožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Glej odločbo VSL II Cp 2179/2013. Tudi teorija poudarja, da prenehanje skupnosti življenja pomeni dejansko prenehanje zakonske zveze in ima zato glede dedne pravice enake posledice kot formalno prenehanje zakonske zveze, K. Zupančič, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str, 61.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 339, 339/2, 339/2-14 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 4a, 22, 33, 174, 174/1, 210, 210/1, 210/2, 201/2-1, 210/2-2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.