Jedro

Vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prikazuje lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni I. C. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega I. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)“. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni najti ter da zahteva začne in konča z mnenjem o zmotni in nepopolni dokazni oceni očitanega dejanja. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Uvodoma Vrhovno sodišče poudarja, da je po prvem odstavku 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je to sodišče kršilo kazenski zakon, saj je ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ter da so zaključki tega sodišča o odločilnih dejstvih neskladni z izvedenimi dokazi, listinami in izpovedbami prič. Vložnik ne more uspeti z navajanjem, da glede na izvedeni dokazni postopek ni podan zakonski znak postopanja v nasprotju z obsojenčevimi delovnimi obveznostmi, Načrtom varovanja Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju Zavod Celje), drugim odstavkom 214. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter 12. in 15. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov; da na podlagi izpovedb zaslišanih pravosodnih policistov zaključuje, da obsojenec ni ravnal protipravno; da je utemeljen obsojenčev zagovor glede zakonitosti njegovega ravnanja; da obsojenec ni bil dolžan izvajati nobenih posebnih varovalnih ukrepov; da glede na relevantne materialnopravne določbe zaključuje, da je bilo obsojenčevo ravnanje povsem skladno z njegovimi delovnimi obveznostmi; da je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da bi moral biti obsojenec ves čas pozoren na dogajanje v tistem delu dvorišča, kjer so bili priporniki, neverjeten, očitno zmoten in neživljenjski; da je obsojenec v celoti izpolnil zahteve Načrta varovanja Zavoda Celje; da je Načrt varovanja neusklajen z dejanskim stanjem v Zavodu Celje; da bi moralo sodišče z angažiranjem ustreznih ekspertov s področja varovanja oziroma telekomunikacij preveriti obstoj morebitnih razlik med sistemoma komuniciranja tetra in preko tako imenovanih pager-jev, nato pa bi ugotovilo, da so razlike med tema sistemoma precejšnje in bi moralo zaključiti, da Načrt varovanja ni bil zakonit; da obsojenčeva zavest ni zaobsegala kršitve zakonov ali drugih predpisov, opuščanja dolžnosti ali nevestnega ravnanja v službi, saj je obsojenec v zagovoru prepričljivo povedal, da ni bil seznanjen z Načrtom varovanja, kar je potrdil tudi izveden dokazni postopek; da obsojencu ni bila omogočena seznanitev z Načrtom varovanja niti na lastno iniciativo, kar je prepričljivo povedal v svojem zagovoru; da na podlagi obsojenčevega splošnega usposabljanja za pravosodnega policista ni mogoče sklepati na njegovo seznanjenost s specialnim načrtom varovanja, ki velja v Zavodu Celje; da obsojenec ni imel niti potencialne zavesti o posledicah zavestne kršitve njegovih delovnih obveznosti niti nastanka prepovedane posledice, saj so vse zaslišane priče izpovedale, da pobegli pripornik ni bil ocenjen kot varnostno tvegan, iz listinske dokumentacije pa je tudi razvidno, da za pripornika B. taka varnostna ocena ni bila izdelana; da je že s fizičnim varovanjem dvorišča Zavoda Celje za varovanje pred pobegi poskrbljeno v tolikšni meri, da so pobegi povprečno sposobnih pripornikov nemogoči, zato obsojencu ni mogoče očitati, da bi moral in mogel vedeti, da lahko zaradi njegovega malomarnega opravljanja dela pride do nastanka prepovedane posledice; da objektivni pogoj kaznivosti obsojencu ni dokazan, ker je bila z B. pobegom ustvarjena kvečjemu abstraktna nevarnost za varnost in premoženje ljudi, ter da z B. pobegom prepovedana posledica ni nastala, ker se mu od pobega dalje ne očita izvršitev kateregakoli kaznivega dejanja; da ni podana vzročna zveza med obsojenčevim domnevno protipravnim izpolnjevanjem delovnih obveznosti in B. pobegom, ker se je v Zavodu Celje nadzor pri izvajanju sprehodov pripornikov izvajal v nasprotju s predpisi, saj bi morala nadzor nad priporniki izvajati dva pravosodna policista; da je obsojenec takoj, ko je zaznal, da eden od pripornikov manjka, po telefonu obvestil svojega nadrejenega; da je bilo B. plezanje po žlebu zaznano na videokamerah; da je obsojenec z obvestitvijo nadrejenega storil vse, kar so mu narekovali predpisi, in četudi bi bilo mogoče obsojencu očitati neustrezno postopanje, je bil njegov nadrejeni dolžan nemudoma sprožiti zaporski alarm in s tem vse zaposlene obvestiti o pobegu, zaradi česar vsega je vzročna zveza prekinjena; da je vzročna zveza prekinjena tudi zaradi protipravnega postopanja osebe, ki je v trenutku B. plezanja po žlebu izvajala nadzor v operativno komunikacijskem centru Zavoda Celje; da se glede na izpovedbe prič in ostale dokaze utemeljeno zastavlja dvom, ali se je v tistem trenutku sploh kdo nahajal v sobi za video nadzor; da se v izpodbijani sodbi zmanjšuje vpliv opustitve izpolnjevanja delovnih obveznosti zaposlenega v sobi za video nadzor; da upoštevaje fizično varovanje prostora za sprehod pripornikov in skladne izpovedbe prič, da je obsojenčevo varovanje bilo samo del varovalnih mehanizmov, ki zaprtim osebam preprečujejo pobege, obsojencu ni mogoče očitati naklepne storitve kaznivega dejanja; da bi bilo obsojencu mogoče očitati kvečjemu malomarno opravljanje njegovega dela, očitano kaznivo dejanje pa je mogoče storiti le z naklepom; da obsojenec ni soglašal z B. pobegom ter z abstraktnim ogrožanjem varnosti ljudi in premoženja; da bi obsojenec ravnal drugače, če bi vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja prišlo do B. pobega. Z vsemi temi navedbami, izhajanjem iz obsojenčevega zagovora, analiziranjem izpovedb prič ter citiranjem izsekov njihovih izpovedb, vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prikazuje lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da so vložnikove navedbe v zvezi z obsojenčevimi administrativnimi opravili pravno nerelevantne za obravnavano zadevo, saj se obtožba ne nanaša na ta obsojenčeva opravila.

