Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 235/2025-23 z dne 11. 4. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (I. točka izreka sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4144/2024/14 (1221-13) z dne 4. 2. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Sodišče je zavrglo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sklepa).

2.V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo prenehal učinek izpodbijanega sklepa, zato tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo. Ob tem je ugotovilo, da je bil tožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški, to je zadnji dan (4. 4. 2025) navedenega roka za predajo, da pa se je nato vrnil v Slovenijo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (pravilno sklep) vložil pritožbo zaradi kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in I. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Do izboljšanja pravnega položaja pa ne more priti (več), če neodvisno od sodnega postopka nastopijo v bistvenem enaki pravni učinki, kot jih zasleduje tožnik z vloženo tožbo.

7.V zadevah, kot je obravnavana, si prosilci s tožbo prizadevajo doseči, da ne bi bili predani v drugo državo članico EU kot odgovorno za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito in da bi o prošnji odločala Republika Slovenija. Ne glede na vloženo tožbo taka pravna posledica nastopi tudi v primeru neuspešno pretečenega roka za predajo. Uredba Dublin III namreč določa, da če se predaja ne izvede najkasneje v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve za sprejem ali ponovni sprejem, razen če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek, je odgovorna država članica (v tej zadevi Republika Hrvaška) oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo (torej na Republiko Slovenijo); ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če oseba pobegne (člen 29(1) in (2)). Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v teh primerih, torej če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (to je o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojnemu organu nalaga, da sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

8.V obravnavani zadevi ne gre za primer, na katerega se nanašajo navedene določbe, in pritožnik utemeljeno uveljavlja, da sklep toženke ni bil razveljavljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, čemur nobena od strank v pritožbenem postopku ne oporeka, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi navedenih določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Tako se je prvostopenjsko sodišče pri razlogih za odločitev tudi zgrešeno sklicevalo na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 7/2024 in I Up 238/2024. V teh sta bili pritožbi tožnikov zavrženi zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi ugotovitve, da njuna predaja Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici ni bila izvedena v roku šestih mesecev in da so že na podlagi določb citiranih predpisov nastali učinki, za katere sta si tožnika prizadevala s tožbo.

9.Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj, drugi razlogi za presojo pritožnikovega pravnega interesa pa v izpodbijanem sklepu niso razvidni. Vrhovno sodišče zato le dodaja, da na dopustnost tožbe samo po sebi ne more vplivati niti opravljeno dejanje predaje, saj mora v skladu s členom 29(3) Uredbe Dublin III država članica, ki je predajo izvedla, v primeru, če je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, osebo nemudoma ponovno sprejeti. Iz tega izhaja, da pristojno sodišče le na podlagi izvršene predaje ne more avtomatično zavrniti vsebinske obravnave tožbe o zakonitosti takega sklepa in s tem presoje o zakoniti pravni podlagi za navedeno dejanje pristojnega organa.

10.Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da pritožnikov pravni interes v času odločanja o tožbi (11. 4.2025) ni več obstajal. Ker je zaradi tega nepravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (77. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glej tudi sodbo SEU v zadevi Aziz Hasan z dne 25. 1. 2018 (C-360/16), 33. točka in naslednje.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/1, 29/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.