Jedro

Zagovornikovo posplošeno sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na pritožbene navedbe in v njej uveljavljene pritožbene razloge (s tem naj bi se zagovornik, kot navaja, izognil ponavljanju) ne izpolnjuje kriterijev iz 1. odstavka 424. člena ZKP glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, zato teh kršitev Vrhovno sodišče ne obravnava.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Š. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 90.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega J.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo 80 dnevnih zneskov, to je 244.480,00 SIT denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 50.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.2.2001 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP (razlogi iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga zavrnitev zahteve, ker meni, da je neutemeljena. Uveljavljane kršitve zakona o kazenskem postopku po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP niso podane, saj jih zagovornik pojasnjuje s sklicevanjem na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni upošteven razlog. Neresnična je tudi zagovornikova trditev, da oblika krivde ni natančno definirana, saj iz obrazložitve prve sodbe izhaja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je dolžan določno navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo zoper pravnomočno sodbo in jih tudi utemeljiti. K takšnemu ravnanju ga zavezuje določba 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje v zahtevi.

Zagovornikovo posplošeno sklicevanje na pritožbene navedbe in v njej uveljavljane pritožbene razloge (s tem naj bi se zagovornik, kot navaja, izognil ponavljanju) ne izpolnjuje navedenih zakonskih kriterijev glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, zato teh kršitev Vrhovno sodišče ni obravnavalo. Iz enakih razlogov tudi ni moglo preizkusiti povsem nekonkretiziranega očitka o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe.

Zagovornikov očitek o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, katerega je smiselno uveljavljal tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, ker iz njega naj ne bi bila razvidna vloga obsojenega Š., je obrazloženo in utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče. V svoji sodbi je med drugim zapisalo, da sodbeni izrek vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in da je "izvršitveno dejanje obdolženca v njem zadostno opisano". Iz opisa dejanja med drugim izhaja, da je obdolženec oškodovanca udaril po glavi z električnim kablom in mu prizadejal manjšo rano v obliki raztrganine v dolžini 2 cm na levi strani čela in odrgnino na levem licu. S takšnim opisom sta opredeljena tako fizičen napad na oškodovanca kot tudi posledica - prizadetost njegove telesne celovitosti.

Ostala obširna navajanja zahteve Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Razčlenitev teh razlogov pokaže, da se zagovornik ne strinja s pravnomočno sodbo: ker ni upoštevala posameznih, po zagovornikovem mnenju relevantnih okoliščin; ker je zmotno ocenila, da je električni kabel bil prirejen za fizično obračunavanje; ker je policist ogled kraja vodil pristransko in ni zabeležil vseh relevantnih podatkov; ker z nesprejemljivimi razlogi utemeljuje, zakaj ni verjelo pričama, ki ju je predlagal obsojenec in ker je neustrezno ocenilo pomen zdravniške dokumentacije v zvezi s presojo vrste in načina nastanka poškodbe. S takšnimi navedbami zagovornik ponuja drugačno dokazno oceno in zaključke, kot jih je glede pravno relevantnih dejstev sprejelo prvostopenjsko sodišče, s tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom; povprečnina v znesku 90.000,00 SIT je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.