Jedro

Tožena stranka ni ravnala protipravno, saj je bil tožnik razporejen na druga delovna mesta na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločitev oziroma na podlagi novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, tako da ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik zaradi razporeditev utrpel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka (stroškovni del) spremeni tako, da se priznani stroški tožene stranke zmanjšajo na 293.955,00 SIT, sedaj 1.226,65 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je tožena stranka iz naslova nepremoženjske škode dolžna plačati znesek 4.000.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške, tožniku pa je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 309.476,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da v presežku tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev, vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim predsednikom senata ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da zahtevek ne temelji na nezakoniti odločitvi delodajalca, ampak na škodljivem ravnanju tožene stranke, pri čemer ima nešteto zakonitih odločitev lahko škodljive posledice. Opozarja, da ugovor ni pogoj za odškodninski zahtevek, da sodba nima dokazne ocene (zlasti glede prič), razlogov o predlaganem dokazu s postavitvijo dveh izvedencev, o izpovedbi tožnika o nepotrebnosti pogostih razporeditev in njegovim strahom pred ugovarjanjem, zaradi česar so razlogi sodbe po mnenju pritožnika protislovni. Meni še, da je sodišče napačno uporabilo posebne predpise delovnega prava, saj bi moralo uporabiti odškodninsko pravo, da pa bi moralo uporabiti določbo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki govori o varstvu dostojanstva delavca, da je tožniku kršena enakost pred zakonom, ker je bil samo on od več tisoč delavcev kar naprej razporejan, da mu je kršena tudi ustavna pravica enakega varstva pravic pred sodiščem in da je odločeno tudi v nasprotju s sodno prakso.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da do kršitve postopka v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni prišlo in ker tožnikov odškodninski zahtevek že po temelju ni bil utemeljen, ni bilo potrebe po obrazložitvi vzroka zavrnitve dokaza s postavitvijo dveh izvedencev. Opozarja, da je imel tožnik možnost preveriti verodostojnost prič ob njihovem zaslišanju na naroku in da v zvezi z zmotno uporabo prava pritožnik prihaja v nasprotje sam s sabo, ko najprej pravi, da sodišče ne bi smelo presojati po pravilih delovnega prava, kasneje pa očita neuporabo ZDR. Navaja, da je sodišče materialno pravo uporabilo povsem pravilno, saj so bile razporeditve zakonite, ker njihove nezakonitosti ni pravnomočno ugotovilo pristojno sodišče, zaradi česar ob pomanjkanju predpostavke škodljivega dejstva ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Z razporejanji delavcem ni kršena pravica do enakosti pred zakonom, pri čemer so razporeditve pri toženi stranki zaradi narave dela skoraj vsakodnevne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožba zgolj pavšalno uveljavlja razlog bistvenih kršitev pravil postopka in sicer smiselno 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. To bistveno kršitev uveljavlja dejansko v zvezi s presojo izpovedi prič in tožnika, dokazno oceno sodišča in v zvezi s presojo sodišča glede obstoja škodljivega dejstva ipd., kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, do ostalih navedb tožnice pa se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati ob ugotovitvi, da v konkretnem primeru nedopustnega ravnanja tožene stranke, kot enega izmed štirih kumulativno zahtevanih predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti, ni bilo. V zvezi s tem tudi postavitev izvedencev finančne in psihiatrične stroke, na podlagi katere bi se ugotavljala višina odškodnine, ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni razlogov, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik zoper odločitve tožene stranke o razporeditvi na druga delovna mesta oziroma na drugo lokacijo ni ugovarjal oziroma uveljavljal varstva svojih pravic niti pri toženi stranki niti pri sodišču. To je izpovedal tudi tožnik sam. Kot izhaja iz spisovnih listin, je bil tožnik na ta način v spornem času premeščen dvakrat in sicer s sklepom z dne 19.01.2000 je bil razporejen iz delovnega mesta „poslovodja II“ v PRC Ž. na delovno mesto „poslovodja V“ v PRC P. (B4), s sklepom z dne 12.12.2001 pa je bil razporejen iz delovnega mesta „poslovodja V“ v PRC P. na delovno mesto „poslovodja V“ v PRC P. (nov akt o sistemizaciji delovnih mest – ni spremembe za tožnika). Vsi sklepi so vsebovali pravni pouk in ker tožnik zoper nobenega ni ugovarjal, so postali dokončni in pravnomočni. S pogodbo o zaposlitvi z dne 18.12.2001 in s pogodbo o zaposlitvi z dne 23.12.2002 (obe 3. člen, B7 in B8) pa se je tožnik zavezal, da bo delo na delovnem mestu „poslovodja V“ opravljal na sedežu delodajalca oziroma v njegovih organizacijskih enotah (ni sprememba – le uskladitev z novo delovnopravno zakonodajo oziroma z novim aktom o sistemizaciji delovnih mest). Z dnem 07.03.2003 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi na drugem delovnem mestu - „oddelkovodja v maloprodaji“ (B9). Tudi ta pogodba o zaposlitvi v 4. členu vsebuje enako določbo (opravljanje dela na sedežu oziroma v organizacijskih enotah delodajalca). S pisnim obvestilom je bil tožnik obveščen, da na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi od 10.03.2003 za nedoločen čas opravlja delo v PHC SP X na delovnem mestu „oddelkovodja v maloprodaji“ (B10), kasneje pa tudi s pisnim obvestilom, da od 11.08.2003 opravlja delo v PHC PC Y na istem delovnem mestu (B11). Tožnik v tem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi premeščanj na slabša delovna mesta. Ravnanje tožene stranke naj bi mu povzročilo izpad dohodka (materialna škoda) in nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin zaradi ponižanja, uničenja zasebnega življenja, posega v osebnostne pravice in pretrpljenega strahu zaradi negotovosti svoje prihodnosti ter trajnih duševnih bolečin zaradi znižanja življenjskih aktivnosti.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 do 4/91), kjer je določeno, da je delodajalec dolžan delavcu utrpljeno škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Tudi sedaj veljavni ZDR v 184. členu določa odškodninsko odgovornost delodajalca tako, da napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava. Splošna načela odškodninske odgovornosti so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) še vedno uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika dne 01.01.2002, po tem datumu pa ta načela na enak način ureja tudi OZ. Po splošnih načelih civilnega prava je dolžnost tistega, ki je drugemu povzročil škodo, da jo povrne, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR, ki je enak prvemu odstavku 131. člena OZ). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni štirje elementi odškodninske obveznosti: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost (krivda ali malomarnost) na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo v predpisanem postopku ugotovljeno kot nezakonito.

Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja tako v dejanskem kot pravnem pogledu, zato jih ne ponavlja. V konkretnem primeru tako ni izkazano, da bi tožena stranka ravnala protipravno, saj je imela pravno podlago za svoja ravnanja v tedaj veljavni delovnopravni zakonodaji (17. člen ZTPDR), morebitno nezakonitost sprejetih sklepov pa bi tožnik moral uveljavljati v za to predpisanem predhodnem postopku pri delodajalcu po določbah 79. do 84. člena ZTPDR, pri čemer strah pred ugovarjanjem, kot ga zatrjuje tožnik, ni pravno priznani strah, saj ni izkazano, da bi mu v primeru ugovarjanja grozila resna nevarnost. Ker zoper odločitve tožene stranke tožnik ni ugovarjal, so postale dokončne in obenem tudi pravnomočne, saj na podlagi drugega odstavka 83. člena ZTPDR delavec v takem primeru tudi izgubi pravico do sodnega varstva. Sporne razporeditve tako niso bile protipravne, saj so temeljile na pravnomočni in s tem za obe stranki zavezujoči odločitvi. Kasnejše „premestitve“ pa so bile posledica pogodbene volje obeh strank, saj so bile njihova podlaga nove pogodbe o zaposlitvi med strankama oziroma določba teh pogodb, da bo tožnik delo opravljal na sedežu delodajalca oziroma v njegovih organizacijskih enotah. Ker je bila odločitev v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi, ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, temveč skladno s pogodbeno voljo obeh strank.

