Jedro

Tožnik na dan 1. 9. 2020 ni imel registrirane dejavnosti. Res je sicer, da je imel tožnik pred tem datumom že registrirano dejavnost, vendar je z opravljanjem dejavnosti prenehal dne 24. 8. 2020. V nadaljevanju je tožnik ponovno registriral dejavnost in se zavaroval iz naslova opravljanja dejavnosti, vendar šele 30. 9. 2020, rok, do katerega bi moral registrirati dejavnost, v kolikor bi želel biti upravičen do mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december, pa je bil 1. 9. 2020.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni organ) ni ugodila vlogi tožnika za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2017 odprl dejavnost poslovnega svetovanja. Zaradi učinkov in posledic epidemije mu je dotedanji večletni naročnik enostransko odpovedal pogodbo o sodelovanju, zato je bil tožnik primoran zapreti dejavnost z dnem 24. 8. 2020. Proti koncu septembra se je tožnik uspel dogovoriti z novim naročnikom za poslovno sodelovanje in dne 30. 9. 2020 je ponovno odprl dejavnost. Prva alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) določa, da je upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. 9. 2020 do uveljavitve tega zakona in dejavnost zaradi posledic epidemije ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu, in sicer samozaposleni, ki je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Tožnik je imel registrirano samostojno dejavnost in bil iz tega naslova zavarovan do 24. 8. 2020, dne 30. 9. 2020 pa je ponovno registriral samostojno dejavnost. Ker zakon določa, da mora imeti oseba registrirano dejavnost najmanj od 1. 9. 2020, tožnik glede na določilo 88. člena ZZUOOP ne izpolnjuje pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020, ker na dan 1. 9. 2020 ni imel registrirane samostojne dejavnosti.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil razlogom prvostopenjskega organa za zavrnitev tožnikove zahteve za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka. Tožnik je imel registrirano samostojno dejavnost in bil iz tega naslova zavarovan do 24. 8. 2020. Dne 30. 9. 2020 je tožnik ponovno registriral samostojno dejavnost. Pravno pomembno dejstvo v konkretnem primeru je, da tožnik ni imel registrirane dejavnosti na dan 1. 9. 2020, zato po določilu 88. člena ZZUOOP ne izpolnjuje pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka.

3. Tožnik izpodbija navedeno odločitev in v tožbi pojasnjuje, da je že pred 1. 9. 2020 opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. S tem je zadostil zakonski zahtevi iz 88. člena ZZUOOP, ki se glasi, da je „_upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. 9. 2020 do uveljavitve tega zakona_“. Ker je tožnik dejavnost v letu 2020 opravljal od 1. 1. do 24. 8., je torej zadostil pogoju, da je dejavnost opravljal najmanj od 1. 9. 2020. Ker jo je ponovno reaktiviral 30. 9. 2020, je s tem izpolnil tudi sekundarni pogoj, da je dejavnost opravljal pred uveljavitvijo zakona. Zakon nikjer izrecno ne določa, da mora biti upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka registriran za opravljanje dejavnosti ravno na dan 1. 9. 2020. Nasprotno, izrecno določa, da mora biti za opravljanje dejavnosti registriran najmanj od 1. 9. 2020. Davčni organ se ni v ničemer izjavil glede dejstva, zakaj je, za pomen določbe ključno besedo „najmanj“, enostavno prezrl. Davčni organ je nepravilno ovrednotil dejansko stanje, napačno uporabil materialni predpis ter kršil postopek. Ponavlja se v navajanju nespornega dejstva, da tožnik ni imel registrirane dejavnosti na dan 1. 9. 2020. Toženka je bistveno kršila že osnovne določbe Zakona o davčnem postopku in sicer načelo materialne resnice, saj se ni v ničemer izjasnila in tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala tožnikovo opravljanje dejavnosti v 237 dneh pred 1. 9. 2020. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženka pa je dolžna povrniti tudi stroške postopka.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Nesporno je, da je imel tožnik registrirano samostojno dejavnost in bil iz tega naslova zavarovan do 24. 8. 2020, ponovno pa jo je registriral 30. 9. 2020. Ker zakon določa, da mora imeti oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti, le-to registrirano najmanj od 1. 9. 2020, tožnik ni izpolnjeval pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev organa, da se ne ugodi vlogi tožnika za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december 2020. Med strankama ni sporno, da je tožnik dejavnost zaprl z dnem 24. 8. 2020 in jo ponovno odprl 30. 9. 2020. Nesporno je torej, da tožnik dne 1. 9. 2020 ni imel odprte dejavnosti, zato, po mnenju toženke, glede na določbo 88. člena ZZUOOP ni izpolnjeval pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka. Z navedeno razlago se tožnik ne strinja.

7. Skladno s prvim odstavkom 88. člena ZZUOOP je, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, upravičenec do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka oseba, ki je bila registrirana za opravljanje dejavnosti najmanj od 1. septembra 2020 do uveljavitve tega zakona in dejavnosti zaradi posledic epidemije COVID-19 ne more opravljati ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu tudi po zaključku epidemije COVID-19, in sicer samozaposleni, ki je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 15. člena ZPIZ-2 (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZZUOOP).

8. Glede na določbo 88. člena ZZUOOP je odločitev toženke po mnenju sodišča pravilna. Oseba, ki je upravičena do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december, je namreč tista, ki ima registrirano dejavnost najmanj od 1. 9. 2020 dalje. Jezikovna razlaga te določbe vodi v logični sklep, da mora biti dejavnost registrirana najpozneje s 1. 9. 2020, kar jasno potrjuje besedna zveza „najmanj“. Beseda „najmanj“ pomeni, da mora biti dejavnost registrirana najkasneje 1. 9. 2020, lahko pa je registrirana tudi že prej. Namen takšne ureditve je, po oceni sodišča, da se pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka zagotovi osebam, ki so tudi v stanju epidemije nadaljevali z dejavnostjo. Ta namen je zakonodajalec dosegel z določitvijo presečnega datuma, na katerega mora prosilec opravljati dejavnost. 9. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik na dan 1. 9. 2020 ni imel registrirane dejavnosti. Res je sicer, da je imel tožnik pred tem datumom že registrirano dejavnost, vendar je z opravljanjem dejavnosti prenehal dne 24. 8. 2020. S tem dnem je bil namreč tožnik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije. V nadaljevanju je sicer tožnik ponovno registriral dejavnost in se zavaroval iz naslova opravljanja dejavnosti, vendar šele 30. 9. 2020, rok, do katerega bi moral registrirati dejavnost, v kolikor bi želel biti upravičen do mesečnega temeljnega dohodka za mesece oktober, november in december, pa je bil 1. 9. 2020. Ta rok predstavlja formalni pogoj za pridobitev pravice do nadomestila, ki pa v primeru tožnika ni bil izpolnjen. Tega dne tožnik še ni imel ponovno registrirane dejavnosti, čemur tožnik niti ne nasprotuje, zato pogojev za izplačilo mesečnega temeljnega dohodka glede na 88. člen ZZUOOP tudi po presoji sodišča ni izpolnjeval. 10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

12. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).