7. Po vložnikovem zatrjevanju bi moralo sodišče opraviti ogled kraja kaznivega dejanja; ker sodišče tega ni storilo, je po vložnikovem stališču kršilo obsojenčevo pravico do kontradiktornosti. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi 25. 10. 2011 sodišču predlagal, da opravi ogled kraja. Sodišče je tako izjavo obsojenčevega zagovornika štelo za dokazni predlog in ga zavrnilo z obrazložitvijo, da si je že na podlagi pregleda posnetkov nadzornih kamer ustvarilo neposreden vtis o prostoru in možni preglednosti pravosodnega policista, ki se nahaja v uti na dvorišču (sodba, stran 17). Iz videoposnetkov je razviden položaj ute in nadstreška, o perspektivi pogleda iz ute so izpovedali tudi zaslišani pravosodni policisti, zato se z ogledom ne bi prišlo do drugačnih zaključkov o odločilnih dejstvih. Tako obrazložitev Vrhovno sodišče sprejema kot logično, kljub temu pa še dodaja, da vložnik dokaznega predloga ni obrazložil, temveč je postavil zgolj trditev, ki je ni z ničemer konkretiziral. Vložnik torej ni utemeljil ne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza, ne verjetnosti, da bo z njim uspel, tega ni storil niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato njegove trditve niti ni mogoče šteti za popoln dokazni predlog. Z zatrjevanjem, da bi sodišče na podlagi ogleda moralo zaključiti, da obsojenčevo ravnanje ne pomeni kršitve njegovih delovnih obveznosti, vložnik ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Do enakega zaključka je mogoče priti tudi v zvezi z vložnikovimi predlogi za pridobitev mnenja „ekspertov s področja varovanja oziroma telekomunikacij“, da bi bilo treba pridobiti in pregledati vse videoposnetke nadzornih kamer v Zavodu Celje in da bi sodišče v zvezi s pregledom videoposnetkov moralo pridobiti mnenje „tima strokovnjakov“. Kljub temu, da vložnik tudi ob podajanju teh predlogov ni obrazložil njihove materialnopravne relevantnosti, jih je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovilo je namreč, da je sistem za brezžično komunikacijo tetra deloval brezhibno (sodba, stran 15), da morebitni časovni zamik na posnetkih v ničemer ne spreminja ugotovitve, da je obsojenec šele po desetih minutah po B. plezanju po žlebu ugotovil oziroma opazil, da eden od pripornikov manjka, in reagiral (sodba, stran 18), ter da drugi posnetki, na katerih je zabeleženo dogajanje v drugih prostorih Zavoda Celje, ki nimajo zveze z obravnavanim primerom, niso arhivirani (sodba, stran 17). Ob tem, da posnetki dogajanja v drugih prostorih Zavoda Celje v času sojenja niso več obstajali, je vložnikov (dokazni) predlog nemogoč, prav tako vložnik tudi v tem primeru ni utemeljil, kaj bi s pregledom vseh posnetkov sploh dokazal. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo (dokaznih) predlogov obrambe ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave.

8. Vložnik ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še zatrjuje, da videoposnetek o dogajanju v Zavodu Celje predstavlja nedovoljen dokaz, ker gre le za „lepljenko“ posnetkov in tak posnetek ne prikazuje dejanskega dogajanja v Zavodu Celje v kritičnem času. Na tak, že v pritožbi uveljavljan očitek, je sodišče druge stopnje odgovorilo (sodba stran 8 in 9), da je posnetek sestavljen iz izsekov petih videoposnetkov, ki obsegajo vse dogajanje, ki je dokazno pomembno v obravnavani zadevi. Zgolj dejstvo, da gre za „lepljenko“, ne pomeni, da je tak posnetek nedopusten oziroma nezakonit, prav tako posnetek ni bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako stališče sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče sprejema kot logično in še dodaja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne obrazloži svojega mnenja, da posnetek predstavlja nedovoljen dokaz. Z navajanjem, da na podlagi tega posnetka ni mogoče celovito ugotoviti dejanskega stanja v Zavodu Celje v obdobju B. pobega, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot že rečeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in druge kršitve kazenskega postopka niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec pridobil poklicno izobrazbo, je zaposlen, za svoje delo prejema plačilo ter nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.