Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Drugačna situacija pa nastane, ko se oškodovanec ali njegov pooblaščenec pritoži zoper sklep sodišča, s katerim je postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Pritožba zoper sklep pa ne obsega le upravičencev za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ampak je krog upravičencev do pritožbe po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP širši, saj lahko pritožbo zoper sklep vloži stranka in oseba, katere pravica je bila prekršena. To situacijo obravnava načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, objavljenega v publikaciji Pravna mnenja 1/98 na 3. strani.
Pri pritožbi zoper sklep, ki jo vloži oškodovanec, je potrebno presojati tudi, ali je bila pravica pritožnika prekršena, torej treba je presojati tudi utemeljenost pritožbe. Če bo sodišče ugotovilo, da pritožnikova pravica ni bila prekršena, bo moralo pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Zavrglo jo bo, če bo spoznalo, da po vsebini ni utemeljena in jo je torej vložila oseba, ki ji pravica ni bila prekršena.
Pritožbi pooblaščenca oškodovanke A. A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanke A. A. po določbi 390. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo. Zavrglo jo je torej kot nedovoljeno, ker je ugotovilo, da jo je podala oseba (oškodovanka), ki pravice do pritožbe nima.
2. Proti takemu sklepu se je pritožil pooblaščenec oškodovanke. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo oškodovanki kršilo ustavno pravico iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožba se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-320/14 in U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017, v kateri je ugotovilo, da izpodbijana ureditev, ki oškodovancu ne omogoča pritožbe zoper sodno odločbo kazenskega sodišča prve stopnje in s tem pritožbe zoper odločitev o njegovih procesnih pravicah ter v tem okviru o njegovem pravnem interesu v kazenskem postopku pomeni poseg v oškodovančevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ker po oceni Ustavnega sodišča ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja - kaznovanje storilca kaznivega dejanja oziroma učinkovit kazenski postopek ob spoštovanju obdolženčevih ustavnih procesnih jamstev - pomeni prekomeren poseg v pravico oškodovanca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Nadalje je obrazložilo, da je za presojo, ali gre v posameznem primeru za tak položaj, da mora biti zoper odločitev zagotovljena pritožba ali drugo pravno sredstvo po 25. členu Ustave, odločilen odgovor na vprašanje, ali kazensko sodišče prve stopnje s sodbo odloči tudi o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih oškodovanca. Ustavno sodišče je tako odločilo, da kazensko sodišče s sodbo ne odloči le o kazenski obtožbi, ampak tudi o interesu oškodovanca, ki vključuje njegove premoženjske zahtevke, izhajajoče iz kaznivega dejanja, in interes, da se v kazenskem postopku v zadostni meri zagotavlja spoštovanje njegovega osebnega dostojanstva kot žrtve kaznivega dejanja. Vendar pravni interes oškodovanca v kazenskem postopku ni neomejen. ZKP oškodovancu ne zagotavlja neomejenih možnosti za varstvo pravnega interesa na prvi stopnji, saj ga oškodovanec lahko varuje le v okviru izvrševanja procesnih pravic, ki mu jih daje ZKP. Namen teh procesnih pravic je možnost učinkovitega uveljavljanja premoženjskih zahtevkov oziroma oškodovančevega pravnega interesa. V tem okviru mora biti oškodovančev pravni interes omejen tudi na pritožbeni stopnji in v tem okviru varuje oškodovančevo pravico do pritožbe tudi 25. člen Ustave. Oškodovanka je tako prepričana, da ji je v konkretnem primeru kršena pravica do pritožbe po 25. členu Ustave s tem, da ji je naslovno sodišče zavrglo pritožbo, ker naj ne bi imela pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče sklenilo, da se postopek za preklic pogojne obsodbe zoper obsojenega ustavi. Sodišče prve stopnje bi torej moralo upoštevati njeno pritožbo zoper sklep, saj je njen predlog za preklic pogojne obsodbe obsojenemu v celoti utemeljen ter posledično obsojenemu preklicati pogojno obsodbo in mu izreči kazen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in obsojenemu naloži v plačilo nastale stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila, pod izvršbo.
3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.
4. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja naslednje: - da je obsojeni A.K. bil s sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 1. 2015 spoznan za krivega storitve v uvodu tega sklepa navedenih kaznivih dejanj ter da mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena enotna kazen dvanajst mesecev zapora (prav eno leto zapora), s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem iz tretjega odstavka 57. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), da oškodovancem v roku osmih mesecev od pravnomočnosti te sodbe povrne zneske pridobljene protipravne premoženjske koristi. V kolikor obdolženec ne izpolni posebnega pogoja, se mu lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojna obsodba in izreče kazen; - da obsojeni A.K. osemmesečnega roka ni upošteval in oškodovanki ni povrnil ničesar, zaradi česar je njen pooblaščenec sodišču prve stopnje dne 6. 10. 2015 predlagal, da obsojencu pogojno obsodbo prekliče; - da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 16. 8. 2016 obsojencu rok za izpolnitev obveznosti do oškodovanke podaljšalo še do 31. 12. 2016; - da je sodišče prve stopnje dne 5. 2. 2018 izdalo sklep, s katerim je postopek za preklic pogojne obsodbe v smislu določbe četrtega odstavka 506. člena ZKP ustavilo. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da obsojencu pogojne obsodbe ni preklicalo zato, ker je očitno, da po svojih zmožnostih obveznosti počasi izpolnjuje in oškodovance poplačuje. Navedlo pa je tudi, da nadaljnje podaljšanje roka ni mogoče, ker 61. člen KZ-1 določa, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, sme sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen. Glede na dejstvo, da se je skrajni rok za preklic pogojne obsodbe iztekel 4. 2. 2018 je sodišče prve stopnje obrazložilo, da torej pogojne obsodbe obsojencu več ni mogoče preklicati; - da se je pooblaščenec zoper v prejšnji alineji navedeni sklep pritožil z očitkom sodišču prve stopnje, da je zadnji narok za preklic pogojne obsodbe opravilo že 17. 1. 2018, zaradi česar je imelo dovolj časa, da bi do 4. 2. 2018, ko se je iztekel skrajni rok za preklic pogojne obsodbe o preklicu tudi odločilo, ne pa, da je izpodbijani sklep izdalo naslednji dan po izteku roka za preklic pogojne obsodbe; - da je sodišče prve stopnje dne 23. 2. 2018 izdalo sklep, s katerim je pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot nedovoljeno zavrglo.
5. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom neutemeljeno odreklo oškodovanki pravico do pritožbe. Pri tem je spregledalo, da se je oškodovanka pritožila zoper sklep sodišča prve stopnje in ne zoper sodbo.
Tako določba 506. člena ZKP oškodovancu (ki je sicer lahko eden od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe) v zvezi s pritožbo zoper sodbo ne daje več pravic in več upravičenj, kot jih ima po določbi 367. člena ZKP. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje pritožbo oškodovanca ali njegovega pooblaščenca zoper sodbo zavreči kot nedovoljeno, čeprav iz omenjene odločbe 25. člena Ustave izhaja drugače. Po določbi prvega odstavka 367. člena ZKP imajo pravico do pritožbe zoper sodbo stranke (obdolženec in upravičeni tožilec), zagovornik, obdolženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec. Oškodovančeva pravica do pritožbe zoper sodbo pa je omejena z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP. Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca (drugi odstavek 63. člena ZKP), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodbo (370. člen ZKP).
Drugačna situacija pa nastane, ko se oškodovanec ali njegov pooblaščenec pritoži zoper sklep sodišča, s katerim je postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Pritožba zoper sklep pa ne obsega le upravičencev za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ampak je krog upravičencev do pritožbe po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP širši, saj lahko pritožbo zoper sklep vloži stranka in oseba, katere pravica je bila prekršena. To situacijo obravnava načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, objavljenega v publikaciji Pravna mnenja 1/98 na 3. strani.
Pri pritožbi zoper sklep, ki jo vloži oškodovanec, je potrebno presojati tudi, ali je bila pravica pritožnika prekršena, torej treba je presojati tudi utemeljenost pritožbe. Če bo sodišče ugotovilo, da pritožnikova pravica ni bila prekršena, bo moralo pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Zavrglo jo bo, če bo spoznalo, da po vsebini ni utemeljena in jo je torej vložila oseba, ki ji pravica ni bila prekršena.1
6. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je oškodovancu zavrglo kot nedovoljeno njegovo pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo, je poseglo v pravno varnost oškodovanca, ki v takem primeru pritožbo ima.
7. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, vendar ni odločilo samo, saj bi na tak način oškodovanki odvzelo pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka preklica pogojne obsodbe.
8. Pri ponovni odločitvi bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je skrajni rok za preklic pogojne obsodbe že potekel 4. 2. 2018, kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo že samo v sklepu z dne 5. 2. 2018 (točka 3). Zato bo iz tega razloga postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo, ne da bi se še posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali je oškodovanki bila prekršena pravica in ali ima ali nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep.
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 36208/2010 z dne 23. 1. 2014