Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so Kreditna pogodba s 26. 9. 2007, Pogodba o zastavi nepremičnin z istega dne, notarski zapis te kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in dodatek št. 1 h Kreditni pogodbi nični (I. točka izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe hipoteke in jo izbrisalo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 38.643,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka od njiju krije svoje stroške postopka s pritožbo.

3.Tožena stranka predlaga dopustitev sledečih vprašanj:

1.Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive v konkretnem primeru in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je kot specialni zakon urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

2.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, materialnopravno pravilna oziroma ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi sprejeti po letu 2007 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba), skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?

3.Ali je treba pri presoji pojasnilne dolžnosti opredeliti pojem in izhajati iz pojma slovenskega "povprečnega" potrošnika v časovnem trenutku sklepanja Kreditne pogodbe, ki se je skozi zgodovino pogosto soočal z menjavo valut in kreditiranjem v tuji valuti?

4.Ali je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, ko je odločilo, da je zahtevek potrebno presojati v EUR in ne v CHF in obšlo pravilo monetarnega nominalizma?

5.Ali so banke v primeru ničnosti kreditne pogodbe v skladu s slovenskim nacionalnim pravom upravičene do vračila zneska v valuti, v kateri je bil le ta izplačan in/ali do t. i. obogatitvenih obresti?

6.Ali je v primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje iz točke 5, takšno nacionalno pravo v skladu s cilji Direktive 93/13? V okviru tega vprašanja naj sodišče še odgovori na naslednji vprašanji:

Koliko znašajo obogatitvene obresti v primeru ničnosti kreditne pogodbe (če te banki pripadajo v primeru ničnosti kreditne pogodbe) in ali jih mora banka uveljavljati kot samostojen kondikcijski zahtevek oziroma ali mora te obogatitvene obresti upoštevati že potrošnik pri oblikovanju svojega zahtevka?

7.Ali mora potrošnik za utemeljitev svojega dajatvenega zahtevka za primer ničnost kreditne pogodbe sklenjene v tuji valuti konkretno navesti in izkazati (npr. najmanj s potrdilom o plačilu), koliko plačil v valuti, na katero se kreditna pogodba glasi, je odplačal po kreditni pogodbi v zvezi s katero uveljavlja ničnost ter s tem povezani kondikcijski zahtevek, ali zadošča zgolj navedba vsote vseh plačil v drugi valuti, ki ni neposredno zamenljiva z valuto same kreditne pogodbe?

4.Predlog ni utemeljen.

5.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).