Jedro

Za postavitev objekta brez gradbenega dovoljenja so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 19. člena Pravilnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožniku izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje in mu naložila ustavitev gradnje kovinske nadstrešnice tlorisnih dimenzij 10 m x 3,8 m na zemljišču parc. št. 54/3 k.o. ... Poleg tega mu je odredila, da do določenega roka odstrani sporni objekt in vzpostavi prejšnje stanje ter izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve je razvidno, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja ne po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) ne po določbah sedaj veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Toženka ugotavlja, da je sporna nadstrešnica objekt za lastne potrebe, ki je bil po določbi 20. člena Pravilnika lahko zgrajen le na zemljišču gradbene parcele, ki pripada stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Enako določa tudi 4. člen Uredbe, po kateri se nadstrešek lahko zgradi samo na zemljiški parceli, ki pripada stavbi. Ker na tem in niti na sosednjih zemljiščih ni zgrajenega objekta, ki bi mu lahko nadstrešek kot objekt za lastne potrebe pripadal, s tem ni izpolnjen pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju še navaja, da gradbeni inšpektorici čas postavitve nadstreška ni poznan, zato je dopustnost gradnje presojala tako po določbah Pravilnika kot Uredbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da je iz pritožbenih navedb razvidno, da je bila nadstrešnica zgrajena v času veljave Pravilnika, zato je prvostopenjski upravni organ pravilno uporabil njegove določbe. Presoja dovoljenosti gradnje tudi po določbah Uredbe zato nima vpliva na drugačno odločitev o zadevi. Zavrnil je tožnikove trditve, da objekt spada med pomožne kmetijske objekte, ker da gre za deponijo lesa na zemljišču, ki je znotraj območja, namenjenega kmetiji. Pravilnik namreč v 1. odstavku 8. člena taksativno našteva pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, med njimi pa ni nadstrešnice. Da gre za tak objekt, je namreč razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 26. 2. 2008 in priloženih fotografij. Nadstrešek po določbi 5. točke 1. odstavka 5. člena Pravilnika spada med objekte za lastne potrebe, če je njegova tlorisna površina do 30 m2. V obravnavanem primeru nadstrešnica to površino presega, saj znaša 38 m2, kar pomeni, da bi si pritožnik zanjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Pomanjkanje že enega od pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, ki jih določa Pravilnik, ima namreč za posledico, da si mora investitor tako dovoljenje pridobiti. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti 16. člena Pravilnika, saj iz lokacijske informacije z dne 9. 4. 2009 ne izhaja, da je zemljišče posega opredeljeno kot varovalni pas ali varovano območje, niti 33.a člena Pravilnika, saj za uporabo te določbe sporni objekt presega največjo dovoljeno tlorisno površino. V zvezi s tožnikovo zahtevo, da bi ga moral upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe seznaniti z ugotovitvami in mu dati možnost, da se do njih opredeli, in da je bil ogled opravljen brez njega, pa se pritožbeni organ sklicuje na določbo 146. člena ZGO-1, medtem ko na inšpekcijskem ogledu, ki ga gradbeni inšpektor opravi zaradi pridobivanja podatkov, prisotnost strank ni obvezna.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gradbena inšpektorica ni ugotovila, kdaj je bil objekt zgrajen. Zato ni mogoče presoditi, ali je za presojo uporabila pravilno pravno podlago. Ker je bila inšpektorica na ogledu pred veljavnostjo nove Uredbe, ni mogla za odločitev uporabiti njenih določb, ki takrat še niso začele veljati. Meni, da sporni objekt ob upoštevanju določb Pravilnika spada med kmetijske pomožne objekte, saj gre za pokrito deponijo lesa na zemljišču, ki je znotraj območja, na katerem že stojijo stavbe in gospodarska poslopja kmetije in je namenjen njenim potrebam. Če bi inšpektorica tožnika obvestila o ogledu, bi ji ta lahko pojasnil, da gre za pokrito deponijo lesa za širjenje kmetije znotraj območja zaščitene kmetije. Prav tako ga pred izdajo odločbe ni seznanila z ugotovitvami in mu ni dala možnosti, da se do njih opredeli. Meni, da bi inšpektorica lahko izdala le uskladitveno odločbo, če bi bil objekt manj kot 1,5 m od sosednje meje. Če pa se upošteva pravilna medposestna meja s sosedovim zemljiščem, je od te meje oddaljen več kot 1,5 m. Nadalje meni, da je glede na določbo 3. odstavka 16. člena Pravilnika zgrajeni objekt dovoljen in ni pogojev za rušitveno odločbo. Če bi sodišče sledilo gradbeni inšpektorici, da gre za gradnjo kovinske nadstrešnice za lastne potrebe, pa je bila ta zgrajena v času, ko se je uporabljal 33.a člen Pravilnika. Na koncu navaja, da je v izpodbijani odločbi navedeno, da je gradbena inšpektorica o postopku obvestila ostala dva solastnika, čeprav je sporno zemljišče v izključni tožnikovi lasti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožba v celoti ponavlja pritožbene ugovore, na katere je izčrpno in pravilno odgovoril že upravni organ druge stopnje. Ker tožnik v tožbi ne navaja nobenih dodatnih razlogov, niti razlogov, zaradi katerih se ne strinja s stališči drugostopenjskega upravnega organa, se sodišče v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za objekt, za katerega bi moral tožnik pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Zato se na te razloge v celoti sklicuje in jih v tej sodbi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Enako velja za razloge, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil tožnikove očitke o postopkovnih kršitvah. Ob tem še dodaja: Upravni organ druge stopnje je v svoji odločbi navedel, da je iz pritožbenih navedb jasno razvidno, da je bila nadstrešnica zgrajena v času veljave Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji). Tej ugotovitvi tožnik v tožbi ne oporeka, zato je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je dopustnost postavitve nadstrešnice presojal po njegovih določbah. Za postavitev objekta brez gradbenega dovoljenja pa so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz njegovega 19. člena, med drugim, da je velikost in način gradnje ter rabe objekta v skladu z določbami Pravilnika, da so pri njegovi gradnji izpolnjene zahteve glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč, določenih v 20. členu, in da so pri njihovi gradnji izpolnjeni lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt. Nepravilno je tudi tožbeno stališče, da gre za kmetijski pomožni objekt, ker je ta namenjen potrebam kmetije. Kateri objekti so kmetijski pomožni objekti v smislu določb Pravilnika, je pojasnil že pritožbeni organ, mednje pa nadstrešek ni uvrščen. V takem primeru gre lahko le za objekt za lastne potrebe (5. točka 1. odstavka 5. člena Pravilnika). Ker pa presega v navedeni določbi predpisano dopustno površino (do 30 m2), že iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt, ki ga je mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja.

Po določbi 1. odstavka 146. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Navedena zakonska določba daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih sicer zagotavlja ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), zato dejstvo, da tožnik pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni imel možnosti, da se v zadevi izjavi, sama po sebi ne predstavlja avtomatično kršitve pravil upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (površina sporne nadstrešnice, čas postavitve objekta, ugotovljen v drugostopenjski odločbi) v tožbi ni izpodbijano (1. odstavek 59. člena ZUS-1).