Jedro

Ustanovitev podjetja sama zase še ne pomeni, da bi bil prosilec varnostnega orožja bolj izpostavljen konkretnim nevarnostim kot ostali občani, proti katerim bi se najprimerneje zavaroval z orožjem. Samokres ne spada med lovsko orožje, divjad pa je dovoljeno loviti samo z lovskim orožjem, zato pokončanje ranjene živali s samokresom ni opravičljiv razlog za nabavo takšnega orožja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi sekretariata za notranje zadeve z dne 1.3.1993, s katero je zavrnjen njegov zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje popolno ugotovil vse odločilne dejanske okoliščine in na podlagi določbe 1. odstavka 20. člena zakona o orožju (Uradni list RS, št. 17/81, 44/90) utemeljeno zavrnil tožnikov zahtevek, saj niso izkazane konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da obstoji utemeljen razlog za nabavo in posest samokresa. Tudi milostni strel za pokončanje ranjene divjadi ne opravičuje nabave samokresa, ker se to orožje ne šteje za lovsko orožje. Zaradi zagotovitve splošne varnosti ljudi in preprečitve zlorabe orožja je v javnem interesu, da je čim manj orožja v posesti občanov.

Tožnik v tožbi navaja, da bi organ prve stopnje moral izkazati, da nima razlogov, da bi se mu izdalo dovoljenje za nabavo samokresa. Sicer pa je tožnik navajal, da je njegova stanovanjska hiša odmaknjena od centra naselja, v kateri imata z ženo osebno premoženje. Ob hiši je tudi delavnica z vrednimi stroji. Poleg tega je lastnik zasebnega podjetja in je dolžan ter upravičen skrbeti za varnost premoženja podjetja. Usmrtitev divjadi ne predstavlja lova divjadi. Po stališču tožene stranke bi ranjeno divjad bilo mogoče usmrtiti samo z lovsko puško, kakršna se zahteva za lov določene vrste živali, kar je nesmisel. Lovski zakon dovoljuje usmrtitev ranjene živali tudi z nožem, vendar se tega lovci neradi poslužujejo. Primernejši način je usmrtitev s strelom iz samokresa, ki ne povzroča obsežnejših poškodb. Meni, da predpisi takšnega načina usmrtitve ne prepovedujejo. Navaja še, da je odločanje po prostem preudarku raztegljiv pojem, ki se ga da uporabiti na tak ali drugačen način. Interna tolmačenja ministrstva določajo tudi okvirne pogoje o primernosti ali neprimernosti prosilca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je tožnikovi ženi bilo izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja, zato ni potrebe, da bi tudi tožnik posedoval takšno vrsto orožja. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Dovoljenje za nabavo samokresa tožniku ni bilo zavrnjeno iz razloga, da se mu ne bi smelo zaupati orožja na podlagi 19. člena cit zakona, zato se neutemeljeno sklicuje na interna tolmačenja tožene stranke o primernosti prosilca.

Dovoljenje za nabavo orožja je bilo tožniku zavrnjeno na podlagi določbe 1. odstavka 20. člena navedenega zakona, po kateri pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel takšno orožje. Postopek se torej uvede na zahtevo stranke, ki za zatrjevana dejstva mora ponuditi dokaze (2. odstavek 137. člena ZUP). O zatrjevanih okoliščinah, ki naj bi opravičevale nabavo samokresa tožnik ni predložil nobenih dokazov, bil pa je o tem zaslišan kot stranka. Sodišče se strinja s sprejeto oceno, da tožnik ni izkazal upravičenih razlogov za nabavo samokresa. Po lastni izjavi je namreč še vedno zaposlen pri ženi, kateri je po ugotovitvah tožene stranke 16.10.1992 bilo izdano dovoljenje za nabavo varnostnega orožja za varovanje dobrin, na katere se sklicuje tudi tožnik. Samo dejstvo, da je tožnik ustanovil podjetje samo zase pa tudi še ne pomeni, da bi bil zaradi tega bolj izpostavljen konkretnim nevarnostim kot ostali občani, proti katerim bi se lahko najprimerneje zavaroval z orožjem. Isto velja za tako imenovani milostni strel za pokončanje ranjene živali. Tožniku kot lovcu je gotovo dobro znano, da je divjad dovoljeno loviti samo z lovskim orožjem (48. člen zakona o lovu - ZL, Uradni list RS, št. 25/76). Samokres se ne šteje za lovsko orožje (3. člen zakona o orožju), zato pokončanje ranjene živali s samokresom ni opravičljiv razlog za nabavo orožja.

Ob dejanskem stanju, ko ni upravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, upravni organ lahko da dovoljenje oziroma ga odreče. Prosti preudarek res pomeni, da ob istem dejanskem stanju pristojni organ izbere izmed več pravno enako možnih odločitev tisto, ki jo spričo podanih okoliščin glede na javno korist šteje za najprimernejšo. Presoja se torej opravi predvsem z vidika javne koristi in takšno presojo je tožena stranka opravila in obrazložila, s katero se sodišče strinja. Zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.