Jedro

Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani sodbi, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ, saj tako iz opisa dejanja, kot iz razlogov sodbe izhaja, da je dejanje storil proti svoji bivši izvenzakonski partnerki, s katero je živel v trajnejši življenjski skupnosti do konca maja 2010, ko je skupnost razpadla.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo z dne 18. 8. 2010 spoznalo obsojenega B. P. za krivega storitve kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen 3 (tri) mesece zapora, nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora in lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora; zatem pa obsojencu izreklo enotno kazen 1 (eno) leto zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo pripor od 12. 6. 2010 dalje. Po določbi 73. člena KZ-1 mu je odvzelo sekiro; oprostilo pa ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 10. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno dne 6. 1. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in odpravi ter kazenski postopek zoper obdolženca v celoti ustavi, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 1. 2011, meni, da zahteva ni utemeljena. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, saj gre za kaznivo dejanje storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla in je dejanje s to skupnostjo povezano. Navedbe v zahtevi, da obsojencu ni bila omogočena pravica do poštenega sojenja, so posplošene in netočne, saj iz spisa izhaja, da je bila zagovornica po uradni dolžnosti pri zaslišanjih prisotna.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 27. 1. 2011 ter se je obsojenec o njem izjavil z vlogo z dne 31. 1. 2011. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) kazenski zakonik uporabili zmotno in nepravilno. Po navedbah vložnika iz spisa ne izhaja, da je bilo dejanje storjeno proti osebi v družinski skupnosti oziroma osebi povezani s to skupnostjo. Zgolj dejstvo, da sta nekoč bila v izvenzakonski skupnosti še ne tvori družine oziroma tega ne tvori in ni večno. Zato niso izkazani vsi elementi tega kaznivega dejanja po 191. členu KZ-1. 7. Enake pritožbene navedbe, da ne gre za dejanje storjeno v družinski skupnosti, je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno (sodba sodišča druge stopnje, točka 6, 7 in 10). Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani sodbi, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ, saj tako iz opisa dejanja, kot iz razlogov sodbe izhaja, da je dejanje storil proti svoji bivši izvenzakonski partnerki, s katero je živel v trajnejši življenjski skupnosti do konca maja 2010, ko je skupnost razpadla.

8. Glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zagovornik v zahtevi navaja, da je obsojenec dejanje zanikal, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na izpovedbe oškodovanca in priče S., dejansko pa sta bila krovna dokaza zapisnik o ogledu ter album fotografij. Slednja sta bila pridobljena v postopku, v katerem obsojencu ni bilo omogočeno, da izvaja svoje obrambne aktivnosti, ker so mu policisti pred ogledom nezakonito odvzeli prostost. Šele po prejemu drugostopenjske sodbe je imel obsojenec možnost vpogleda v album fotografij, ki kažejo drug prostor. Obstaja dvom v ugotovljeno dejansko stanje in tudi dvom v izvedensko mnenje, ki je v spisu glede nastanka oškodovančevih poškodb. Zato bi moralo sodišče glede tega dejanja uporabiti kazensko pravno načelo in obdolženca v dvomu oprostiti te obdolžitve oziroma tako obtožbo v tem delu zavrniti. S temi navedbami zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje izvedene dokaze, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi glede očitka „nezakonitega odvzema prostosti“ vložnik v zahtevi ostaja na ravni neobrazloženih in posplošenih trditev, ki jih zato Vrhovno sodišče ni presojalo. Navedbe v zahtevi, da obsojenec ni imel možnosti seznaniti se z zapisnikom o ogledu in albumom fotografij, pa so v nasprotju z zapisnikom z glavne obravnave z dne 18. 8. 2010. 9. Zagovornik v zahtevi navaja, da je bila obsojencu onemogočena pravica do poštenega sojenja. Obrambo v korist obsojenega je izvajala odvetnica, ki jo je določilo sodišče, obsojenec pa tej ni mogel zaupati in ni zaupal, saj ves čas zanj ni izvajala prav nobene aktivnosti. Zahteval je zamenjavo zagovornika in dodelitev zagovornika, ki mu bo lahko zaupal, sodišče pa ga je pregovorilo, da je svojo zahtevo umaknil. Zagotovitev ustrezne obrambe osebi, ki ji je odvzeta prostost, je eno od osnovnih načel kazenskega prava, le-to v postopku ni bilo upoštevano, zato so bili kršeni 5. in 12. člen ter druge določbe Zakona o kazenskem postopku.

10. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bila obsojencu še pred prvim zaslišanjem pred dežurnim preiskovalnim sodnikom dne 14. 6. 2010, na podlagi prvega odstavka 70. člena ZKP za zagovornico po uradni dolžnosti postavljena R. K., odvetnica v A., ki je obsojenca zagovarjala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje oziroma dokler ni obsojenčev sedanji zagovornik sodišču predložil pooblastilo obsojenca z dne 27. 8. 2010, zaradi česar mu je sodišče tudi vročilo sodbo, izrečeno dne 18. 8. 2010. Odvetnico po uradni dolžnosti, ki je bila navzoča v preiskavi pri zaslišanju obsojenca in prič, vlagala dokazne predloge ter zagovarjala obsojenca na glavni obravnavi dne 18. 8. 2010, je sodišče razrešilo dne 30. 8. 2010. 11. Določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (I Ips 149/99 z dne 21. 6. 1999 in druge) razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona konkretno navesti in utemeljiti, saj sicer sodišče takih navedb ne more preizkusiti. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev določb 5. in 12. člena ZKP ni konkretizirana, saj iz navedb v zahtevi sploh ne izhaja, kaj bi zagovornica po uradni dolžnosti morala storiti, pa v korist obsojenca ni storila. Očitki o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe v zahtevi za varstvo zakonitosti ostajajo na ravni posplošenega zatrjevanja, zato s takšnimi nekonkretiziranimi navedbami vložnik ne more uspeti.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obdolženec nezaposlen in nima večjega premoženja, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.