Jedro

Tožnica mora izkazati, v čem se kaže izguba gospodarskega pomena za njeno lastninsko pravico na novo nastalih nepremičninah. Za utemeljevanje izgube gospodarskega pomena tako ne zadošča zgolj navedba o po tožničinem mnenju oteženi prodaji teh zemljišč zaradi lege, površine ter spremembe rabe prostora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom A. povrniti stroške postopka v znesku 248,02 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 4. točko izreka delne odločbe je prvostopni organ odločil, da se zahtevek tožnice za razlastitev zemljišč s parc. št. 1414/14, 1414/17, 1414/19, 1414/20, 1414/22 in 1414/32, vse k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi je prvostopni organ v zvezi z odločitvijo v tej točki izreka navedel, da je tožnica v zvezi s svojim zahtevkom po 99. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) zatrjevala, da bo v primeru razlastitve celotne parc. št. 1414/16, za katero tožnica meni, da ni potrebna v celoti, izgubljen ekonomski interes na parc. št. 1414/32, 1414/20, 1414/17 in 1414/19, k.o. ..., parc. št. 1414/22 in 1414/14 pa sta tudi premajhni, da bi služili svojemu namenu, kar je podrobneje utemeljevala in predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Razlastitvena upravičenka A., v tem upravnem sporu stranka z interesom, pa je tem navedbam nasprotovala. Organ je ugotovil, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, da bi zemljišča zanjo izgubila gospodarski pomen, zato njenemu zahtevku ni ugodil. Dokazno breme je na strani tožnice. Organ je upošteval tudi načelo sorazmernosti in ugotovil, da razlastitev obsega samo tisti del nepremičnine, ki je nujen za predmetni poseg.

2. Drugostopni organ je v izpodbijanem delu pritožbo tožnice zavrnil in potrdil odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi je še dodal, da v utemeljitvah tožnice ni nikjer obrazložena uporaba teh zemljišč pred razlastitvijo, zato ni mogoče ugotovitvi, zakaj bi z razlastitvijo preostala zemljišča zanjo izgubila gospodarski pomen. Sklepati je, da je tožnica računala na možnost njihovega odkupa s strani investitorjev za gradnjo glede na prostorske načrte in lego, ki pa ji je zaradi ukrepa razlastitve zmanjšana v smislu, da se je zmanjšala površina zemljišč, ki bi jih lahko ponudila v odkup in so ji ostali le posamezni deli, na katerih po tožničinem mnenju ni možno graditi. Ker tožnica ni dokazala, da ji je bila dana konkretna ponudba za odkup teh zemljišč (razen s strani razlastitvene upravičenke) in ker je drugostopni organ tudi ugotovil, da zemljišča, ki so ji ostala v lasti, predstavljajo zaokroženo celoto v izmeri 919 m2 in se nahajajo na istem območju in imajo isto namensko rabo – gradnjo stanovanjskih površin, je zatrjevanje tožnice, da je njihovo gospodarsko izkoriščanje zaključeno, neutemeljeno. Tudi zemljišči s parc. št. 1414/22 in 1414/14 v skupni izmeri 320 m2 in na katerih je kljub namenski rabi – parkovne površine, mogoče graditi gostilne, restavracije, slaščičarne, kavarne, javna parkirna mesta, z izgradnjo povezovalne ceste ne bosta izgubili na ekonomskem interesu. To dodatno potrjuje njuna lega neposredno ob javni cesti (...), kar pomeni, da sta tudi dostopni.

3. Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da izpodbija del odločbe, s katero je prvostopni organ odločil, da se zavrne njen zahtevek za razlastitev nepremičnin s parc. št. 1414/14 in 1414/22, k.o. ..., iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica svojega že izdelanega izvedenskega mnenja v postopku ni predložila, ker je razlastitvena upravičenka nasprotovala vsakršnim pripombam, ki jih je podala tožnica po posvetu z ustreznimi izvedenci, zaradi česar bi bila podaja takšnega mnenja nesmiselna in bi tožnica nosila stroške po nepotrebnem in bi bil potreben nov izvedenec. Zato je želela, da organ izbere izvedenca, ki bo merodajen tudi za razlastitveno upravičenko. Organ tudi ni navedel razlogov zavrnitve tega dokaznega predloga, kakor tudi ne razlogov zavrnitve drugega predlaganega dokaza, tj. ogleda na kraju samem. Organ ni bil seznanjen z lego teh zemljišč, saj sicer česa takega ne bi trdil. Že skromen pogled na načrt teh parcel v okviru prikaza parcel, ki so predmet razlastitve, iz katerega je razviden potek nove ceste in dovozne poti, pa tudi vpogled v drugo dokumentacijo, še laiku pokaže, da so navedbe organa neutemeljene. Ti zemljišči sta po razparcelaciji za potrebe dovozne ceste za stanovanjsko sosesko ostali kot dva končka zemlje sredi križišča in popolnoma neuporabna za gradnjo. Izvedena parcelacija je bila narejena izrecno na zahtevo ne A. in to v obsegu, kot jih je potrebovala v razlastitvenem postopku. Zato gre za novonastali parceli. Organ bi zato glede na zatrjevano dejansko stanje in nasprotovanje moral postaviti izvedenca. Odločba tudi ne pove vpliva lege teh zemljišč ob spremenjenem prometnem režimu, povečani povezovalni cesti, ob uvoznem križišču, ob križišču prometnih cest, glede na povsem spremenjen in hudo omejen dostop do teh nepremičnin, zahtevo po preglednosti križišča in majhnost površine parcel, njihovo lego med bodočim cestiščem in zasuto strugo .... Organ je tako kršil tudi pravila ZUP. Parc. št. 1414/22 ima sedaj obliko kvadrata dimenzij 12,50 m x 12,00 m, izmera 186 m2, parc. št. 1414/14 pa obliko trikotnika dimenzij 20,00 m x 11,50 m, izmera 134 m2, torej skupno 320 m2 površine. Obe ležita tik ob precej velikem križišču štirih cest, pri čemer bo … v tem delu enosmerna, uvoznica do stanovanjske soseske pa večpasovno cestišče. Tako uvoz nanju ni mogoč. Sedaj sta premajhni in preozki za karkoli iz sedaj dovoljene namenske rabe, zato je obrazložitev organov v nasprotju s pravili gradnje na takem področju. Glede na Odlok o OPN A., izvedbeni del, so pogojno dopustni objekti in dejavnosti: na vsakih 5 ha urejenih parkovnih površin je dopustno zgraditi objekte šifra 12112 (gostilne, restavracije, točilnice, samo kavarne in slaščičarne, dopustna meja do 200 m2 BTP, ali bife do 70 m2 BTP, pri čemer so v teh objektih dopustne kulturne dejavnosti, ipd., lahko so tu javna parkirna mesta, oziroma podzemne zbiralnice ločenih frakcij). Predpisana raba tako ni mogoča. Namenska raba obeh zemljišč pred uvedbo novega prostorskega plana je bila območje proizvodnih dejavnosti, skladišč in terminalov, tako da bi tožnica lahko ta zemljišča prodala za tovrstne objekte v bistveno večji izmeri. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in delno odločbo odpravi v izpodbijanem delu in vrne zadevo v tem obsegu prvostopnemu organu v ponovno odločanje, stroške upravnega spora pa naj naloži toženki.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila odločitev pravilna, ker tožnica v svoji zahtevi ni opisala dosedanjega gospodarskega pomena in zakaj bo ta po razlastitvi izničen ali ga ne bo mogoče več v celoti dosegati. Prav tako ni predstavila morebitnih prevelikih dodatnih stroškov, ki bi jih nosilo nadaljnje zasledovanje enakega gospodarskega pomena teh parcel zaradi njihove težje dostopnosti in razkosanosti. Iz navedb tožnice je mogoče sklepati, da uresničuje zgolj interes golega lastništva. Za izvedbo dokaznih predlogov tožnice mora tožnica definirati svojo trditveno podlago z navedbo vsaj minimuma dejstev, ki bi substancirala njeno zahtevo, to pa je, da bi morala obrazložiti dosedanjo uporabo. Te trditvene podlage ne more nadomestiti z dokaznim predlogom in je organ zato ravnal pravilno, ko ni izvedel predlaganih dokazov. Navedbe tožnice glede dovoljene gradnje na tem območju glede na Odlok o OPN A. pa so tudi brezpredmetne, saj bi v poštev prišle le v primeru, da bi tožnica že pred razlastitvijo na teh zemljiščih opravljala dejavnosti, ki so na tem območju dovoljene in bi bilo sedaj njihovo opravljanje zaradi zmanjšanja zemljišč ogroženo ali onemogočeno. Stranka z interesom je predlagala zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožnici povrnitev njenih stroškov postopka, prosila pa je tudi za prednostno obravnavanje zadeve, saj zaradi trenutnega dejanskega stanja cestne infrastrukture na območju obstaja nevarnost za udeležence v prometu, zaradi zastoja v izvedbi projekta nove ceste pa ji nastaja tudi velika finančna škoda.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine.

