Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija tožene stranke utemeljena, ker izpodbija presojo pritožbenega sodišča, da je pogodbeno klavzulo o "nerealizaciji dogovorjenih nalog" treba presojati le v subjektivnem, ne pa tudi v objektivnem smislu.

Omenjena pogodbena klavzula dopušča znižanje osebnega dohodka iz objektivnih razlogov, ki otežujejo delodajalcu zagotavljanje dela delavcu, saj za znižanje plače iz subjektivnih razlogov pogodbena klavzula ne bi bila potrebna, ker delovnopravni predpisi tudi brez nje dopuščajo znižanje plače osebi, ki ne dosega normalnih delovnih rezultatov. Omenjena pogodbena klavzula sama po sebi ni dovolj določena in bi jo bilo mogoče uporabiti le ob upoštevanju v naprej določenih meril ter zakonskih pravil o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen do 136. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Stroški odgovora na revizijo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj razveljavi sklep tožene stranke z dne 2.4.1993, ter ugotovi, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko osebnega dohodka v višini 2.184.007,20 SIT bruto z zamudnimi obrestmi, od posameznih delov glavnice z zapadlostjo v posameznih mesecih od marca 1993 do decembra 1996. Sklenilo je, da se zahtevek, ki ga tožnik postavlja iznad omenjenega zneska (580.145,80 SIT) z zamudnimi obrestmi, zavrže (pravilno: zavrne).

V dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s pravno prednico tožene stranke sklenil 8.7.1992 pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi je bil določen osnovni osebni dohodek v obsegu 1133 točk ter določena možnost, da se osebni dohodek "korigira v primeru nerealizacije dogovorjenih nalog".

Dne 11. januarja 1993 je bil tožnik razporejen v javni zavod Splošna bolnišnica C.. Dne 1.3.1993 je bilo tožniku ukinjeno stimulativno nagrajevanje uspešnosti v višini 260 točk, osnovni osebni dohodek pa je bil določen v obsegu 863,50 točk. Nagrajevanje uspešnosti tožnika je bilo ukinjeno zaradi pomanjkanja sredstev pri toženi stranki.

Glede na način določanja osnovnega osebnega dohodka je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje upravičeno znižala tožniku število točk. Obseg dela, ki ga je opravljal tožnik, se je precej skrčil, tožena stranka pa je iz virov dohodka pridobivala manj sredstev.

Razmerja med plačami vodilnih delavcev niso bila ustrezna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v osnovno plačo tožnika vključila tudi "oceno uspešnosti", in da se delovna uspešnost tožnika ni ugotavljala in priznavala posebej. Od 1.12.1996 tožnik prejema osebni dohodek po sklepu o razporeditvi, katerega izpodbija v drugem sodnem postopku. Zato je sodišče štelo, da je sporni temelj za plačo, ki jo uveljavlja v tem sporu, veljal le do 1.12.1996. Pritožbi tožnika zoper omenjeno sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo delu tožbenega zahtevka, in sklep tožene stranke z dne 2.4.1993 razveljavilo, tožniku priznalo premalo izplačane zneske plač z zamudnimi obrestmi in toženi stranki naložilo plačilo davkov in prispevkov z zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik k toženi stranki razporejen 11.1.1993 s sklepom, po katerem so ostale njegove pravice iz delovnega razmerja nespremenjene. Kasneje sprejeti sklep ni mogel znižati tožniku priznanega števila točk za delo na njegovem delovnem mestu. Ob upoštevanju veljavnih pravnih virov je presodilo, da je število točk, določenih v pogodbi o zaposlitvi, lahko le sredstvo za izračun tožnikove osnovne plače, ne pa tudi delovne uspešnosti. Ta se lahko ugotavlja le na temelju v naprej določenih kriterijev. Pogodbeno določilo o možni "korekciji" osnovne plače v primeru "nerealizacije dogovorjenih nalog" je po presoji pritožbenega sodišča mogoče uporabiti le, če do te okoliščine pride iz subjektivnih razlogov na strani tožnika. Okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku zmanjšati osnovno plačo, v konkretnem primeru niso bile ugotovljene, zato je bil tožnik upravičen do plače po omenjeni pogodbi o zaposlitvi najmanj do 23.4.1994, to je, do uveljavitve novih predpisov o plačah v javnem sektorju.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče razveljavi del sodbe sodišča druge stopnje, ki je postal pravnomočen, in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so predpisi v času, za katerega tožnik uveljavlja razliko plače, določali, kako se določa plača oziroma osebni dohodek delavca. Treba je bilo izdati sklep in ustrezno spremeniti pogodbo o zaposlitvi. Če pogodba o zaposlitvi nasprotuje prisilnim predpisom, je lahko nična (103. in 105. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99 - ZOR). V dokaznem postopku bi moralo biti ugotovljeno, ali je obstajala pravna podlaga za to, da je bilo v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi tožniku priznanih 1133 točk kot opredelitev obsega osnovne plače. Tožnikovo delovno mesto je bilo po kolektivni pogodbi dejavnosti razvrščeno tako, da mu je pripadal količnik, ki ni dopuščal tako visokega števila točk, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je bila torej v nasprotju z omenjeno kolektivno pogodbo. Ker je osnovni osebni dohodek tožnika vseboval tudi del osebnega dohodka zaradi delovne uspešnosti tožnika, je bilo to v nasprotju s kolektivno pogodbo dejavnosti, ki je kot osnovni osebni dohodek določala tudi osebni dohodek, ki je določen z razporeditvijo delavca v posamezno zahtevnostno (tarifno) skupino, za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje (62. člen kolektivne pogodbe dejavnosti). Osnovni osebni dohodek tožnika je bil torej v pogodbi o zaposlitvi določen v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Tožena stranka je z znižanjem števila točk tožniku zgolj uskladila pogodbo o zaposlitvi s predpisi. Tožena stranka je kot oseba javnega prava to morala storiti, ker delavcem ne sme nuditi več pravic, kot jih določajo prisilni predpisi, razen če je to izrecno določeno v predpisih in je v skladu z internimi akti. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri razlagi formulacije pogodbe o zaposlitvi, ki govori o "korekciji" osnovne plače v primeru nerealizacije dogovorjenih nalog. Ob upoštevanju 99. člena ZOR bi bilo treba "nerealizacijo dogovorjenih nalog" razlagati ne le v subjektivnem, temveč tudi v objektivnem smislu. Tožena stranka je zato upravičeno kot dejansko podlago za zmanjšanje osnovne plače tožnika štela tudi objektivne okoliščine, kakršna je na primer ukinitev samoprispevka, kar je vplivalo na dohodkovni položaj tožene stranke. V zvezi s tem vprašanjem so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, zato gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP (1999).