Pritožba, ki meni, da se protipravnost kaže v pogostnosti razporeditev, je neutemeljena, saj je pri vseh spornih razporeditvah šlo za izvršitev bodisi pravnomočnih odločitev tožene stranke bodisi pogodbene volje strank. V bistvu pa je šlo le za dve zamenjavi delovnih mest tožnika ter tri zamenjave lokacij opravljanja njegovega dela in sicer je bil 19.01.2000 razporejen iz delovnega mesta „poslovodja II“ v PRC Ž. na delovno mesto „poslovodja V“ v PRC P., nato je 10.03.2003 na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi začel opravljati delo v PHC SP X na delovnem mestu „oddelkovodja v maloprodaji“ ter na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi od 11.08.2003 opravljal delo na istem delovnem mestu, vendar na drugi lokaciji – v PHC PC Y. Pritožba tako nerazumno izpostavlja, da gre za nešteto odločitev tožene stranke, saj v konkretnem primeru ne more vzdržati navedba, da je šlo za pogosto premeščanje tožnika, pri čemer sta bili zadnji dve premestitvi izvedeni na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, katere veljavnosti tožnik niti ne izpodbija. Tožnik je tako s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, katere veljavnosti ne izpodbija, privolil v delo na delovnem mestu „oddelkovodja v maloprodaji“, z neizpodbijanjem sklepov o razporeditvah pa posredno „privolil“ v dopustnost teh ravnanj.

Neutemeljen in neizkazan je tudi očitek neverodostojnosti zaslišanih prič. Dejstvo, da so priče delavci tožene stranke, ni dokaz, da niso govorile resnice.

Predpostavke obstoja odškodninske obveznosti so štiri, če ena ni izpolnjena, odškodninske obveznosti ni. Ker že iz razloga neobstoja prvega pogoja – protipravnosti – odškodninska obveznost tožene stranke ne obstoji, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ostale elemente odškodninske obveznosti in višino škode (postavitev izvedencev za ugotavljanje le-te), ni opredeljevalo.

Ustavna pravica enakosti pred zakonom, ki jo določa 14. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06), določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino in da so pred zakonom vsi enaki. Gre za prepoved diskriminacije, pri čemer tožnik sploh ne opredeli, katera človekova pravica oziroma temeljna svoboščina mu je bila kršena in zaradi katere njegove osebne okoliščine naj bi do diskriminacije prišlo, temveč le pavšalno uveljavlja to kršitev, zato te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Enako velja za uveljavljanje kršitve 22. člena URS – enako varstvo pravic, za katero tožnik ne opredeli razlogov oziroma navede sodne prakse, po kateri bi sodišča odločala drugače, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo v skladu s sodno prakso in tako do kršitve omenjene ustavne določbe ni prišlo.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki glede na dejansko trajanje drugega naroka dne 06.12.2005 (2 uri in 25 min) in tretjega naroka dne 02.02.2006 (1 ura) priznalo previsoko urnino glede na Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer skupaj za 100 odvetniških točk preveč. Ker je sodišče prve stopnje o stroških postopka napačno odločilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2. odstavku izreka spremenilo tako, da je v skladu s 155. členom ZPP in OT priznane stroške tožene stranke, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti, zmanjšalo za 100 odvetniških točk, tako da pravilno znašajo 2.050 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110 SIT in skupaj z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 270.600,00 SIT, poleg tega pa še materialne stroške v višini 3.355,00 SIT (2 % od 1000 točk in 1 % od 1.050 točk znaša 30,5 točk), po Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90 do 121/2003) stroške sodnih taks (za odgovor na tožbo) v višini 20.000,00 SIT, tako da skupni stroški pravdnega postopka, ki se priznajo toženi stranki, pravilno znašajo 293.955,00 SIT, sedaj 1.226,65 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu uspel in sicer samo v zvezi z odločitvijo o stroških, pri čemer s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.