9. Sodišče se ne strinja s tožbenim ugovorom, da bi moral prvostopni organ slediti dokaznim predlogom tožnice za postavitev izvedenca gradbene stroke ter opravo ogleda na kraju samem. Kot ji je pravilno pojasnil že prvostopni organ (temu pa je v celoti in z dodatnim utemeljevanjem sledil drugostopni organ), je dokazno breme, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za prevzem preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, na strani tožnice. Ta pa v postopku tudi po oceni sodišča svojih trditev ni izkazala v taki meri, da bi bilo za organ in postopek sam smotrno, da se postavi izvedenec gradbene stroke za dokazovanje izgube gospodarskega pomena za tožnico na nepremičninah s parc. št. 1414/14 in 1414/22, k.o. ..., kakor tudi, da se opravi ogled na kraju samem. Zatrjevanje tožnice, da bi bila predložitev izvedenskega mnenja v postopku nesmiselna in neekonomična s finančnega in časovnega vidika zaradi nedvomnega ugovarjanja s strani razlastitvene upravičenke – stranke z interesom, tako ne more negirati tožničine procesne dolžnosti, da svoje trditve prepričljivo in ustrezno utemelji. V takih primerih, kot je obravnavani, ko mora tožnica izkazati, v čem se kaže izguba gospodarskega pomena za njeno lastninsko pravico na novo nastalih nepremičninah, za utemeljevanje izgube gospodarskega pomena tako ne zadošča zgolj navedba o po tožničinem mnenju oteženi prodaji teh zemljišč zaradi lege, površine ter spremembe rabe prostora (iz območja proizvodnih dejavnosti, skladišč in terminalov v območje, kjer je na vsakih 5 ha urejenih parkovnih površin dopustna gradnja objektov, kot so gostilne, restavracije, točilnice, ipd. Po Odloku o OPN A., izvedbeni del) - in kar tožnica najbolj podrobno in izčrpno utemeljuje šele v tožbi, pri čemer tudi ne navede, zakaj vseh teh navedb ni podala že med upravnim postopkom. V zvezi s tožničinim predlogom za opravo ogleda na kraju samem pa sodišče še pripominja, da lokacija spornih nepremičnin za stranke niti ni sporna, v podatkih spisa pa se nahajajo tudi načrti parcel oziroma ortofoto posnetki, tako da oprava ogleda tudi po presoji sodišča ne bi bila smiselna. Iz že navedenih načrtov parcel in ortofoto posnetkov pa tudi izhaja, da imata sicer nepremičnini s parc. št. 1414/14 in 1414/22 vsaka manjšo površino, vendar mejita druga na drugo, kar pomeni, da je nedvomno možna npr.: njuna skupna prodaja za gradnjo, kot to tudi dopuščajo za to območje sprejeti prostorski predpisi, kar je sodišče že navedlo zgoraj.

10. Sodišče se pa s tožnico strinja, da prvostopni organ ni izrecno zavrnil tožničinih podanih dokaznih predlogov, vendar pa je s tem, ko je zaključil, da tožnica svoje zahteve ni ustrezno utemeljila (in s čimer se sodišče strinja), posredno zavrnil izvedbo dokaznih predlogov, iz enakega razloga pa zato tudi ni podrobneje utemeljeval zavrnitve tožničine zahteve, zaradi česar ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, arg. a contrario).

11. Sodišče je zato glede na navedeno tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo smiselno na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom A. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) pa je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper akt toženke ni uspela, je stranki z interesom dolžna povrniti stroške. Stranko z interesom je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. Za nedoločljivo vrednost predmeta v obravnavanem primeru, ko gre za prevzem preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, tudi gre, saj se zahtevek stranke ne nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo (prim: tretji odstavek 25. člena ZOdvT). 12. člen ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Nagrada za postopek v upravnem sporu (tar. št. 3100) znaša tako 183,30 EUR (141 EUR x količnik 1,3). Sodišče je stranki z interesom priznalo tudi priglašenih 20 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002) ter 22 % DDV. Tožnica mora tako stranki z interesom povrniti 248,02 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.