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zanika utemeljenost revizijskih navedb ter predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno. Navaja, da ni točna trditev tožene stranke, da s pogodbo o zaposlitvi ne bi bilo delavcu mogoče priznati višje plače, kot delavcu pripada ob upoštevanju določil kolektivne pogodbe dejavnosti. To še posebej velja za vodstveno osebje. 7. člen obravnavane pogodbe o zaposlitvi ni bil nezakonit, sicer pa revizija tudi ni vložena iz razlogov, ki jih določa zakon, zato jo je treba zavreči. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu sodbe sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku bistveno kršena določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker razlogi o odločilnih dejstvih niso med seboj v nasprotju, kot navaja revident. Revizijsko sodišče soglaša z revidentom, da je bila tožena stranka v obdobju, za katerega tožnik uveljavlja razliko v plači, dolžna spoštovati predpise o plačah. Kot za druge pogodbe, tudi za pogodbo o zaposlitvi velja, da je nična, če nasprotuje prisilnim predpisom in če namen kršenega predpisa ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (1. odstavek 103. člena ZOR). Pogodoba je določala višino plače tožnika tako, da je tožniku zagotavljala prejemke, ki so mu bili zagotovljeni z zakonskimi predpisi ter s kolektivno pogodbo dejavnosti. Zmotno je stališče revidenta, da je bilo toženi stranki z zakonom prepovedano delavcem v pogodbi o zaposlitvi priznati v okviru posameznih elementov osebnega dohodka več, kot jim je bilo zagotovljeno s kolektivno pogodbo dejavnosti. Omejitve bi bile mogoče in dopustne s splošnim aktom tožene stranke, vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da takšnega splošnega akta oziroma takšnih omejitev v tem primeru ni bilo. Javni zavod, ki pridobiva dohodke iz različnih virov, je dolžan namensko in v skladu s predpisi uporabljati pridobljena sredstva, ki jih pridobi iz državnega proračuna za izvajanje javne službe (148. člen Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97). S sredstvi, ki jih zakonito pridobi iz drugih virov pa organizacija lahko razpolaga prosto, če predpisi te njene pravice ne omejujejo. V obdobju, za katerega tožnik uveljavlja razliko v plači, takšnih omejitev ni bilo, zato je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi tožniku zakonito priznala širšo pravico do plače, kot bi mu šla zgolj na podlagi določil kolektivne pogodbe dejavnosti. Ko je bil tožnik s sklepom o razporeditvi z dne 11.1.1993 razporejen k toženi stranki, je po 2. točki izreka sklepa ohranil vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil s pravno prednico tožene stranke, to je z javnim zavodom Zdravstveni center C.. Tožena stranka je z dopisom z dne 2.4.1993 tožnika obvestila, da spreminja njegov osnovni osebni dohodek, pri čemer se je formalno oprla na sklep "koordinacije predstojnikov bivših skupnih dejavnosti", po vsebini pa se je sklicevala na razporeditev tožnika v tarifni razred VII/1 kolektivne pogodbe dejavnosti.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se delovno mesto tožnika z razporeditvijo k toženi stranki ni spremenilo. Revident navaja, da za tožnika ni bilo pri toženi stranki dovolj dela, vendar to samo po sebi znižanja plače ne opravičuje, saj je delodajalec dolžan delavcu zagotavljati polno zapolitev na njegovem delovnem mestu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija tožene stranke utemeljena, ker izpodbija presojo pritožbenega sodišča, da je pogodbeno klavzulo o "nerealizaciji dogovorjenih nalog" treba presojati le v subjektivnem, ne pa tudi v objektivnem smislu.

Omenjena pogodbena klavzula dopušča znižanje osebnega dohodka iz objektivnih razlogov, ki otežujejo delodajalcu zagotavljanje dela delavcu, saj za znižanje plače iz subjektivnih razlogov pogodbena klavzula ne bi bila potrebna, ker delovnopravni predpisi tudi brez nje dopuščajo znižanje plače osebi, ki ne dosega normalnih delovnih rezultatov. Omenjena pogodbena klavzula sama po sebi ni dovolj določena in bi jo bilo mogoče uporabiti le ob upoštevanju v naprej določenih meril ter zakonskih pravil o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (133. člen do 136. člen ZOR). Ker sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na temelju določil 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.