Jedro

Po prvem odstavku 134. člena URS je absolutno izključena odgovornost nosilca sodniške funkcije za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču - to pa ni le končna odločitev, temveč celota procesnih in materialnopravnih odločitev, ki je pripeljala do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku. Materialna imuniteta torej izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 14.4.2006, ki jo je vložil zoper Okrajno sodišče v L., od sodišča zahteval, naj najprej ugotovi, da je nedopustna izvršba, cenitev, prodaja in dodelitev nepremičnin kupcu pri vložni št. 463 k.o. G. na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opr. št. In 2002/00689 z dne 31.7.2002 Okrajnega sodišča v L. in naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati nastalo škodo po ugotovitvi sodišča in pravdne stroške. Istočasno je sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj prepove izdajo sklepa o dodelitvi že prodane nepremičnine kupcu.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11.1.2007 tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni popravi tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe tako, da kot toženo stranko navede osebo, ki je sposobna biti pravdna stranka, sicer bo sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Tožnik je nato dne 25.1.2007 tožbo popravil tako, da je kot toženo stranko navedel: Okrajno sodišče v L., izvršilni oddelek, sodnica E. Ž.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njegovo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da je po 1. odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko pravdna stranka le fizična in pravna oseba. Ocenilo je, da tožnik tudi po popravi tožbe še vedno vztraja, da je tožena stranka Okrajno sodišče v L., ki pa ne more biti pravdna stranka, saj gre za državni organ, ki mu ni priznana pravna subjektiviteta. Zato je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 5. odstavku 81. člena ZPP zavrglo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik in navaja, da je v skladu s pozivom sodišča tožbo popravil tako, da je kot toženo stranko navedel fizično osebo, to je sodnico, ki je predsedovala v izvršilnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v L. pod opr. št. In 2002/00689 in ki je v smislu 1. odstavku 76. člena ZPP tudi lahko pravdna stranka v postopku. Zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je tožnik vložil tožbo zoper Okrajno sodišče v L., ki seveda nima pravne subjektivitete. Zato predlaga, naj Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter o zadevi samo odloči. Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da je tožbo popravil tako, da je kot toženo stranko navedel sodnico E. Ž., ki je fizična oseba in je po 1. odstavku 76. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 do 52/07) lahko pravdna stranka. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, kljub temu pravilna, ker je neposredna odškodninska tožba zoper sodnika nedopustna.

Nobenega dvoma ni, da ima po prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 do 68/06, v nadaljevanju URS) vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Vendar je v tem primeru za odškodninski zahtevek pasivno legitimirana Republika Slovenija. V 2. odstavku 26. čl. URS je določeno, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu jo je škodo povzročil. Ta zakon ni Obligacijski zakonik, saj Obligacijski zakonik ureja civilnopravna razmerja, torej osebna in premoženjska razmerja, v katerih so pravni subjekti prirejeni (enakopravni) in avtonomni. Za državo veljajo pravila civilnega prava le, kadar v ta razmerja ne vstopa kot oblast (imperum) ampak iz enakega položaja kot vsak drug posameznik. V primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju oblastnih dejanj, pa jamčevanje države za nastalo škodo spada v javno pravo in ne v zasebno pravo4. Prav zato bi moralo biti to področje urejeno s posebnim zakonom, takega zakona pa v Republiki Sloveniji ni5. Kadar določeno pravno razmerje ni urejeno z zakonom gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti, ki ga izluščimo iz enega ali več pravnih pravil. O pravni analogiji govorimo, ko poiščemo normo ob razlagi določb, s katerimi se izražajo splošna pravna načela v določenem pravnem sistemu6. Tako je treba pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je dopustna neposredna tožba zoper sodnika, izhajati predvsem iz ustavnih določb o sodniški imuniteti.

Sodniško imuniteto ureja URS v 134. členu. V prvem odstavku določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. V drugem odstavku pa je določeno, da sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Imuniteto razvrščamo na materialno in procesno, absolutno in relativno, poklicno in nepoklicno. Sodniška imuniteta je poklicne narave. Z njo se varuje pravna varnost in neodvisnost sodnikov pri opravljanju njihove funkcije, zlasti pred možnimi arbitrarnimi postopki izvršilnih organov, pa tudi pred neutemeljenim preganjanjem s strani posameznikov. S sodniško imuniteto se zagotavlja svobodno in nepristransko odločanje sodnikov7. Sodniška imuniteta je materialna (1. odstavek 134. člena URS) in procesna (2. odstavek 134. člena URS). Po prvem odstavku 134. člena URS je absolutno izključena odgovornost nosilca sodniške funkcije za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču - to pa ni le končna odločitev temveč celota procesnih in materialnopravnih odločitev, ki je pripeljala do končnega rezultata v posamičnem sodnem postopku. Materialna imuniteta torej izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka8. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Zato je na podlagi 2. točke. 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.